Jedro

V zadevi je sporno, ali je tožnik upravičen do denarnega nadomestila v višini, kot bi mu bilo priznano v državi zadnje zaposlitve, torej v Republiki Avstriji.

Pri presoji, kateri zakon je potrebno uporabiti je namreč potrebno uporabiti prehodne in končne določbe ZUTD-F, kjer je v 2. členu določeno, da se o vlogah za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila, ki so bile vložene pred začetkom uporabe tega zakona, odloči po Zakonu o urejanju trga dela, torej zakonu, ki je veljal do začetka uveljavitve in uporabe ZUTD-F. Zavarovanec, ki je pridobil pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti do začetka uporabe ZUTD-F, zadrži te pravice v obsegu in trajanju po določbah ZUTD, ki je veljal pred uveljavitvijo novele. Novela zakona (ZUTD‑F) je začela veljati 15. dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporabljati pa se je začela 30. dan po uveljavitvi tega zakona (3. člen ZUTD-F), torej od 24. 5. 2021 dalje.

Glede na navedene določbe ter dejstvo, da je tožnik vložil zahtevo dne 25. 5. 2020 in mu je bila tudi že priznana pravica do denarnega nadomestila v višini 892,50 EUR bruto po določbah ZUTD, sodišče ni imelo nobene pravne podlage, da bi pri svoji odločitvi upoštevalo določbe ZUTD-F, na katere se sklicuje tožnik.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 1. 10. 2020 in št. ... z dne 17. 6. 2020 in da se tožniku prizna nadomestilo za prvih pet mesecev v enaki višini nadomestila, kot bi mu bilo priznano v Republiki Avstriji.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da mu je, ne glede na veljavno zakonodajo, odvzeta pravica, da bi prejel višino denarnega nadomestila za čas brezposelnosti v višini, kot bi jo prejel v državi, kjer je bil nazadnje zaposlen, to je v Republiki Avstriji. Že pred izdajo izpodbijane sodbe je bila sprejeta novela Zakona o urejanju trga dela, s katero se je odpravila diskriminacija delavcev migrantov glede prejemanja denarnega nadomestila za čas brezposelnosti. Novela zakona se je pričela uporabljati pred izdajo izpodbijane sodbe in kljub temu, da se ne uporablja za nazaj tožnik sprašuje, ali nova zakonska določila veljajo le za upravičenca, ki ni vložil tožbe, ali tudi za tistega upravičenca, ki je vložil tožbo in se je pravdal na sodišču. Sodišče se do tega vprašanja ni opredelilo. Tožnik meni, da bi sodišče moralo ugoditi tožbenemu zahtevku in mu nadomestilo priznati v višini, kot je določeno z novelo zakona. Z izpodbijano sodbo mu je tako kršena z ustavo zagotovljena pravica do enake obravnave. Sodišče tudi ni upoštevalo dejstva, da je plačal prispevke iz socialnega zavarovanja, na podlagi česar je upravičen do drugačne višine denarnega nadomestila, kot mu je bilo priznano. Tožena stranka tožnika tudi ni obvestila, da ga bo obravnavala drugače, kot bi ga obravnavala država zadnje zaposlitve. V tem primeru bi si uredil prebivališče v Republiki Avstriji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku. Obenem prosi za oprostitev plačila sodne takse in sodnih stroškov pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 1. 10. 2020, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 17. 6. 2020. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ tožniku priznal pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas 9 mesecev v višini 892,50 EUR bruto.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bil tožnik nazadnje obvezno vključen v zavarovanje v Republiki Avstriji, kjer mu je 22. 5. 2020 prenehalo delovno razmerje. V primeru tožnika gre za delavca migranta. Stalno prebivališče ima v Republiki Sloveniji, kjer je 25. 5. 2020 tudi vložil zahtevo za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. V zadevi je sporno, ali je tožnik upravičen do denarnega nadomestila v višini, kot bi mu bilo priznano v državi zadnje zaposlitve, torej v Republiki Avstriji.

7. V času vložitve zahteve je Zakon o urejanju trga dela (v nadaljevanju: ZUTD)2 v tretjem odstavku 62. člena ZUTD določal, da najvišji znesek denarnega nadomestila ne sme biti višji od 892,00 EUR.

