Jedro

Tudi pri odločanju o premoženjskopravnih zahtevkih v adhezijskem postopku v kazenski zadevi je treba upoštevati določbo drugega odstavka 168. člena OZ, po kateri se povračilo škode praviloma odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe.

Izrek

I.Pritožbi višje državne odvetnice se delno ugodi in izpodbijana sodba v odločbi o premoženjskopravnih zahtevkih v četrti alineji tč. V izreka spremeni tako, da je obtoženi A. A. oškodovani Republiki Sloveniji, MŠ 5854814000, Gregorčičeva 20, Ljubljana, dolžan plačati premoženjskopravni zahtevek v višini 43.372,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 6. 2023 dalje do plačila, do zneska 40.615,02 EUR (brez zamudnih obresti) pa solidarno z B. B. in C. C.

II.V ostalem se pritožba državne odvetnice in v celoti pritožba zagovornika zavrneta kot neutemeljeni ter v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Obtoženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Celju obtoženega A. A. v tč. I/1 in 6 izreka spoznalo za krivega kaznivih dejanj velike tatvine po 1. in 2. točki prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 205. člena ter prvim odstavkom 204. člena in 20. členom KZ-1, pod tč. I/8 izreka za krivega kaznivega dejanja po 1. in 2. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 204. člena, 20. členom ter 34. členom KZ-1, pod preostalimi točkami izreka pa za krivega kaznivih dejanj po 1. in 2. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 204. člena in 20. členom KZ-1. Obtožencu je določilo kazni eno leto zapora, dva meseca in petnajst dni zapora, štiri mesece zapora, štiri mesece zapora, osem mesecev zapora, devet mesecev zapora, tri mesece zapora, en mesec zapora ter pet mesecev zapora, nakar mu je izreklo enotno kazen tri leta in dva meseca zapora, v katero je vštelo čas pridržanja in pripora. Izreklo mu je tudi varnostni ukrep odvzema predmetov, uporabljenih pri kaznivih dejanjih. Sledeč 74. in 75. členu KZ-1 je obtožencu z naložitvijo v plačilo v korist proračuna Republike Slovenije odvzelo četrtino protipravno pridobljene premoženjske koristi s kaznivim dejanjem pod tč. I/1 izreka (znesek 29.681,59 EUR), petino premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem pod tč. I/4 izreka (znesek 4.115,55 EUR), petino premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem pod tč. I/5 izreka na škodo družbe Č. d. o. o. (znesek 3.133,37 EUR), šestino razlike med premoženjskopravnim zahtevkom in koristjo, pridobljeno s kaznivim dejanjem pod tč. I/6 izreka (znesek 10,59 EUR), ter četrtino razlike med premoženjskopravnim zahtevkom in premoženjsko koristjo, dobljeno s kaznivim dejanjem v tč. I/3 na škodo družbe D. d. o. o. (znesek 1.331,99 EUR). Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtožencu naložilo v plačilo premoženjskopravni zahtevek oškodovanca Č. d. o. o. (kaznivo dejanje pod tč. I/2), v višini 5.360,00 EUR, v presežku je oškodovano družbo napotilo na pravdo. Oškodovancu E. d. o. o. (kaznivo dejanje pod tč. I/3), je obtoženec solidarno z B. B. dolžan plačati premoženjskopravni zahtevek v višini 895,76 EUR. F. d. d., je glede oškodovanca D. d. o. o. (kaznivo dejanje v tč. I/3), dolžan plačati premoženjskopravni zahtevek v višini 14.984,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2024 dalje do plačila, v presežku je bila zavarovalnica napotena na pravdo. Glede kaznivega dejanja v tč. I/5 je obtoženec solidarno z B. B. in C. C. oškodovancu Republiki Sloveniji dolžan plačati premoženjskopravni zahtevek v višini 40.615,02 EUR, oškodovancu Č. d. o. o., pa prav tako solidarno premoženjskopravni zahtevek v višini 3.446,71 EUR, medtem ko sta bila oba oškodovanca v preostanku napotena na pravdo. Nadalje je obtoženec solidarno z že omenjenima ločeno obravnavanima sostorilcema oškodovancu G. d. o. o. (kaznivo dejanje pod tč. I/6), dolžan plačati premoženjsko pravni zahtevek v višini 65.946,65 EUR. Glede kaznivega dejanja pod tč. I/7 je H. d. d., v zvezi z oškodovancem I. d. o. o., solidarno z opredeljenimi sostorilci dolžan plačati premoženjskopravni zahtevek v višini 13.075,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 7. 2023 dalje do plačila. Glede kaznivega dejanja pod tč. I/9 je H. d. d., v zvezi z oškodovancem J. d. o. o., solidarno z K. K. in L. L. dolžan plačati premoženjskopravni zahtevek v višini 27.525,96 EUR, skupaj z opredeljenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Naposled je bil obtoženec oproščen povrnitve stroškov kazenskega postopka, razen krivdno povzročenih stroškov.

