Jedro

Čeprav je v pogodbi o pogojih za delo sindikata določeno, da gre za bistveno kršitev določb postopka na prvi stopnji, če načelnik upravnega organa ne pridobi ali ne obravnava mnenja sindikata, opustitev zahteve sindikatu, da poda svoje mnenje k spremembi sistemizacije delovnih mest, ne pomeni absolutne bistvene kršitve določb postopka, zaradi katere bi bilo portebno razveljaviti odločbo o razporeditvi delavca, ki je bila izdana na podlagi te spremembe sistemizacije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev oz. odpravo odločbe tožene stranke opr.št. ... z dne 28.10.1994, zavrnilo pa je tudi njegov denarni zahtevek za plačilo razlike v plači za čas od 10.9.1994 do 31.8.1995 v znesku 178.704,20 SIT, razlike v odpravnini v znesku 157.361,40 SIT in razlike med prejetim nadomestilom Republiškega zavoda za zaposlovanje iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti in nadomestilom, ki bi mu dejansko pripadalo v znesku 258.686,80 SIT, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila. S sklepom, vsebovanim v isti odločbi, je prvostopenjsko sodišče zavrglo tožbeni zahtevek (pravilno tožbo) v delu, ki se nanaša na izplačilo razlike v plači za čas od 23.5. do 9.9.1994 v znesku 51.825,80 SIT ter vzelo na znanje delni umik tožbe v delu, ki se nanaša na 2. in 3. točko tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je tudi sklenilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo v celoti in zoper sklep o zavrženju dela tožbe se iz vseh treh pritožbenih razlogov iz 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77, Ur.l. SFRJ 4/77 - 35/91 in Ur.l. RS št. 55/92 in 19/94) pritožuje tožnik. Z izpodbijano sodbo naj bi sodišče prve stopnje v bistvu razveljavilo pravnomočno odločitev istega sodišča opr.št. Pd 1828/97, potrjeno s sodbo pritožbenega sodišča opr.št. Pdp 2170/94. Z navedeno sodbo je bila namreč kot nezakonita razveljavljena odločba tožene stranke o razporeditvi tožnika na delovno mesto sodelavca I za gradbeništvo, komunalne zadeve in varstvo okolja. Tožena stranka je kljub takšni odločitvi prvostopenjskega sodišča dne 28.10.1994 tožniku znova izdala odločbo o razporeditvi na isto delovno mesto. Čeprav se v času od izdaje sodbe opr.št. Pd 1828/94 do izdaje odločbe tožene stranke z dne 28.10.1994, razmere niso v ničemer spremenile, je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev odločbe o razporeditvi. Sodišče prve stopnje naj bi tako zmotno ugotovilo dejansko stanje, izkazana pa naj bi bila tudi protispisnost, kot bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Že v sporu, ki se vodi pod opr.št. Pd 1817/94 naj bi bilo pravnomočno odločeno, da delavcu v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, pripada plača, obračunana s koeficientom 3,01, povečana za odstotek vrednotesnja delovnih izkušenj. Prvostopenjsko sodišče naj bi to odločitev istega sodišča povsem spregledalo, zaradi česar je nepravilno zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo razlike med dejansko obračunanim koeficientom in pripadajočim koeficientom v višini 3,01, kakor tudi zahtevek za izplačilo razlike v odpravnini in nadomestilu za čas brezposelnosti. Prvostopenjsko sodišče naj bi tudi glede tega dela tožbenega zahtevka zmotno ugotovilo dejansko stanje, odločitev naj bi bila v nasprotju s podatki v spisu, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje naj bi napačno uporabilo materialno pravo, ki naj bi ga nedvomno predstavljalo med pravdnima strankama pravnomočna sodba opr.št. Pd 1817/94. Prvostopenjsko sodišče naj bi napačno tolmačilo določbe 6. in 8. čl. sporazuma, ki sta ga sklenili stranki dne 19.9.1995, saj je tožnik s tem sporazumom pristal na delno izplačilo do višine količnika 2,50, hkrati pa je toženi stranki povedal, da bo glede spornega dela plače obračunane s koeficientom 3,01 nadaljeval sodni postopek. Prvostopejsko sodišče naj bi del tožbe zavrglo na podlagi napačnega sklepa, da je o tem delu tožbenega zahtevka že pravnomočno razsojeno v zadevi opr.št. Pd 1828/94. V resnici naj bi bilo s to odločbo le ugotovljeno, da tožnika ni mogoče razporediti na dela in naloge referenta za urbanizem in gradbeništvo s koeficientom 3,01, ker takšna dela in naloge ne obstajajo. Vendar pa tožniku za sporno obdobje pripada plača, ki je bila ugotovljena z odločbo opr.