Jedro

Narava pravice (priposestvovanje lastninske pravice) solastnikov sporne nepremičnine ne postavlja v tako razmerje, ki bi terjalo njihovo enotno obravnavanje. Toženci kot solastniki nepremičnine so namreč navadni sosporniki.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. odstavku I. točke izreka spremeni tako, da se ta pravilno glasi: Tožeča stranka A. A., ..., je lastnik nepremičnine parc. št. 1 k. o. ... (tudi) do 1/5, ki je v zemljiški knjigi vpisana na ime B. B., ..., EMŠO ... V presežku se tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice zavrne.

Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodišča prve stopnje.

II. Tožeča in prvotožena stranka nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom Su 1991/2015 z dne 10. 9. 2015 pristojnost za sojenje v tej zadevi preneslo z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da je ta do celote lastnik nepremičnine parc. št. 1 k. o. ... (ID ...) in da sta mu toženca dolžna izstaviti v roku 15 dni primerno listino, na podlagi katere bo mogoč zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice pri sporni nepremičnini na ime tožeče stranke (prvotožena stranka do 3/5 in drugotožena stranka do 1/5) ter zahtevek na povračilo pravdnih stroškov. Glede stroškov je še odločilo, da je tožeča stranka dolžna prvotoženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.143,31 EUR, v roku 15 dni.

3. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da Višje sodišče sodbo spremeni s stroškovno posledico. Navaja, da je drugi toženec v odgovoru na tožbo v celoti pripoznal tožbeni zahtevek. Res je solastnik predmetne nepremičnine le do 1/5, ne glede na odločitev glede solastniškega deleža prve toženke bi sodišče v tem delu moralo ugoditi tožbenemu zahtevku tožnika. Toženca v tem postopku nista enotna sospornika in odločitev za vsakega od njiju je lahko različna. Sodišče se neutemeljeno sklicuje na 66. in 67. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Sodišče ugotavlja, da ni sporno solastništvo predmetne parc. št. 1, k. o. ..., prav tako ni sporno, da si je tožnik na tej parceli najprej zasadil vinograd, kasneje pa z lastnimi sredstvi zgradil še vinsko klet in da na parceli opravlja posest že vsaj od leta 1992 dalje. Sporno pa naj bi bilo, ali je posest izvajal kot dobroverni lastniški posestnik do 1/1 celote nepremičnine na podlagi dogovora s pravno prednico C. C. Povzema 27. člen SPZ ter navaja, da ima tožnik predmetno parcelo v lastniški posesti kot svojo od dogovora z materjo dalje, saj je na njej naredil vinograd, si postavil vinsko klet in parcelo od leta 1992 dalje nemoteno hasnuje in mu to priznavata tako toženca kot ostali dediči, že zdavnaj je pretekla 10-letna priposestvovalna doba. Glede nedobrovernosti lastniške posesti navaja, da jo mora dokazati tožena stranka, drugi toženec je dobrovernost priznal s pripoznavo tožbenega zahtevka, prva toženka pa ni uspela izkazati, da tožnik ni bil v dobri veri. Ne more biti sporno, da je bil v dobri veri, saj sta se s pokojno materjo dogovorila, da dobi tožnik predmetno parcelo, na kateri je nasadil trto, kasneje pa zgradil še vinsko klet. Še pred materino smrtjo je bil podan predlog za odmero parcele. Sklicuje se na zapisnik z dne 20. 7. 1992, ki so ga poleg mejašev podpisali vsi dediči po pokojni C. C., na skici izmere je razvidno, da je parc. št. 1 tožnikova, s tem so se strinjali vsi sodediči. Tudi po odločbi Geodetske uprave z dne 4. 5. 1994 je bila odmerjena nova parcela št. 1 z vrsto rabe vinograd in po novem stanju je samo pri tej parceli vpisan nov lastnik – tožnik. Že pred sklepom o dedovanju so se dediči nesporno dogovorili, da je predmetna parcela tožnikova in ne gre za oddedovanje, kot v primeru brata D. D. O parceli št. 1 v zapuščinskem postopku ni bilo govora, ker so jo vsi dediči očitno že šteli za tožnikovo. Tožnik je bil tako v dobri veri glede lastništva predmetne parcele že od dogovora z materjo dalje. Pripomba, da lastništvo za tožnika še ni urejeno, pomeni, da lastništvo še ni pravno formalno urejeno, to pa ni vplivalo na dobro vero. Navedeno je v bistvu potrdila tudi prvotožena stranka, vendar je navajala, da bi morala biti glede razdelitve nepremičnin sklenjena še razdružilna pogodba, vendar je v zapisniku iz leta 1992 zapisano, da se je izvedla parcelacija v skladu s pogoji, ki jih določa razdružilna pogodba, očitno je bila že sklenjena ustna razdružilna pogodba, ki kasneje ni bila zapisana. Prva toženka in z njene strani predlagane priče so si sicer prizadevale prikazati nedobrovernost tožnika, vendar so dejansko potrdilo njegovo dobro vero. Prva toženka je želela pokazati, kot da naj bi bil tožnik oddedovan, vendar o tem ni podala navedb in trditvene podlage. Navedbe je podala šele po zaslišanju E. E., torej prepozno. Če naj bi bil tožnik s predmetno parcelo res oddedovan, potem toženka in ostali dediči ne bi pristali na odmero parcele v korist tožnika po izvršeni parcelaciji v letu 1992 in bi odločbi iz leta 1994 ugovarjali in ne bi priznali v mejnem ugotovitvenem postopku, da je parcela tožnikova. Toženka je priznala, da je pričel tožnik parcelo uživati že v letu 1989, priča E. E. je izpovedala, da je tožnik na mejnem ugotovitvenem postopku v letu 1997 dobil med drugim vinograd in da tožniku ni nihče nasprotoval, da dobi gorco. Priča D. D. je povedal, da je mama dala tožniku parcelo, na kateri ima vinograd in vinski hram že za časa svojega življenja in da tožniku ni nihče osporaval, da bi on bil lastnik te parcele, tudi tožnikova žena je potrdila izpovedbo moža. Tudi priča F. F. je potrdila, da se je s tožnikom pogovarjala o meji z njenim zemljiščem za vinograd in del njive. Ocena sodišča, da je tožnik sam priznal, da naj bi predmetna parcela spadala v sklop dediščine, je napačna, njegova izpovedba izkazuje, da je vinograd štel za svoj, delilo pa naj bi se še tisto, kar je podedoval kot sodedič. Mejni postopki so se res vodili po smrti matere, vendar zato, ker je bila zahteva za odmero podana malo pred njeno smrtjo. Sodišče je zmotno ocenilo tudi izpoved tožnika, da ni mogel napeljati elektrike in vode, ker ni bil pravni lastnik. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje in bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, ko ni dovolj vestno in skrbno upoštevalo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj po 8. členu ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Bistvena kršitev je podana, ker je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami, kot tudi zapisnikov o izvedbi dokazov z dne 21. 10. 2014 in 2. 12. 2014 in med samima tema zapisnikoma.

4. Prvotožena stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Pritožba utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje napačno ni upoštevalo pripoznave tožbenega zahtevka, podane s strani drugotožene stranke. Drži sicer, da lahko solastnik razpolaga le s svojim solastniškim deležem, ne pa s celotno stvarjo (3. odstavek 66. člena Stvarnopravnega zakonika, SPZ) in v tem obsegu je razpolaganje drugotožene stranke tudi mogoče upoštevati. Napačen je zaključek, da narava pravice, ki jo uveljavlja tožeča stranka s tožbo, terja enotno obravnavo vseh solastnikov in se solastniki štejejo za enotne sospornike. Ravno nasprotno, narava pravice (priposestvovanje lastninske pravice) solastnikov sporne nepremičnine ne postavlja v tako razmerje, ki bi terjalo njihovo enotno obravnavanje (glej sklep I Cp 1909/2012 in sklep Vrhovnega sodišča RS II Dor 455/2012). Toženci kot solastniki nepremičnine so namreč navadni sosporniki.