2.Zoper sodbo sta se pritožila:

-zagovornik, kot je uvodoma navedel, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi odločbe o premoženjskopravnih zahtevkih. Dodal je, da s pritožbo izpodbija sodbo v delu, ki se nanaša na odločbe o odvzemu premoženjske koristi, o premoženjskopravnih zahtevkih in o solidarni odgovornosti. Predlagal je, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da "ustrezno" spremeni odločitev o premoženjskopravnih zahtevkih, podredno pa, da sodbo v tem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje;

-oškodovana Republika Slovenija po Državnem odvetništvu (zoper četrto alinejo tč. V izreka) zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču je državna odvetnica predlagala, da sodbo v tem delu spremeni tako, da v celoti ugodi premoženjsko pravnemu zahtevku oškodovanke, podredno pa, da sodbo v tem delu razveljavi in zadevo (v tem obsegu) vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3.Pritožba zagovornika ni utemeljena, pritožba višje državne odvetnice pa je delno utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče ne pritrjuje zagovorniku, da naj bi sodišče prve stopnje z matematično oziroma abstraktno delitvijo koristi med sostorilce brez dokazne podlage napačno uporabilo materialno pravo in zatorej v nasprotju z načelom individualizacije "kazenskih sankcij" (odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, ni kazenska sankcija) kršilo kazenski zakon (očitno v smislu 5. točke 372. člena ZKP). Prav tako ne drži, da prvo sodišče odločbe o odvzemu premoženjske koristi ni obrazložilo z vsemi potrebnimi razlogi. Predmetni razlogi so namreč pravilni in jih je v tudi v pritožbenem postopku mogoče preizkusiti, s čimer je izključena nakazana bistvena kršitev določb kazenskega postopka (tj. po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP), razlogi izpodbijane sodbe pa ustrezajo standardom obrazloženosti sodne odločbe.

5.Potem ko je v tč. 14 - 20 obrazložitve sodišče prve stopnje utemeljilo tč. V izreka sodbe, torej odločbo o premoženjskopravnih zahtevkih oškodovancev, je v tč. 21 - 23 utemeljilo tudi tč. IV izreka sodbe, torej odločbo o odvzemu premoženjske koristi. Pri tem je prvo sodišče materialnopravno ustrezno izhajalo iz določbe prvega odstavka 74. člena KZ-1, da nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, in iz določbe prvega odstavka 76. člena KZ-1, da sodišče izreče odvzem premoženjske koristi, kadar presega oškodovancu prisojeni premoženjskopravni zahtevek. Tako je bila na izvršitveni način iz drugega odstavka 75. člena KZ-1 obtožencu odvzeta četrtina premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem iz tč. I/1 krivdoreka (oškodovanec M. d. o. o., premoženjskopravnega zahtevka ni priglasil), petina premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem iz tč. I/4 izreka (N. d. o. o., kot oškodovanec prav tako ni priglasil premoženjskopravnega zahtevka), petina premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem iz tč. I/5 izreka na škodo družbe Č. d. o. o. (saj H. d. d., glede plačila škode tej družbi ni priglasila regresnega zahtevka), šestina razlike med prisojenim premoženjskopravnim zahtevkom družbe G. d. o. o., in premoženjsko koristjo, pridobljeno s kaznivim dejanjem iz tč. I/6 izreka, in četrtina razlike med priznanim regresnim zahtevkom F. d. d., za oškodovanca D. d. o. o., in premoženjsko koristjo, pridobljeno na škodo te družbe s kaznivim dejanjem iz tč. I/3 izreka.

