Jedro

Prostorski akt na območju kmetijskih zemljišč ne dopušča gradnje kozolcev, kar pomeni, da bi morala tožnica za objekt, na katerega se nanaša izpodbijana odločba in ne glede na njegovo poimenovanje (reklamni pano ali kozolec), imeti gradbeno dovoljenje, saj niso izpolnjeni pogoji za gradnjo brez njega.

Upravno sodišče RS je že v več svojih sodbah zavzelo stališče, da na zakonitost odločbe ne vpliva odrejena ustavitev gradnje v primeru že zgrajenega objekta. Izrečeni ukrep namreč ne pomeni le ustavitve nedokončane gradnje, ampak tudi prepoved morebitnih nadaljnjih del na objektu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka tožnici naložila, da takoj po vročitvi odločbe ustavi gradnjo reklamnega panoja v tam navedenih tlorisnih dimenzijah na zemljišču parc. št. 822/2 k.o. ..., v 2. točki pa, da mora v roku dveh mesecev na svoje stroške odstraniti navedeni objekt in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje, sicer bo opravljena izvršba po drugih osebah (3. točka). V 4. točki so bile za objekt izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1) in odločeno, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (5. točka izreka) ter da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka).

Iz obrazložitve je razvidno, da je upravni organ kljub drugačnim tožničinim zatrjevanjem na podlagi inšpekcijskih pregledov 27. 8. 2009 in 17. 2. 2010 ugotovil, da se objekt uporablja za oglaševanje, zato gre za reklamni pano in ne za kozolec. Na podlagi lokacijske informacije Občine Hoče – Slivnica z dne 13. 11. 2009 je bilo tudi ugotovljeno, da je zemljišče posega po namenski rabi najboljše kmetijsko zemljišče, na katerem niso dopustni objekti urbane opreme. Ker je v obravnavanem primeru gradnja v nasprotju z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih Občine Hoče – Slivnica (MUV, št. 18/06 in naslednji, v nadaljevanju PUP), za gradnjo enostavnega objekta ni izpolnjen pogoj iz 12. člena Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost (v nadaljevanju Uredba), in sicer da gradnja ne sme biti v nasprotju s prostorskimi akti. Navedeno je podlaga za izrek inšpekcijskih ukrepov zaradi nelegalne gradnje.

Upravni organ druge stopnje je odpravil prvostopenjsko odločbo v 4. točki izreka in jo nadomestil z novo, v preostalem delu pa je tožničino pritožbo zavrnil. V obrazložitvi odločbe navaja, da se prepovedi po 158. členu ZGO-1 lahko nanašajo le na tista dejanja, ki predstavljajo izvrševanje pravic in obveznosti inšpekcijskega zavezanca. Ker je prvostopenjski organ izrekel tudi prepoved, ki omejuje lastnico zemljišča (promet z zemljiščem, na katerem stoji sporni objekt), je to nezakonitost odpravil. Glede vprašanja, ali gre v obravnavanem primeru za postavitev reklamnega panoja ali za gradnjo kozolca, pa tudi pritožbeni organ na podlagi zapisnikov o opravljenih inšpekcijskih pregledih in fotografij objekta meni, da gre za gradnjo reklamnega panoja, ki oglašuje trgovski center ... Iz slednjih je tudi razvidno, da objekt nima konstrukcije kozolca. Ker je gradnja reklamnega panoja v nasprotju s PUP, ga ni mogoče šteti za enostavni objekt, za katerega ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in navaja, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, na podlagi česa je organ naložil ustavitev gradnje objekta, saj je objekt dokončan. O pritožbenih navedbah v tem delu se ni izjasnil niti drugostopenjski organ, kar vse predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Nadalje vztraja, da sporni objekt ni oglasni objekt ampak kozolec, ki izpolnjuje vse pogoje za gradnjo brez gradbenega dovoljenja iz 12. člena Uredbe. Pojasnjuje, da se oglasno sporočilo namesti na kozolec le v času, ko krmljenje živali oziroma shranjevanje krme ni potrebno. Že pritožbi je priložila izjavo lastnika zemljišča in kozolca, iz katere izhaja, da se kozolec uporablja tudi za krmljenje živali (predvsem srn), saj se s tem preprečuje nastajanje škode na bližnjih vrtovih in sadovnjakih, kar je še posebej pomembno v zimskem času. Le v času, ko lastnik kozolca ne uporablja za kmetijske namene, ga tožnica v skladu z dogovorom uporablja za potrebe oglaševanja, tako da nanj pritrdi oglasno sporočilo brez drugega poseganja v objekt. Inšpektor teh okoliščin ni preveril, ampak je zgolj glede na dejstvo, da je bilo na kozolcu v času inšpekcijskega pregleda nameščeno oglasno sporočilo, zaključil, da gre za reklamni pano. Poudarja, da Uredba ne določa, da je treba kozolec uporabljati izključno za izvedbo določenih kmetijskih del, in ne prepoveduje lastniku, da ga uporablja tudi v druge namene. Neobrazložena je tudi ugotovitev, da objekt nima konstrukcije kozolca. Ker postavitev objekta ni nelegalna, gradbeni inšpektor nima pravice, da odredi kar odstranitev celotnega objekta. Jasno je treba ločiti objekt od oglasnega sporočila, ki je visel na njem – če bi bila na kozolcu shranjena krma, bi tak objekt lahko stal. Posledično so nezakonite tudi vse ostale točke izrekov obeh izpodbijanih odločb. Predlaga, naj sodišče odpravi 1., 2., 3., 5. in 6. točko izreka prvostopenjske odločbe ter 1. točko izreka drugostopenjske odločbe. Zahteva tudi povračilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