7. Ker je drugotožena stranka tožbeni zahtevek tožeče stranke pripoznala, je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v 1. odstavku I. točke izreka temu ustrezno spremenilo in tožbenemu zahtevku delno ugodilo, v delu, ki se nanaša na delež, ki je v zemljiški knjigi vpisan na ime drugotožene stranke (1. odstavek 316. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP), v presežku pa ostane tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice zavrnjen.

8. V preostalem delu je namreč pritožba neutemeljena. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožeča stranka (na podlagi priposestvovanja) lastnik sporne nepremičnine, zavrnilo, potem ko je ugotovilo, da tožeča stranka nikoli ni postala dobroverni lastniški posestnik te nepremičnine in tako ni mogla pridobiti lastninske pravice na celotni parc. št. 1 k. o. ... s priposestvovanjem. Samo zemljiškoknjižno lastništvo oziroma solastništvo predmetne parcele ni bilo sporno (tožnik je že solastnik sporne parcele do 1/5), prav tako ni bilo sporno, da je tožnik na navedeni parceli opravljal posest od leta 1992 dalje, pač pa je obstajal spor o tem, ali je bil tožnik dobroverni lastniški posestnik ali ne.

9. V pritožbi tožeča stranka izpostavlja predvsem nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede tega vprašanja in pri tem ponavlja in povzema svoje trditve iz vlog na prvi stopnji, da je vse od dogovora z materjo tožnik predmetno parcelo štel za svojo, da iz zapisnika o izvršenem mejnem ugotovitvenem postopku in parcelaciji iz leta 1992 ter odločbe Geodetske uprave iz leta 1994 izhaja, da je edini lastnik zadevne parcele ter, da naj bi s podpisom teh dveh dokumentov vsi dediči soglašali z njegovo lastninsko pravico na tej parceli. V dobri veri naj bi ostal tudi po opravljeni skici terenske meritve Območne geodetske uprave z dne 23. 7. 1997, kjer je kot lastnik pod sporno parcelo vpisan tožnik, nobeden mu tudi ni oporekal uporabe predmetne nepremičnine, kar vse naj bi izkazovalo njegovo dobro vero pri uporabi te nepremičnine.

10. Vse navedene trditve je po oceni sodišča druge stopnje sodišče prve stopnje pravilno ocenilo in tudi sicer napravilo celovito dokazno oceno, skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP ter napravilo pravilne materialnopravne zaključke. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da naj bi bila podana kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP (zaradi kršitve 8. člena ZPP). Po oceni sodišča druge stopnje je tudi pravilno zaključilo, da ni izkazano, da je tožeča stranka parc. št. 263/1 prejela od matere še za časa njenega življenja v izključno last, pravni posel kot podlaga za prenos lastninske pravice ni bil izkazan. Tožnik v pritožbi sam navaja, da je imel dogovor med njim in pokojno materjo naravo ustne darilne pogodbe, ki sama zase ne more predstavljati podlage za prenos lastninske pravice na nepremičnini, že zato ne, ker ni bila sklenjena v pisni obliki (poleg tega je za sam prenos potreben še razpolagalni pravni posel, to je izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila oziroma je bila pred uveljavitvijo SPZ potrebna overitev podpisa zemljiškoknjižnega prednika na pogodbi in vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo).

