Jedro

Morebitna ničnost pravnega posla (88. člen ZDen) ne more spremeniti odločitve o obliki denacionalizacije, če za vrnitev v naravi obstaja druga (dejanska) ovira.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano dopolnilno odločbo je bilo denacionalizacijskim upravičencem B.B., E.E. in F.F. vrnjeno podržavljeno premoženje-del parc. št. 454/1 v izmeri 1947 m2, v obveznicah Slovenske odškodninske družbe, v skupni vrednosti 36.514,81 DEM, vsakemu upravičencu do 1/3, s pripadajočimi obrestmi (točka 1. izreka). Zavezanka Slovenska odškodninska družba d.d. Ljubljana pa je dolžna svoje obveznice navedene v 1. točki izreka izročiti skrbnici za poseben primer do konca zapuščinskega postopka G.G., v roku 3 mesecev po pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe (točka 2.izreka).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bilo z odločbo OBLO Ljubljana Vič št. 06/2-33-19/5-1959 z dne 16. 6. 1959, izdane na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (v nadaljevanju ZNNZGZ), B.B., F.F. in E.E. podržavljena parc. št. 454 travnik, vpisana v vl. št. 344 k.o. T. in vpisana družbena lastnina, ki jo upravlja Občina Ljubljana Vič. Po delilnem načrtu in naznanilnem listu z dne 1. 8. 1963 in 23. 7. 1963 in odločbi OBS Ljubljana Vič Rudnik št. 464-121/63 z dne 19. 9. 1963, se poočiti delitev parc. št. 454 travnik 10.756 m2 v: parc. št. 454/1 travnik 5001 m2, in parc. št. 454/2 travnik 1.927 m2. Z odločbo SOB Ljubljana Vič Rudnik št. 464-178/68 z dne 10. 9. 1969, izdane na podlagi Zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja sta bili iz posesti bivših solastnikov B.B., F.F. in E.E. (vsakemu do 1/3) vzeti parc. št. 454/1 v izmeri 5.001 m2 in parc. št. 454/2 v izmeri 1.927 m2, vl. št. 2973 k.o. T. Parceli se izročita v uporabo Komunalnemu skladu občine Ljubljana Vič Rudnik za industrijsko gradnjo, kakor določa zazidalni načrt za ind. cono I-1 Vič. Na podlagi te odločbe se parceli odpišeta v vl. št. 3623 k.o. T. Iz vpogleda v historični zk vl. št. 3623 k.o. T. je razvidno, da se je parcela 454/1 v ta vložek pripisala leta 1973 na podlagi odločbe OBS Ljubljana Vič-Rudnik štev. 464-178/68 z dne 15. 7. 1969 in z dne 10. 9. 1969 iz zk vl. štev. 2973. Iz vpisa pod štev. 13 in 42 v zkv štev. 3623 te k.o. je razvidno, da so bile na parceli 454/1 izvedene določene katastrske spremembe in delitve, ki se nanašajo na podržavljeno nepremičnino, prav tako je iz kasnejših vpisov razvidno, da je predmetno zemljišče že v času uveljavitve Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) predstavljalo zazidano stavbno zemljišče na katerem je stal objekt, ki ni v lasti upravičencev in ga v času podržavljanja parc. št. 454/1 še ni bilo. Upravni organ nadalje iz historičnih zemljiškoknjižnih vložkov, iz vpogleda v javni register Zemljišče knjige ter iz vpogleda v podatke Geodetske uprave RS, ugotavlja še naslednje: Iz vpogleda v zkv štev. 6053 k.o. T. ugotavlja, da parc. št. 441/3 v tem vložku vpisana kot pot v izmeri 1543 m2 (v vložek prepisana iz zkv štev. 3623) z vknjiženo lastninsko pravico Mestno občino Ljubljana. Na ogledu na terenu je bilo dne 31. 8. 2006 ugotovljeno, da parcela v naravi predstavlja asfaltirano dovozno pot k objektom. Vračilo v naravi ni možno, ovire za vračilo so podane v določbi 4. točke 19. člena ZDen in deloma po določbah drugega odstavka 32. člena ZDen. Parcela štev. 441/8 je vpisana v zkv štev. 5855 k.o. T. z vknjiženo lastninsko pravico za H.H., kamor se je vpisala na podlagi kupne pogodbe iz leta 2006. Iz vl. štev. 5855 je razvidno, da je bilo zemljišče do leta 1990 v uporabi in posesti Občine Ljubljana Vič-Rudnik, nato pa se je na podlagi pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča št. V-425-19-90/LJ z dne 20. 12. 1990 v zvezi s potrdilom o stalnem prebivališču z dne 21. 3. 2001 v letu 2000 zaznamoval vpis o pridobitvi lastninske pravice v korist I.I. Iz česar izhaja, da je v času uveljavitve ZDen bilo zemljišče že oddano za gradnjo, ki je bila tudi relalizirana, saj je bilo na ogledu dne 31. 8. 