6.Kot izhaja iz krivdoreka izpodbijane sodbe, je obtoženec s sklenitvijo sporazuma priznal krivdo, da je kaznivi dejanji pod tč. I/1 in I/3 izvršil v sostorilstvu štirih oseb, kaznivi dejanji pod tč. I/4 in I/5 v sostorilstvu petih oseb, kaznivo dejanje pod tč. I/6 pa v sostorilstvu šestih oseb. Zagovornik ima sicer prav, da namen odvzema premoženjske koristi ni denarno kaznovanje storilca, temveč restitucija stanja, ki je bilo spremenjeno v posledici izvršitve kaznivega dejanja, tj. odprava premoženjske obogatitve zaradi kaznivih dejanj v sferi (so)storilcev. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz določbe petega odstavka 75. člena KZ-1, ki določa, da se v primeru, če je premoženjsko korist pridobilo več oseb skupaj, odvzame vsaki osebi delež, ki ga je pridobila; če se ta delež ne more natančneje ugotoviti, pa ga določi sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve. Hkrati iz določbe 501. člena ZKP izhaja, da sodišče odmeri znesek premoženjske koristi po prostem preudarku, če bi bilo njeno ugotavljanje povezano z nesorazmernimi težavami ali če bi se zaradi tega postopek preveč zavlekel. Glede na povzeto zakonsko podlago je izkustveno in razumno sklepati, da so si premoženjsko korist s posameznimi kaznivimi dejanji pridobili vsi udeleženi sostorilci, glede na njihove primerljive vloge pri izvrševanju kaznivih dejanj pa je izkustveno ter razumno moč zaključiti tudi, da so bili protipravno premoženjsko obogateni v enakih deležih. S tem je v zadostni meri izkazana "dejanska vloga" obtoženca pri kaznivih dejanjih. Zato je zakonita in skladna z intenco prvega odstavka 74. člena KZ-1 odločitev prvega sodišča, da se obtoženčeva obogatitev izniči z odvzemom premoženjske koristi v deležih, ustrezajočih številu udeleženih sostorilcev pri posameznih obravnavanih kaznivih dejanjih. Zagovornik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da bi bilo moralo sodišče ugotoviti "konkretno višino prejetih sredstev" pri obtožencu, saj je to pri mnogih kaznivih dejanjih konspirativne narave malodane nemogoče. Še dodatne razloge v tej smeri pa pritožnik v izpodbijani sodbi enako neutemeljeno pogreša. Kam meri zagovornik z omenjanjem "premoženjskega stanja" obtoženca, zaradi nekonkretiziranosti pritožbe ni jasno; odgovoriti je le, da siceršnje premoženjsko stanje pri odvzemu premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, nima relevantnega pomena.

7.Tako se izkaže, da sodišče prve stopnje v odločbi o odvzemu premoženjske koristi ni poseglo ne v pravico obtoženca do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave niti v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Zagovornik se sicer dotika tudi solidarne odgovornosti sostorilcev po 186. členu Obligacijskega zakonika (OZ), vendar navede le, da mora sodišče v kazenskem postopku ugotoviti obseg prispevka posameznika k nastanku škode. Ob tem gre pojasniti, da pri odločanju o odvzemu premoženjske koristi ni temelja za uveljavitev solidarne odgovornosti, drugače pa je pri odločanju o premoženjskopravnih zahtevkih oškodovancev po pravilih obligacijskega prava. OZ v prvem odstavku 186. člena tako določa, da za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno. V tej posledici je prvo sodišče materialnopravno ustrezno v odločbi o premoženjsko pravnih zahtevkih obtožencu naložilo v solidarno plačilo premoženjskopravne zahtevke tistih oškodovancev glede tistih kaznivih dejanj, za katera so krivdo že priznali v izreku navedeni ločeno obravnavani sostorilci. Obtoženec je priznal, da je z izvršitvijo kaznivih dejanj v sostorilstvu oškodovancem povzročil škodo, pri uveljavljanju solidarne odgovornosti pa se ne ugotavljajo še natančnejši "obsegi prispevkov" posameznega solidarno zavezanega (so)storilca k nastanku škode.