11. Dobroverni lastniški posestnik je tisti, ki je v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnik stvari (glej 28. člen SPZ, tudi 2. odstavek 72. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ZTLR, je določal, da je posest dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova, hkrati pa je morala biti takrat podana še zakonita posest, torej je morala posest temeljiti na veljavnem pravnem naslovu, ki je potreben za pridobitev lastninske pravice, 1. odstavek 72. člen ZTLR). Razlika je v tem, da je po SPZ zahteva po pravnem naslovu že obsežena v zahtevi po dobrovernosti. Navedeno je pomembno zato, ker bi se, če bi bili pogoji podani, rok za priposestvovanje (10-letni) iztekel že pred uveljavitvijo SPZ. Dejansko pa so pogoji enaki. Tudi če je tožnik najprej zmotno mislil, da so se od dogovora z materjo stekle predpostavke za pridobitev lastninske pravice, njegova zmota ni opravičljiva. Tožnik je namreč, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, neposredno po smrti matere v zapuščinskem postopku soglašal z vsebino zapisnika na naroku dne 24. 11. 1994, da je bila zapustnica lastnica tudi sporne nepremičnine. Tudi navedena nepremičnina je bila predmet dedovanja, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da o sporni parceli v zapuščinskem postopku ni bilo govora. Na podlagi sklepa o dedovanju D 165/94 Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Šmarju pri Jelšah je tožnik postal lastnik tudi sporne nepremičnine do 1/5 in so tudi razlogi sodišča prve stopnje v zvezi s sklepom o dedovanju in izkazanim zavedanjem, da tožnik takrat na sporni nepremičnini ni imel lastninske pravice do 1/1 celote, kot to trdi v tem postopku, pravilni. Ker je tožnik v zapuščinskem postopku soglašal z dogovorom, da postane solastnik tudi sporne nepremičnine do 1/5, je zmotno njegovo sklicevanje na dobro vero. Če bi bila tožeča stranka resnično v dobri veri, bi, kot je navedlo sodišče prve stopnje, nedvomno v zapuščinskem postopku izpostavila zatrjevano dejstvo in bi sporno nepremičnino izločila oziroma vsaj skušala izločiti iz zapuščine. Tožnik bi se tako vsaj moral zavedati, da nepremičnina, ki jo je posedoval in uporabljal vsa ta leta, ni izključno njegova.

12. Tudi listine o parcelaciji in mejnem ugotovitvenem postopku iz leta 1992 ter odločba Geodetske uprave iz leta 1994 in skica terenske meritve iz leta 1997, ki jih izpostavlja tožnik v pritožbi, navedenih ugotovitev ne spremenijo. Navedene listine izkazujejo kvečjemu strinjanje ostalih dedičev, da zadevna nepremičnina postane last tožnika, saj je bilo nedvomno ugotovljeno, da v času nastanka teh listin tožnik ni bil (izključni) lastnik sporne nepremičnine, navedene listine pa mu same po sebi lastninske pravice tudi ne dajejo. Zatrjevano dejstvo, da so ostali sodediči smatrali to nepremičnino kot njegovo, potrjuje le voljo ostalih dedičev glede delitve sporne nepremičnine. Tudi glede vseh navedenih listin je sodišče prve stopnje navedlo pravilne razloge in se sodišče druge stopnje nanje, v izogib ponavljanju, sklicuje. Pravilno pa je sodišče prve stopnje ocenilo tudi izpovedbo tožnika, med drugim, da ni mogel napeljati elektrike in vode, ker ni bil pravni lastnik in drugačna pritožbena navedba ni utemeljena.

13. Sodišče druge stopnje nadalje soglaša tudi z zaključki sodišča prve stopnje glede razdružilne pogodbe in se tudi nanje, v izogib ponavljanju, sklicuje, sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik ves čas vedel, da svojo posest izvršuje na podlagi dogovora z materjo, da bo navedeno parcelo pridobil v izključno last šele po njeni smrti in bo lastnik celotne sporne parcele tožnik postal šele v primeru, da in ko se bodo sodediči oziroma solastniki dogovorili, da razdružijo svoje solastne deleže, kar pa se do sedaj še ni zgodilo in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.

14. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je bil tožnik s predmetno parcelo že oddedovan, čemur pritožba tudi nasprotuje, navedlo je le, da bo tožnik lastnik celotne parcele postal, ko bo prišlo do delitve solastnih nepremičnin (ne le sporne parcele, pač pa tudi drugih podedovanih nepremičnin). Glede tega pritožba navaja še, da je prva toženka podala navedbe o oddedovanosti šele po prvi glavni obravnavi, torej prepozno, vendar ta takšnih trditev ni postavila, nasprotno, zatrjevala je, da naj bi tožnik (pod pogojem, da se sklene razdružilna pogodba in ta izvede v zemljiški knjigi) dobil na račun svojega zakonitega solastniškega deleža celotno sporno parcelo ter še določene druge parcele.