V skladu s 1. odstavkom 3.a člena ZGO-1 se brez gradbenega dovoljenja lahko začne le gradnja enostavnega objekta, ki pa se ne sme postaviti v nasprotju s prostorskim aktom (2. odstavek istega člena). Glede na navedeno tudi 12. člen Uredbe med pogoji za dopustnost gradnje brez dovoljenja določa, da gradnja enostavnega objekta ni v nasprotju s prostorskimi akti.

Nepravilno je tožbeno stališče, da sporni objekt kot kozolec izpolnjuje pogoje za gradnjo brez gradbenega dovoljenja in da v tem pogledu ne gre za nelegalno gradnjo. Tožnica ne izpodbija ugotovitev, da sporni objekt stoji na zemljišču parc. št. 822/2 k.o. ..., da je to zemljišče glede na namensko rabo najboljše kmetijsko zemljišče in da leži v območju, ki ga ureja že omenjeni PUP. Ta v 12. členu, ki določa merila in pogoje glede vrste posegov na kmetijskih zemljiščih, dopušča naslednje posege: melioracije, gradnjo poljskih poti in javnih cest, gradnjo gnojišč, zbiralnikov gnojnice ali gnojevke, kašče, kmečke lope, rastlinjaka, ribnika, silosa, skednja, vrtine ali vodnjaka, vodnega zajetja, senika, krmišča, molzišča in hlevskega izpusta na pogojno zazidljivem območju kmetije, ki ga določajo predpisi s področja določanja vrst zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov in pogojev za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja, dopustni pa so še nujni posegi in ureditve, ki odpravljajo negativne vplive na okolje in zagotavljajo večjo varnost ljudi in premoženja.

Prostorski akt torej na območju kmetijskih zemljišč ne dopušča gradnje kozolcev, kar pomeni, da bi morala tožnica za objekt, na katerega se nanaša izpodbijana odločba in ne glede na njegovo poimenovanje (reklamni pano ali kozolec), imeti gradbeno dovoljenje, saj niso izpolnjeni pogoji za gradnjo brez njega. Ker v zadevi ni sporno, da tožnica gradbenega dovoljenja zanj ni pridobila, gre za nelegalno gradnjo (12.1. točka 1. odstavka 2. člena ZGO-1), v primeru katere se izrečejo inšpekcijski ukrepi po 152. in 158. členu ZGO-1, zaradi česar je v izpodbijani odločbi zakonito naložena odstranitev objekta lesene montažne izvedbe v celotnem tlorisu 12,2 x 1,2 m. Kot izhaja iz 1. člena Uredbe, se z njo določajo vrste enostavnih objektov, njihova največja velikost, način gradnje in rabe ter drugi pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da se objekt lahko šteje za enostavni objekt. Uredba torej določa način rabe objekta kot enega od pogojev, da se objekt lahko obravnava kot enostavni objekt, zato je nasprotno tožbeno stališče napačno. Tako je tudi pri kozolcu kot enostavnem objektu v n) točki 16. člena Uredbe določeno, da je to lesena konstrukcija za sušenje in shranjevanje kmetijskih pridelkov. To pomeni, da je po tej določbi kozolec enostavni objekt le v primeru, če je namenjen navedenim opravilom in se v ta namen tudi uporablja. Če raba objekta ni v skladu z določbo Uredbe, ne gre za enostavni objekt in zanj ne more veljati izjema za gradnjo brez gradbenega dovoljenja.

Tožnica ne izpodbija dejstva, da se je objekt v času obeh inšpekcijskih pregledov, to je 27. 8. 2009 in 17. 2. 2010 (torej tudi v zimskem času), uporabljal za oglaševanje. Sodišče zato nima nikakršnih pomislekov v ugotovitev, da je funkcioniral kot reklamni pano in je zato tudi odrejena odstranitev reklamnega panoja in ne morebiti kozolca. Tudi v tem pogledu je zato izrečeni ukrep utemeljen, kar pa - glede na predhodne razloge - na samo zakonitost izdane odločbe zaradi nelegalne gradnje objekta na kmetijskem zemljišču, niti nima vpliva.

Upravno sodišče RS je že v več svojih sodbah (zadeve IV U 243/2009, I U 669/2009) zavzelo stališče, da na zakonitost odločbe ne vpliva odrejena ustavitev gradnje v primeru že zgrajenega objekta. Po 152. členu ZGO-1 gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje med drugim odredi, da se gradnja takoj ustavi. Ker inšpekcijski ukrepi po navedenem členu niso različni glede na to, ali se nelegalna gradnja še izvaja ali pa je objekt že zgrajen, v primeru slednjega ustavitev gradnje na zakonitost odločbe ne vpliva. Izrečeni ukrep namreč ne pomeni le ustavitve nedokončane gradnje, ampak tudi prepoved morebitnih nadaljnjih del na objektu.

Glede na navedeno in ker ostale tožbene navedbe za odločitev niso pravno pomembne, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (1. odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).