8. Tožnik se je kot brezposelna oseba prijavil v kraju stalnega prebivališča, kar je skladno s 65. členom Uredbe ES 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (v nadaljevanju: Uredba)3. Kot obmejni delavec je imel možnost prijaviti se ali v Republiki Sloveniji ali v Republiki Avstriji. Izbral je Republiko Slovenijo. V tem primeru je bilo pri odločanju potrebno uporabiti določbe ZUTD. Kot je to poudarilo pritožbeno sodišče že v drugi zadevi, ki jo navaja že sodišče prve stopnje4 je za potrebe učinkovitega delovanja notranjega trga, predvsem pa pravice do prostega gibanja delavcev ključno, da oseba, ki se nahaja v čezmejnem dejanskem stanju ni obravnavana slabše od osebe, ki dela le v eni državi članici. Ker se je tožnik prijavil pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje v evidenco brezposelnih oseb in uveljavljal dajatev za čas brezposelnosti v državi svojega stalnega bivališča, je tožena stranka pravilno odločala upoštevajoč materialna pravila nacionalnega, to je slovenskega prava. Države članice so zavezane spoštovati ista nadnacionalna koordinacijska pravila, ki so namenjena poenotenju formalnih, vendar ne tudi vsebinskih (materialnih) vidikov nacionalnih pravil socialne varnosti. Spoštovano je bilo tudi načelo enakega obravnavanja državljanov EU (5. člen Uredbe). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS5 izhaja, da je glede vprašanja, ali lahko uporaba koordinacijskih pravil prava EU vodi k negativnim posledicam za delavce migrante, poudarjeno, da je pomembno, da je zavarovanec obravnavan enako kot slovenski državljan, ki je obvezno zavarovan na našem ozemlju. V zvezi s plačevanjem prispevkov v Republiki Avstriji, kar naj bi vodilo k priznanju višjega nadomestila, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je glede na uveljavljanje pravice po slovenskih predpisih bil tožnik v enakem položaju kot ostali zavarovanci (ki niso migranti). Tudi v primeru, če so plačevali višje prispevke, bi jim bilo upoštevaje določbe ZUTD, kot so veljale v spornem obdobju (v času, ko je tožnik vložil zahtevek za priznanje pravice do nadomestila), nadomestilo odmerjeno največ v višini 892,50 EUR, kot je to določeno v tretjem odstavku 62. člena ZUTD.

9. Res je, kot to navaja tožnik, da je bila kasneje sprejeta novela ZUTD (v nadaljevanju: ZUTD-F)6, s katero je bila za delavce migrante višina nadomestila urejena drugače. Dodan je bil nov četrti odstavek, iz katerega izhaja, da se ne glede na tretji odstavek, brezposelni osebi, ki ima stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, in se je v drugo državo članico EU, EGP ali Švicarsko konfederacijo dnevno ali najmanj enkrat tedensko vozila na delo in je pred nastankom brezposelnosti v tej državi članici EU, EGP ali Švicarski konfederaciji pridobila celotno zavarovalno dobo iz prvega odstavka 59. člena tega zakona, prizna denarno nadomestilo največ v višini 1.785,00 EUR, pri čemer se tako določeni najvišji znesek denarnega nadomestila brezposelni osebi prizna za prve tri mesece prejemanja denarnega nadomestila; za prvih pet mesecev prejemanja denarnega nadomestila pa, če je brezposelna oseba pred nastankom brezposelnosti v tej državi članici EU, EGP ali Švicarski konfederaciji pridobila najmanj 12 mesecev zavarovalne dobe v zadnjih 24 mesecih in ima v skladu s prvim odstavkom 60. člena ZUTD pravico do denarnega nadomestila v trajanju 6 mesecev ali več.

10. Kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje se navedena določba ne nanaša na tožnikov primer. Pri presoji, kateri zakon je potrebno uporabiti je namreč potrebno uporabiti prehodne in končne določbe ZUTD-F, kjer je v 2. členu določeno, da se o vlogah za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila, ki so bile vložene pred začetkom uporabe tega zakona, odloči po Zakonu o urejanju trga dela, torej zakonu, ki je veljal do začetka uveljavitve in uporabe ZUTD-F. Zavarovanec, ki je pridobil pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti do začetka uporabe ZUTD-F, zadrži te pravice v obsegu in trajanju po določbah ZUTD, ki je veljal pred uveljavitvijo novele. Novela zakona (ZUTD‑F) je začela veljati 15. dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporabljati pa se je začela 30. dan po uveljavitvi tega zakona (3. člen ZUTD-F), torej od 24. 5. 2021 dalje.

11. Glede na navedene določbe ter dejstvo, da je tožnik vložil zahtevo dne 25. 5. 2020 in mu je bila tudi že priznana pravica do denarnega nadomestila v višini 892,50 EUR bruto po določbah ZUTD, sodišče ni imelo nobene pravne podlage, da bi pri svoji odločitvi upoštevalo določbe ZUTD-F, na katere se sklicuje tožnik.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

13. Glede tožnikovega predloga, da se ga oprosti plačila stroškov postopka in plačila sodne takse, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da skladno s prvim odstavkom 68. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)7 v sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva krije zavod svoje stroške ne glede na izid postopka, kar pomeni, da tožnik toženi stranki ni dolžan povrniti stroškov postopka (tožena stranka jih v pritožbenem postopku niti ni priglasila). Skladno z 71. členom ZDSS-1 pa se v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva, sodne takse tudi ne plačujejo.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami. 3 UL L 166 z dne 30. 4. 2004. 4 Glej Psp 234/2020 z dne 18. 11. 2020. 5 Glej VIII Ips 169/2010 z dne 9. 5. 2011. 6 Ur. l. RS, št. 54/2021. 7 Ur. l. RS, št. 2/2004.