2006 ugotovljeno, da navedena parcela v naravi predstavlja asfaltirano parkirišče. To potrjuje tudi aero posnetek. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, upravičencem tudi v tem delu, za podržavljeno premoženje zaradi ovir po ZDen, pripada odškodnina. Ob tem poudarja, da v naravi ugotovljeno dejstvo pozidanosti upravičencem več ne omogoča vrnitev nepremičnine v naravi in da tega tudi pozitivna ugotovitev ničnosti pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča ne bi omogočala. Parcela štev. 492/35 je vpisana v zkv štev. 5912 k.o. T. kamor se je prepisala iz zkv. štev. 4786 kot dvorišče v izmeri 1313 m2 z vknjiženo lastninsko pravico za J. d.o.o. in K. d.o.o. Iz ortofoto posnetkov izhaja, da gre za asfaltirano dvorišče k poslovnim stavbam. Ta parcela ne predstavlja premoženje, ki bi ga bilo možno vrniti upravičencem v naravi v skladu z določbo drugega odstavka 32. člena ZDen, ampak upravičencem glede na podan podreden odškodninski zahtevek pripada odškodnina. Parcela št. 492/38 je vpisana v zkv. štev. 4784 k.o. T., in sicer kot poslovna stavba v izmeri 165 m2 in dvorišče v izmeri 577 m2 z vknjiženo lastninsko pravico za L.L. Iz zapisnika o ogledu na terenu in iz oftofoto posnetka je razvidno, da predstavlja ta parcela stavbo s parkiriščem. Tudi ta parcela ne predstavlja premoženje, ki bi ga bilo možno vrniti upravičenem v naravi v skladu z določbo drugega odstavka 32. člena ZDen, ampak upravičencem pripada odškodnina. Parcela 429/14 je vpisana v zkv štev. 4785 k.o. T. in sicer kot funkcionalni objekt v izmeri 12 m2 in dvorišče v izmeri 633 m2 in v naravi predstavlja asfaltirano dovozno pot k objektom, kar je bilo ugotovljeno pri ogledu parcele na terenu dne 31. 8. 2006 ter iz ortofoto posnetkov. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju tudi v tem delu za podržavljeno premoženje zaradi ovir po ZDen upravičencem pripada odškodnina. Tudi v zvezi s to nepremičnino poudarja, da v naravi ugotovljeno dejstvo pozidanosti upravičencem več ne omogoča vrnitev nepremičnine v naravi in da tega tudi pozitivna ugotovitev ničnosti pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča ne bi omogočala. Parcela št. 492/54 je vpisana v zkv štev. 4807 k.o. T., in sicer kot dvorišče v izmeri 852 m2. Iz ortofoto posnetka je razvidno, da tudi ta del podržavljene nepremičnine sedaj predstavlja asfaltirano dvorišče k objektu štev. 492/55 kar pomeni, da obstaja dejanska ovira, ki preprečuje možnost vračanja v naravi. Parcela štev. 492/55 je vpisana v zkv štev. 5913 k.o. T. kot poslovna stavba v izmeri 887 m2. Gre za objekt, ki ni v lasti upravičencev in ga v času podržavljanja parc. štev. 454/1 še ni bilo, zato tudi v tem primeru vračilo v naravi ni možno. Parcela štev. 492/55 se je v zkv št. 5913 pripisala iz zkv štev. 4807 k.o. T. iz katerega je razvidno, da vknjižena lastninska pravica v korist M.M. in N.N. vsakega do ½, in sicer na podlagi kupoprodajne pogodbe iz leta 1995. To razpolaganje je bilo sicer v nasprotju z določbo 88. člena ZDen, vendar pa bi razpravljanje o ničnosti tega pravnega posla, za konkretni denacionalizacijski postopek, bilo nepotrebno, saj vrnitev podržavljenega premoženja v obsegu parc. št. 492/55 ni več možna, ampak je bila upravičencem glede na podredno preoblikovan odškodninski zahtevek določena odškodnina. Parcela štev. 426/4 je vpisana v zkv štev. 6054 k.o. T., in sicer kot travnik v izmeri 1712 m2. V predmetni vložek se je pripisala iz zkv štev. 3623 iste k.o. Lastninska pravica je vknjižena v korist M.M. in N.N. vsakega do ½, in sicer na podlagi kupoprodajne pogodbe iz leta 2003. Iz zapisnika o ogledu na terenu in iz oftofoto posnetkov je razvidno, da predmetna parcela v naravi predstavlja asfaltirano parkirišče. To razpolaganje je bilo v nasprotju z določbo 88. člena ZDen, vendar pa bi bilo tudi v tem primeru razpravljanje o ničnosti tega pravnega posla za konkretni denacionalizacijski postopek, nepotrebno, saj vrnitev podržavljenega premoženja v obsegu parc. št. 426/4 ni več možna, ampak je bila upravičencem glede na podredno preoblikovan odškodninski zahtevek določena odškodnina.

Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo št. 4904-21/2008-21 z dne 6. 1. 2012 zavrnilo pritožbe O.O., P.P., R.R. in G.G. tako, da je 1. točko izreka izpodbijane dopolnilne odločbe odpravilo in jo nadomestilo z novo 1. točko, ki se glasi: Denacionalizacijskim upravičencem: B.B. rojenemu …, umrlemu …, z zadnjim stalnim prebivališčem …, ki je bil času podržavljenja jugoslovanski državljan, E.E., rojeni …, umrli …, z zadnjim stalnim prebivališčem …, ki je bila v času podržavljenja jugoslovanska državljanka, in F.F., rojenemu …, umrlemu …, z zadnjim stalnim prebivališčem …, ki je bil v času podržavljenja jugoslovanski državljan, se podržavljeno premoženje, del nekdanje parcele št. 454/1 s površino 1947 m2, k.o. T., ki jo danes predstavljajo deli parcel št. 441/3 v izmeri 165 m2 in 370 m2, št. 492/14 v izmeri 565 m2, št. 492/54 v izmeri 291 m2, št. 492/55 v izmeri 130 m2 in št. 426/4 v izmeri 50 m2, vse k.o. T., vrne v obveznicah Slovenske odškodninske družbe, d.d., Mala ulica 5, Ljubljana, in sicer v skupni vrednosti 36.514,81 DEM, vsakemu do 1/3 s pripadajočimi obrestmi.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da ZDen v 88. členu določa, da z dnem njegove uveljavitve ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oz. premoženjem, glede katerega obstaja dolžnost vrnitve. Kot posledico kršitve te določbe ZDen določa najstrožjo možno kazen, ničnost, s čimer jasno nakazuje na veliko pomembnost te določbe zaradi varstva pravnega reda in pravic denacionalizacijskih upravičencev. S pravilnim tolmačenjem zgoraj navedene določbe ZDen je treba ugotoviti, da so nedopustna tako pravno kot dejanska razpolaganja s podržavljenim premoženjem, ki imajo za posledico nezmožnost vračila tega premoženja v naravi. Drugačno tolmačenje bi namreč imelo za posledico protipraven obid zakona, saj bi bilo moč s prodajo ali gradnjo na nepremičninah oz. premoženju, glede katerega obstaja dolžnost vrnitve, obiti obveznost vračila v naravi. V izpodbijani odločbi tudi ni navedb o stanju podržavljenega premoženja v času podržavljenja oziroma od kod in na kakšen način (dokaz oz. dokazni postopek) je upravni organ to stanje ugotovil. Kadar se upravni organ sklicuje na podatke iz javnih registrov, ortofoto posnetkov, mora to navesti in tudi navesti ali gre za historični izpisek, za izpisek na dan odločanja oziroma za ortoforo posnetke narejene na točno določen datum. To je pomembno tudi zaradi višine odškodnine, če je vračilo v naravi res nemogoče. Pomembno je tudi zato, ker se v izpodbijani odločbi upravni organ sklicuje na z.k. izpiske iz katerih naj bi izhajale površine parcel, kar pa ne more biti, saj zemljiška knjiga ni javni register za površine, temveč zgolj za pravno stanje posamezne nepremičnine.

