Jedro

Tožba zaradi nedopustnosti izvršbe je tako imenovana izvršilna tožba, glede katere veljajo vsa pravila pravdnega postopka, če ni v ZIZ drugače določeno. Tožba zaradi nedopustnosti izvršbe ni tožba, katere predmet bi bil denarni zahtevek, niti ni tožba, katere predmet bi bil zahtevek na izročitev premične stvari.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, dovoljene s sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 101342/2015, na avtomobilih, navedenih v izreku izpodbijane sodbe.

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve pravil postopka.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP.

6. Tožbo za ugotovitev nedopustnosti lahko vloži tisti, katerega ugovor tretjega je bil v izvršilnem postopku zavrnjen. S tožbenim zahtevkom uveljavlja ugotovitev, da izvršba, dovoljena s sklepom o izvršbi, na določen predmet ni dopustna, ker ima na predmetu izvršbe (konkretno na motornih vozilih) pravico, ki preprečuje izvršbo. Ena od pravic, ki preprečujejo izvršbo, je tudi lastninska pravica.

7. Višje sodišče pritrjuje pritožbi v njenem celotnem obsegu. Najprej pa odgovarja na stališče tožene stranke iz odgovora na pritožbo, da gre za spor majhne vrednosti, zato višje sodišče ne bi smelo upoštevati vseh tistih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. S tem želi tožena stranka doseči, da višje sodišče ne upošteva pritožbenih razlogov, s katerimi pritožnica napada ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pred pridobitvijo zastavne pravice na predmetih izvršbe imel premične stvari v svoji posesti izvršilni dolžnik, posledično pa tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da ne držijo tožbene navedbe, da je bila pritožnica lastnica motornih vozil. Toženkino stališče je v izrecnem nasprotju s 443. členom ZPP, zato ni utemeljeno. Tožba zaradi nedopustnosti izvršbe je tako imenovana izvršilna tožba, glede katere veljajo vsa pravila pravdnega postopka, če ni v ZIZ drugače določeno. Tožba zaradi nedopustnosti izvršbe ni tožba, katere predmet bi bil denarni zahtevek, niti ni tožba, katere predmet bi bil zahtevek na izročitev premične stvari.

8. Pritožnica ima prav, ko navaja, da je v celoti ostalo neraziskano dejansko stanje v zvezi s prehodom lastninske pravice oziroma konkretneje v zvezi z obstojem lastninske pravice v času pridobitve zastavne pravice na premičnih stvareh. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja v zvezi z obstojem lastninske pravice tretjega na predmetih izvršbe ni ugotavljalo, pač pa je nanj sklepalo, in sicer iz zakonske ureditve, natančneje iz določb Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja (glej razloge sodišča prve stopnje, zlasti v 16. točki obrazložitve). Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi analize več določb Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja ugotovilo, da je moral izvršitelj, če je hotel opraviti vpis rubeža v RZPP (ki ima učinke pridobitve zastavne pravice, glede na tretji odstavek 81. člena v zvezi s prvim odstavkom 87. člena ZIZ), dobiti premičnine v posesti dolžnika najkasneje dan pred opravo tega rubeža. Na tej podlagi, torej na podlagi zakonske ureditve1 in dejstva opravljenega vpisa rubeža v RZPP, in ne na podlagi dejanskih ugotovitev, je sodišče prve stopnje zavrnilo pritožničine trditve, da je ona imela stvari v svoji posesti (kar niti ni tako pomembno, ker to ni pravica iz prvega odstavka 64. člena ZIZ) oziroma je imela na predmetih lastninsko pravico (kar pa je pomembno), ki jo je pridobila z izročitvijo (prim. prvi odstavek 60. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ). Sodišče prve stopnje pravno pomembnega dejanskega stanja ni ugotavljalo, pri čemer so tehtne pritožbene navedbe, da tožena stranka v postopku niti ni zatrjevala kakšnega rubežnega zapisnika, torej zapisnika o opravljenem dejanju rubeža (glej tretji odstavek 81. člena ZIZ), pa gre za dejstvo, ki je v njeni spoznavni sferi (ker je stranka izvršilnega postopka).

9. Pravilna je tudi pritožbena ugotovitev, da nobena izmed strank ni trdila, da naj bi te stvari v času tik pred opravo vpisa v e-RZPP imel v svoji posesti izvršilni dolžnik (glej 213. člen ZPP). Nasprotno. Tožeča stranka je v prvi pripravljalni vlogi izrecno zatrjevala, da je z dnem izstavitve računov (račune je izstavil izvršilni dolžnik) tudi prejela premične stvari v svojo posest in last (prvi odstavek 60. člena SPZ). V zvezi s tem je predlagala izvedbo dokazov, ki jih sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, to pa je pripeljalo v nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ni izvedlo.

10. Drži tudi pritožbena navedba, da tožena stranka ni izpodbijala pritožničine trditve, da avtomobilov tožena stranka ni imela v svoji posesti od izdaje računov dalje. Vendar to ni toliko pomembno, kot je bistvena trditev tožene stranke, da so prodajne pogodbe, ki sta jih sklenila tožeča stranka in izvršilni dolžnik, navidezni pravni posli. Bistvo obrambe tožene stranke je bila namreč trditev, da pritožničina trditev o sklenitvi prodajne pogodbe, na podlagi katerega naj bi prešla lastninska pravica na avtomobilih na tožečo stranko, temelji na simuliranih prodajnih pogodbah oziroma na pravnih poslih, ki so bili sklenjeni zgolj zaradi izigravanja upnika (tožene stranke v tem pravdnem postopku).

11. V novem sojenju se bo sodišče prve stopnje moralo opredeliti do konkretnih trditev obeh strank in izvesti potrebne dokaze. Sodišče pa bo moralo odgovoriti tudi na navedbe tožene stranke, s katerimi zatrjuje, da so bile prodajne pogodbe sklenjene le navidezno, zato med pogodbenima strankama nimajo pravnega učinka (prvi odstavek 50. člena Obligacijskega zakonika – OZ).

12. Višje sodišče je sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaradi zmotnega materialnopravnega stališče je dejansko stanje ostalo v celoti neugotovljeno, zato sprejeta odločitev ne pomeni hujše kršitve strankine pravice do sojenja v nerazumnem roku (355. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v dveh izvodih. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katero se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Ki že po ZIZ vedno nujno ne ustreza dejanskemu stanju, saj že zakon sam predvideva pravna sredstva za odpravo morebitnih nepravilnosti pri opravi izvršbe (glej na primer zahtevo za odpravo nepravilnosti pri opravljanju izvršbe iz 52. člena ZIZ).