15. Tožeča stranka izpostavlja še dele izpovedb posameznih prič, vzete iz konteksta, na podlagi katerih naj bilo izkazano, da je tožnik prejel sporno nepremičnino že za časa življenja matere in da tožniku nihče ni osporaval, da naj bi bil lastnik te nepremičnine, kar naj bi potrdilo dobro vero tožnika o lastniški posesti predmetne parcele. Tako izpostavlja, da je D. D. izpovedal, da je mama dala tožniku parcelo, na kateri ima vinograd in vinski hram, že za časa življenja in tožniku nihče ni osporaval, da bi bil lastnik te parcele, zanemari pa del, ko priča izpove, da je mama posebej poudarjala, da pripada ta parcela tožeči stranki kot zapuščina. E. E. je res izpovedala, da nihče tožeči stranki ni nasprotoval, da dobi gorco, vendar je izpovedala tudi, da postane sporna parcela last tožeče stranke kot del zapuščine, priča F. F. pa je izpovedala o tem, da ji je tožeča stranka povedala, da bo vinograd in del njive last tožnika. Glede na že navedeno, tudi s temi izpovedbami dobra vera tožnika o lastniški posesti predmetne parcele ni izkazana, po oceni sodišča druge stopnje je tudi vse izpovedbe prič sodišče prve stopnje pravilno ocenilo in na podlagi njih pravilno zaključilo, da je bil razlog, da nihče od solastnikov ni nasprotoval, da tožeča stranka sporno nepremičnino v celoti uporablja, dejstvo, da je bilo vsem dedičem znano, da bo lastninska pravica na tožnika prešla, ko bodo formalno sklenili razdružilno pogodbo, ne pa priznavanje tožniku, da je že lastnik sporne nepremičnine oziroma tudi z izpovedbami izpostavljenih prič ni bila dokazana dobra vera tožnika o lastniški posesti sporne nepremičnine.

16. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je zato sodišče prve stopnje v preostalem delu (razen glede pripoznanega dela) tožbeni zahtevek tožeče stranka na ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja (torej glede deleža prvotožene stranke), pravilno zavrnilo. Hkrati pa je s pravilnimi razlogi zavrnilo tudi tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na izstavitev primernih listin, na podlagi katerih bo mogoč zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na deležih prvotožene in drugotožene stranke na ime tožeče stranke (razlogi v 4. točki obrazložitve), pri čemer pritožba teh zaključkov sodišča prve stopnje v ničemer ne izpodbija, kot tudi ne nasprotuje razlogom iz 12. točke obrazložitve, da tožeča stranka lastninske pravice tudi z gradnjo objekta (na podlagi 25. člena ZTLR) ni pridobila.

17. Tožeča stranka uveljavlja še bistveno kršitev določb postopka, ker naj bi bilo o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami ter o zapisnikih o izvedbi dokazov in med samimi zapisniki. Pri tem sicer navaja listine in zapisnike, vendar zatrjevanega nasprotja ne konkretizira, sodišče druge stopnje pa po uradni dolžnosti te zatrjevane kršitve iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP niti drugih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni ugotovilo.

18. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo, kot izhaja iz izreka (358. člen ZPP), v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

19. Tožeča stranka je s pritožbo uspela le v majhnem delu, glede ugotovitvenega zahtevka zoper drugotoženo stranko, ki je zahtevek pripoznala že v odgovoru na tožbo. Z delom zahtevka, glede katerega je tožeča stranka s pritožbo uspela, niso nastali nobenih posebni stroški, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka. Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tudi prvotožena stranka, saj njen odgovor na pritožbo ni bil potreben. Odločitev o stroških temelji na 165. in 154. členu ZPP ter 155. členu ZPP.