V nadaljevanju navaja, da je upravni organ za nepremičnine parc. št. 441/8, 492/55 in 426/4 k.o. T. celo ugotovil, da so prešle v zasebno last na podlagi pravnega posla po uveljavitvi ZDen. Kljub ugotovitvi, da je do tega prišlo na podlagi razpolaganj v nasprotju z določili 88. člena ZDen, ki ima v skladu z bogato sodno prakso posledice ničnosti, torej absolutne neveljavnosti, ki velja tudi za nazaj, vseeno zaključi, da ker gre v naravi za zazidana zemljišča, obstajajo ovire za vračilo, ne glede na ničnost razpolaganj. Tako stališče je v posmeh pravni državi in ne sme vzdržati presoje naslovnega sodišča, saj bi s tem bila izničena določila ZDen in temelji pravne države, določeni v Ustavi RS. Tudi zato predlaga imenovanje izvedenca geodetske stroke in gradbene stroke, ki naj ugotovita vsa relevantna dejstva glede podržavljenega premoženja, in sicer stanje ob nacionalizaciji (namembnost, komunalna opremljenost, itd.), kot tudi izdaja gradbenih dovoljenj, izvajanje gradnje (prijava gradbišča, itd.), prenosi lastninskih pravic, itd., stanje ob uveljavitvi ZDen in sedanje stanje, kar vse so relevantne okoliščine za zakonito odločitev, ki jo bo moč preizkusiti.

V 44. členu ZDen je določeno, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Upravni organ pa z izpodbijano odločbo ni ravnal v skladu z navedeno določbo, saj je zgolj na podlagi potrdila VO-KA Ljubljana in Elektra Ljubljana ugotavljal opremljenost zemljišča v času odvzema iz posesti. Že v upravnem postopku je večkrat izpostavila potrebo, da se s strokovnjaki-izvedenci ugotovi tako vrednost podržavljenega premoženja v času uveljavitve ZDen, kot sedanja vrednost. Šele primerjava med vrednostjo v času podržavljenja in sedanjo vrednostjo bi bila pravilna podlaga za določitev odškodnine. Denacionalizacijskim upravičencem je bila namreč odvzeta posest popolnoma komunalno opremljenih zemljišč, kar bi morala ugotoviti že izvedenca. Vsled tega bi moralo biti denacionalizacijskim upravičencem, če že ne vrnjeno podržavljeno premoženje v naravi, le to izplačano v obliki odškodnine, ki bi bila določena po pošteni tržni vrednosti, upoštevaje stanje nepremičnin ob nacionalizaciji, uveljavitvi ZDen, v času protipravnih ravnanj, katerih posledica bi morala biti ničnost in upoštevaje sedanje vrednosti nepremičnin, ki bi moral določiti izvedenec gradbene stroke. Glede na vse navedeno predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano delno odločbo odpravi, enako pa tudi točko I. in III. odločbe Ministrstva za okolje in prostor, št. 4904-21/2008-91 z dne 6. 1. 2012. Hkrati zahteva, da ji tožena stranka povrne stroške tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih razvidnih iz obrazložitve izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: Temeljno pravno vprašanje obravnavanega primera je razmerje med oviro za vrnitev v naravi po 32. členu ZDen ter nedopustnostjo razpolaganja z nepremičninami glede katerih obstaja dolžnost vrnitve po ZDen (ničnostjo pravnih poslov) iz 88. člena ZDen. Slednji v prvem in drugem odstavku določa, da z dnem uveljavitve tega zakona ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženje, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve, pravni posli in enostranske izjave volje, ki so s tem v nasprotju, pa so nični. Iz navedenega izhaja, da ničnostna posledica velja le glede razpolaganja v zvezi z nepremičninami, glede katerih velja vrnitvena dolžnost po določbah ZDen. Če nepremičnine skladno z določbami ZDen ni mogoče vrniti (v naravi), se 88. člen ZDen nanjo ne more nanašati. Prepoved razpolaganja iz 88. člena ZDen je torej namenjena le preprečitvi tega, da bi se s prenosom lastninske pravice v korist osebe, ki skladno z ZDen ne more biti denacionalizacijski zavezanec, onemogočila pravica denacionalizacijskega upravičenca, da se mu podržavljeno premoženje vrne v naravi. Če pa za vrnitev v naravi obstaja druga (dejanska) ovira, ugotovljena ničnost pravnega posla odločitve o obliki denacionalizacije ne more spremeniti, zato ugotovitev ničnosti za odločitev sploh ni relevantna. Vprašanje pa je, ali mora nemožnost vrnitve v naravi (obstoj ovire za vrnitev) obstajati ob uveljavitvi ZDen, ali pa je upoštevna tudi nemožnost, ki nastane kasneje. Upravno sodišče RS je v sodbi opr. št. I U 719/2010-9 z dne 19. 