8.Kot že zapisano, državna odvetnica v pritožbi izpodbija odločbo v četrti alineji tč. V izreka sodbe, tj. glede premoženjskopravnega zahtevka oškodovane Republike Slovenije v zvezi s kaznivim dejanjem iz tč. I/5 izreka. Zaradi odtujitve 4.860 kilogramov odpadnega bakra v vrednosti 33.291,00 EUR (brez DDV), last RS, je Državno odvetništvo z vlogo z dne 30. 10. 2025 (list. št. 265) priglasilo zahtevek v višini 40.615,02 EUR (znesek 33.291,00 EUR z DDV), kot je navedlo, z dodatkom ustreznega faktorja rasti cen materialov na trgu od 19. 6. 2023 naprej. Sodišče prve stopnje je Republiki Sloveniji priznalo premoženjskopravni zahtevek v višini 40.615,02 EUR, ki ga je naložilo v solidarno plačilo obtožencu ter priznavajočima sostorilcema B. B. in C. C., v preostanku oziroma v presežku pa je oškodovanko napotilo na pravdo. Odločbo o napotitvi na pravdo je utemeljilo (tč. 16 napadene sodbe) z razlogi, da Republika Slovenija ni opredelila ustreznega faktorja rasti cen materialov. Takšne razloge pa pritožnica utemeljeno graja kot protispisne in pojasnjuje, da je Državno odvetništvo v vlogi z dne 12. 12. 2025, ki je priložena še k pritožbi, opredelilo pojem faktorja rasti cen materialov. Vloga z dne 12. 12. 2025 je bila resda naslovljena v vodilni spis III K 77314/2023 (kjer se nahaja na red. št. 2542), vendar ni dvoma, da se nanaša na priglašeni premoženjskopravni zahtevek zoper vse sostorilce pri kaznivem dejanju pod tč. I/5 na škodo RS, zato bi jo moralo prvo sodišče prenesti in upoštevati tudi v spisu izločene zadeve III K 90465/2025 zoper obtoženega A. A.

9.Državno odvetništvo je v vlogi z dne 12. 12. 2025 pojasnilo, da je bila prvotno priglašena vrednost premoženjskopravnega zahtevka oziroma odtujenega bakra določena na osnovi pogodbe o odprodaji starorabnega bakra, št. 42/2022/32, ki je bila sklenjena v novembru 2022. V septembru 2024 pa je bila sklenjena nova pogodba o odprodaji bakra, št. 31/2024/32, v vrednosti 7.315,00 EUR na tono bakra, kar ob upoštevanju 4.860 kilogramov s kaznivim dejanjem odtujenega bakra pomeni, da je bila Republika Slovenija oškodovana za 35.550,90 EUR brez DDV oziroma za 43.372,00 EUR z DDV. Po 193. členu OZ je Državno odvetništvo priglasilo zakonske zamudne obresti od tega zneska od dneva izvršitve kaznivega dejanja (4. 6. 2023) do plačila. Pogodba o odprodaji starorabnega bakra z dne 27. 9. 2024 je bila predložena v spisovno gradivo (priloge C125 - C128 spisa III K 77314/2023) in izkazuje višino nastale škode. V skladu z drugim odstavkom 168. člena OZ pa se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, razen če zakon ne določa kaj drugega. Tako se pokaže, da bi sodišče moralo vzeti v ozir dopolnjen premoženjskopravni zahtevek, prejet že pred izvedbo naroka za izrek kazenske sankcije in pred izrekom izpodbijane sodbe, ter zahtevku ugoditi.

10.Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi višje državne odvetnice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani četrti alineji tč. V izreka spremenilo tako, kot je razvidno iz tč. I izreka te sodbe, s čimer je bilo premoženjskopravnemu zahtevku oškodovane Republike Slovenije glede dejanja pod tč. I/5 krivdoreka v razmerju do obtoženega A. A. ugodeno v celoti. Pritožbeno sodišče ob tem pojasnjuje, da je obvezo solidarnega plačila s sostorilcema B. B. in C. C. ohranilo do višine 40.612,02 EUR (tj. kot po izpodbijani sodbi), saj v kazenskem postopku zoper obtoženega Jurejevčiča ni mogoče postrožiti tudi obveznosti drugih sostorilcev, obravnavanih v ločenih (pritožbenih) postopkih. Odločitev višjega sodišča v tem delu temelji na določbi prvega odstavka 394. člena ZKP, delna zavrnitev pritožbe višje državne odvetnice v smeri solidarne obveznosti plačila pa na določbi 391. člena ZKP.

11.Pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja zagovornik, niso podani, medtem ko napadene sodbe ne bremenijo niti kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP). Zato je bila pritožba zagovornika zavrnjena kot neutemeljena in v nespremenjenih delih potrjena sodba sodišča prve stopnje.

12.Obtoženca, ki je upravičenec do brezplačne pravne pomoči, je tudi višje sodišče (enako prvo sodišče v tč. 24 izpodbijane sodbe) oprostilo plačila sodne takse kot stroška postopka pred višjim sodiščem (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).