št. S 924/93 ter s sodbo in sklepom opr.št. Pd 1814/94. Glede navedenega prvostopenjsko sodišče ni samo zmotno ugotovilo dejanskega stanja, pač pa naj bi bila izkazana tudi protispisnost, kot bistvena kršitev določb pravdnega postopka in napačna uporaba materialnega prava, ki naj bi ga za pravdni stranki predstavljale pravnomočne sodne odločbe opr.št. S 924/93, Pd 1828/94, Pdp 2170/94 in Pd 1814/94. Izpodbijana sodba in sklep naj bi bila tožniku nerazumljiva tudi iz razlogov pravičnosti, saj v celoti spreminjata pravnomočne odločitve istega sodišča. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožnikovemu zahtevku v celoti stroškovno ugodi, oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo na podlagi 2. odst. 365. čl. ZPP/77 preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP/77 in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje. Zmotno je pritožbeno naziranje, da naj bi citirane sodbe prvostopenjskega sodišča predstavljale materialno pravo med strankama. O zmotni uporabi materialnega prava govorimo, kadar sodišče ne uporabi določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, ali če jih ne uporabi prav. Materialno pravo pa zajema vse predpise s področja civilnega, rodbinskega, gospodarskega, delovnega, meničnega in čekovnega prava in tudi vse druge predpise, ki urejajo civilnopravna razmerja fizičnih in pravnih oseb. Pojem materialnega prava zajema tudi avtonomne predpise organizacij in ustanov, tarifne predpise in splošne pogodbene pogoje. V našem pravnem sistemu pa pojem materialnega prava ne zajema precedenčnih sodb, zaradi česar pritožbeno sodišče ne more slediti tovrstnim tožnikovim navedbam. Zgolj zaradi tega, ker tožena stranka ni zahtevala predhodnega mnenja sindikata pred sprejetjem pravilnika o organizaciji in delu ter sistemizaciji delovnih mest, ni podana bistvena kršitev določb postopka, zaradi katere bi bilo potrebno razveljaviti izpodbijano odločbo tožene stranke z dne 28.10.1994 o razporeditvi tožnika na delovno mesto sodelavca I za gradbeništvo, komunalne zadeve in varstvo okolja. Za določitev sistemizacije delovnih mest je bila v skladu z 2. odst. 3. čl. takrat veljavnega zakona o delavcih v državnih organih (Ur.l. RS št. 15/90, 5/91, 22/91, 2/91-I in 4/93) pristojna načelnica oddelka za prostor in okolje v soglasju z Izvršnim svetom skupščine Občine X.. Spremembe in dopolnitve pravilnika o organizaciji in delu ter sistemizaciji delovnih mest oddelka za prostor in okolje, ki se nanašajo izključno na delovno mesto sodelavca I za gradbeništvo, komunalne zadeve in varstvo okolja (priloga B3 v pridruženem spisu sodišča prve stopnje opr.št. Pd 1828/94) so bile sprejete v skladu s citiranim 3. členom ZDDO, zato na podlagi teh sprememb izdana odločba o razporeditvi tožnika ni nezakonita, tudi če načelnica oz. izvršni svet pred spremembo sistemizacije oz. izdaje odločbe ni zahteval mnenja sindikata.

Tožnik se sklicuje na odločitev prvostopenjskega sodišča v individualnem delovnem sporu opr.št. Pd 1828/94. Vendar je v tem sporu prvostopenjsko sodišče štelo, da je podana bistvena kršitev pravil postopka, ker načelnica oddelka pred izdajo odločbe o razporeditvi in pred izdajo drugostopenjske odločbe ni pridobila mnenja sindikata. Prvostopenjsko sodišče je tako ugotovilo drugo kršitev pravil postopka, kot pa jo je uveljavljal tožnik, ki je štel, da so izpodbijane odločbe nezakonite, ker sindikat ni dal mnenja k pravilniku na podlagi katerega sta bili izdani. Vendar pa pritožbeno sodišče ne soglaša s takšno uporabo materialnega prava (to je pogodbe o pogojih za sindikalno delo v upravnih organih), prvostopenjskega sodišča, ki je odločalo v zadevi opr. št. Pd 1828/94. V skladu s točko b prvega odst. 6. čl. Pogodbe o pogojih za sindikalno delo v upravnih organih (priloga B 7 pridruženega spisa opr.št. Pd 1828/94) morata izvršni svet, oz. načelnik upravnega organa obvezno zahtevati in obravnavati mnenje sindikata pred sprejemom vsake odločitve o individualnih pravicah in obveznostih posameznega delavca, pri katerih pritožba ne zadrži izvršitve. Sporna odločba o razporeditvi tožnika ne spada med akte, pri katerih pritožba ne zadrži izvršitve in tudi nima takšnega pravnega pouka.

Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev oz. odpravo odločbe tožene stranke z dne 28.10.1994 o razporeditvi tožnika, saj je bil tožnik z njo razporejen na delovno mesto, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi in ki je tudi predvideno v pravilniku o organizaciju in delu ter sistemizaciji delovnih mest oddelka za prostor in okolje. Z izdajo te odločbe pa tudi niso bile bistveno kršene določbe pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi tožnikov zahtevek za plačilo razlike med plačo, ki jo je tožnik prejel v času od 10.9.1994 do 31.8.1995 in plačo, obračunano od količnika 3,01 (za čas do oktobra 1994) oz. 3,40 (za čas od 1.11.1994 dalje). Ta zahtevek bi bil neutemeljen celo v primeru, če bi sodišče razveljavilo odločbo tožene stranke z dne 28.10.1994 o razporeditvi tožnika na delovno mesto sodelavca I za gradbeništvo, komunalne zadeve in varstvo okolja. Tožnik v navedenem obdobju ni mogel biti razporejen na delovno mesto, za katero se zahteva VII. stopnja strokovne izobrazbe, saj ima le V. stopnjo. Obenem pa niti v primeru razveljavitve odločbe tožene stranke z dne 28.10.1994, ne bi moglo priti do oživitve tožnikove razporeditve na delovno mesto strokovnega sodelavca za urbanizem in gradbeništvo, saj je bil tožnik na to delovno mesto razporejen začasno in pod pogojem, da v odrejenem roku zaključi študij na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo (Oddelek za arhitekturo), česar pa ni storil. Navedeno pomeni, da bi tožnik v skladu z zakonom v spornem obdobju lahko bil razporejen le na delovno mesto, za katero se zahteva srednješolska izobrazba in da bi lahko prejemal le plačo za takšno delovno mesto. Z Zakonom o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalne skupnosti (Ur.l. RS št. 18/94) so bili plačilni razredi za V. stopnjo strokovne izobrazbe določeni v razponu od količnika 2,10 do količnika 2,50. S tabelo, ki je sestavni del zakona, je bilo za tipično delovno mesto sodelavca I v državnih organih in organih lokalnih skupnosti predviden plačilni razred s količnikom 2,20, kar ob upoštevanju pogojev za napredovanje po Pravilniku o napredovanju zaposlenih v državni upravi (Ur.l. RS št. 41/94, 56/94 in 33/95, v nadaljevanju pravilnika o napredovanju) pomeni, da je bil tožnik pravilno razvrščen v plačilni razred s količnikom 2,50. Celo v primeru, če bi bili izpolnjeni pogoji za uvrstitev tožnika v plačilni razred na podlagi 40. čl. pravilnika o napredovanju (t.j. za štiri ali pet plačilnih razredov višje od plačilnega razreda, v katerega je uvrščen količnik delovnega mesta) bi to še vedno ne moglo pomeniti razvrstitve v plačilni razred s količnikom 3,01 oz. 3,40. Določba 40. člena pravilnika o napredovanju pa v konkretnem primeru ne pride v poštev, ker gre pri tožniku za neizpolnjevanje z zakonom predpisanih pogojev za opravljanje dela, ki ga je opravljal pred sporno razporeditvijo.

Glede na navedeno, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi zahtevek za plačilo razlike v odpravnini v znesku 157.461,40 SIT in za plačilo prikrajšanja pri nadomestilu za čas brezposelnosti v višini 258.686,80 SIT, saj je tožena stranka imela zakonito osnovo, da odpravnino obračuna od tožniku dejansko izplačane plače. Zaradi navedenega je tudi zavod za zaposlovanje nadomestilo za čas brezposelnosti obračunal od pravilne osnove in je tudi ta del tožbenega zahtevka neutemeljen. Zmotno je pritožbeno stališče, da s sodbo v zadevi opr.št. Pd 1828/94 ni bilo pravnomočno razsojeno glede denarnega zahtevka za čas od 19.5.1994 do 9.9.1994. S sodbo v zadevi opr.št. Pd 1828/94 z dne 9.9.1994 je bil zavrnjen zahtevek tožnika "da mu je (tožena stranka) dolžna od 19.5.1994 do izdaje sodbe izplačati razliko med izplačanim OD in koeficientom 3,01". Takšna odločitev je v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča opr.št. Pd 2170/94 z dne 7.6.1996 postala pravnomočna, zato je sodišče prve stopnje moralo zavreči tožbo v tistem delu, s katerim tožnik zahteva razliko v plači za obdobje od 19.5.1994 do 7.6.1996. Pritožbene navedbe o napačnem tolmačenju sporazuma, ki sta ga 19.9.1995 sklenila tožnik in župan Občine X. so brezpredmetne, saj se zavrnitev tožbenega zahtevka v ničemer ne opira na vsebino sporazuma. Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi zgolj povzelo vsebino sporazuma, svoje odločitve pa nanj ni oprlo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, saj je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem tudi ni zagrešilo očitanih kršitev določb pravdnega postopka, kakor tudi ne drugih kršitev pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 368. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Določbe ZPP/77 se v pritožbenem postopku uporabljajo na podlagi 498. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99 - Ur.l. RS št. 26/99), saj je bil postopek na prvi stopnji končan pred uveljavitvijo novega ZPP. Na podlagi 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I/94) pa je pritožbeno sodišče določbe ZPP/77 smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.