10. 2010, potrdilo, da se ovire za vračanje upoštevajo v času vračanja, torej v času odločanja upravnega organa. Četudi ovira za vrnitev v naravi nastane po uveljavitvi ZDen, celo po vložitvi zahteve za denacionalizacijo, vendar pred izdajo odločbe, jo mora torej upravni organ upoštevati. V izpodbijani odločbi je ugotovljeno, da so parcele pozidane, kar predstavlja oviro za vrnitev v naravi po drugem odstavku 32. člena ZDen, zato je ugotavljanje dejstev, pomembnih za rešitev predhodnega vprašanja iz 88. člena ZDen, brezpredmetno. Tako ni mogoče sprejeti tožbenega ugovora, da bi moral upravni organ na podlagi ugotovitve ničnega razpolaganja ignorirati dejstvo, da so zemljišča zazidana. Izvedba gradnje na nepremičnini, na kateri je investitor, ki ni hkrati upravičenec, predhodno pridobil pravico do gradnje, pa čeprav z ničnim pravnim poslom, je namreč dejstvo, ki na podlagi drugega odstavka 32. člena ZDen preprečuje vrnitev v naravi. Morebitna odgovornost oseb, ki jih veže prepoved razpolaganja iz 88. člena ZDen, ni predmet denacionalizacijskega postopka, pač pa je to le pravica do denacionalizacije in odločitev o njeni obliki. V zvezi z očitki, da je bilo nepopolno in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, pa sodišče ugotavlja, da je dne 20. 4. 2010 opravljena ustna obravnava, na kateri so bile stranke (tudi tožeča stranka) seznanjene s pridobljenimi dokazi o obstoju ovir iz drugega odstavka 32. člena ZDen.

Drugi odstavek 32. člena ZDen določa, da se podržavljena zazidana stavbna zemljišča (obstoječe gradbene parcele) ne vračajo, razen če je na njih zgrajeni trajni objekt v lasti upravičenca. Dejstva, ki jih je torej treba ugotoviti, da se ugotovi obstoj ovire po citiranem določilu, so torej naslednja: (1.) da je zemljišče, ki je bilo podržavljeno, v času odločanja zazidano in (2.) da trajni objekt na njem ni v lasti denacionalizacijskega upravičenca. V postopku je bilo, s pomočjo ortofoto posnetkov (za nekatere od predmetnih parcel pa tudi na podlagi ogleda iz leta 2006) ugotovljeno, da so predmetne parcele v celoti pozidane. Tožeča stranka pa ne nasprotuje ugotovitvi, da so navedene parcele pozidane, pač pa da to dejstvo ni pravilno ugotovljeno, ker ortofoto posnetkov brez navedenega datuma nastanka upravni organ ne bi smel uporabiti kot dokaz. Ob dejstvu, da je med strankama nesporno, da so v izpodbijani odločbi navedene parcele pozidane, sodišče ugotavlja, da so vsi ugovori v zvezi z dokazovanjem pozidanosti parcel v času izdaje izpodbijane odločbe, brezpredmetni. Kot rečeno tožeča stranka niti v upravnem postopku, niti v tožbi ne trdi, da ugotovitev upravnega organa ne drži, kljub temu pa predlaga, da se imenujejo ustrezni izvedenci, ki naj ugotovijo namembnost, komunalno opremljenost parcel ipd. ob nacionalizaciji, dejstva v zvezi z izdajo gradbenih dovoljenj in izvajanja gradnje ter dejstva v zvezi s prenosi lastninskih pravic. Vsa ta dejstva pa za odločitev, kot že rečeno, niso relevantna. Drugo dejstvo, ki ga je treba ugotoviti pred vrnitvijo nepremičnin v naravi, pa med strankama tudi ni sporno, saj soglašata z ugotovitvijo, da trajni objekti, ki stojijo na parcelah niso v lasti denacionalizacijskih upravičencev.

Tožeča stranka nasprotuje tudi odločitvi o višini odškodnine. Meni namreč, da bi zemljišča morala biti vrednotena kot nezazidana (polno) komunalno opremljena stavbna zemljišča, vendar pa drugega v zvezi s tem ne trdi. Ker je upravni organ prve stopnje ugotovil, da je bila prvotna parcela 454/1 k.o. T., od najbližjega možnega priključka na nizkonapetostno električno omrežje oddaljeno več kot 200 m, je višino odškodnine za predmetno nepremično premoženje skladno z 11. členom Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljeni premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Ur. l. RS, št. 23/92, 42/93-Odl.US, 65/93-Odl.US in 26/00) zmanjšal za 30 %, ker gre za delno opremljeno komunalno stavbno zemljišče. Ob odsotnosti drugih trditev, še manj pa dokazov, sodišče navedeni način izračuna odškodnine, ocenjuje kot pravilen.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbo, v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki II. izreka: Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.