Jedro

S tem, ko je sodišče za pravno opredelitev prekrška uporabilo pravilen zakon in pravilno navedlo tudi oznake členov, v izreku in obrazložitvi sodbe pa je uporabilo napačno kratico zakona (namesto pravilno kratico ZZZiv-UPB2 je uporabilo kratico ZZZiv-B), ni storilo kršitve materialnega zakona, ki določa prekršek, temveč očitno pisno pomoto.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se izpodbijano pravnomočno sodbo v odločbi o sodni taksi razveljavi.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ, Policijska postaja Žalec je z odločbo o prekršku 555006407044 z dne 10. 11. 2011 B. Č. spoznal za odgovorno storitve prekrška po tretjem odstavku 45. člena v zvezi z drugim odstavkom 12. člena Zakona o zaščiti živali (v nadaljevanju ZZZiv – UPB2) ter ji izrekel globo v višini 800 EUR. Okrajno sodišče v Žalcu je z izpodbijano sodbo storilkini zahtevi za sodno varstvo delno ugodilo, spremenilo pravno opredelitev prekrška ter storilki izreklo globo v višini 200 EUR.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec, zaradi kršitve po 8. točki prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), drugega odstavka 147. člena ZP-1 ter predpisa, ki določa prekršek, to je ZZZiv-UPB2. V zahtevi navaja, da je podano nasprotje med izrekom in razlogi izpodbijane sodbe, ker iz izreka sodbe izhaja, da se zahtevi za sodno varstvo delno ugodi, torej je delno utemeljena, iz obrazložitve odločbe pa izhaja, da je zahteva za sodno varstvo neutemeljena, saj je odločba pravilna in zakonita. Navaja še, da je sodišče kršilo predpis, ki določa prekršek, to je Zakon o zaščiti živali, ker je sodišče očitani prekršek zmotno kvalificiralo po ZZZiv-B ter da je sodišče storilki prekrška neutemeljeno naložilo plačilo sodne takse, ker je bilo deloma odločeno v njeno korist. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za sodno varstvo ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilki, ki pa se o njej ni izjavila.

B.

4. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je sodišče kršilo predpis, ki določa prekršek, ker je storilki očitani prekršek pravno opredelilo po Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o zaščiti živali (v nadaljevanju ZZZiv-B). Kršitev utemeljuje z navedbo, da ima v sodbi navedeni zakon le 28 členov in sploh ne vsebuje tretjega odstavka 11. člena in 46. a člena po katerih je sodišče opredelilo storilki očitani prekršek. Poudarja, da bi moralo sodišče predpis, ki ga je uporabilo, pravilno označiti ZZZiv-UPB2. 5. Storilka prekrška je bila z odločbo prekrškovnega organa spoznana za odgovorno prekrška po tretjem odstavku 145. člena v zvezi z drugim odstavkom 12. člena ZZZiv-UPB2, ki ga stori fizična oseba – skrbnik živali, ki na enega izmed treh v zakonu predvidenih načinov ne zagotovi fizičnega varstva nevarnih živali. Sodišče je ob reševanju storilkine zahteve za sodno varstvo ugotovilo, da v obravnavanem primeru ni dokazov, da je mogoče storilkinega psa šteti za nevarnega, ker ni podatkov, da bi kdaj ugriznil človeka ali žival, niti ni zabeležen v evidenci nevarnih psov, zato je očitani prekršek pravno opredelilo po 6. točki prvega odstavka 46. a člena v zvezi s tretjim odstavkom 11. člena Zakona o zaščiti živali, ki ga stori posameznik, ki ne zagotovi fizičnega varstva psa na javnem mestu tako, da je pes na povodcu. V skladu z milejšo pravno opredelitvijo prekrška je storilki izreklo z zakonom predpisano globo v višini 200,00 EUR.

6. Sodišče je torej v obravnavanem primeru ob spremembi pravne opredelitve prekrška uporabilo pravilen zakon, to je Zakon o zaščiti živali (ZZZiv-UPB2), pravilno je navedlo tudi oznake členov očitanega prekrška po ZZZiv-UPB2, v izreku in obrazložitvi sodbe pa je uporabilo napačno kratico Zakona o zaščiti živali; namesto, da bi uporabilo pravilno kratico ZZZiv-UPB2 je uporabilo kratico ZZZiv-B, ki je označevala novelo Zakona o zaščiti živali, to je Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o zaščiti živali. Navedena netočnost sodišča ne predstavlja kršitve materialnega zakona, ki določa prekršek, temveč očitno pisno pomoto.

7. Prav tako je neutemeljena tudi trditev zahteve, da je v izpodbijani sodbi podana kršitev po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1, ki jo vložnik utemeljuje z navedbo, da iz izreka sodbe izhaja, da se zahtevi za sodno varstvo delno ugodi, iz obrazložitve pa, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita.

8. Navedena kršitev je med drugim podana, če izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe, če sodba nima razlogov oziroma so razlogi nerazumljivi. Odsotnost oziroma nerazumljivost razlogov pa se mora (podobno kot pri kršitvi 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP) nanašati na razloge o odločilnih dejstvih, torej na tista dejstva na katere je neposredno vezana uporaba materialnega ali procesnega zakona.

9. V obravnavanem primeru je sodišče v izreku sodbe zahtevi za sodno varstvo delno ugodilo in spremenilo pravno opredelitev prekrška, v razlogih sodbe pa je v 10. točki ugotovilo, da so bila v izpodbijani odločbi prekrškovnega organa vsa odločilna dejstva, ki so temelj spremenjene pravne opredelitve, na podlagi zbranih dokazov zanesljivo in celovito ugotovljena. Navedeno ne predstavlja nasprotja med izrekom in razlogi sodbe. V odločbi prekrškovnega organa je bilo storilki prekrška očitano, da ni zagotovila fizičnega varstva nevarnega psa (prekršek po drugem odstavku 12. člena ZZZiv-UPB2), sodišče pa je ugotovilo, da ni dokazano, da je bil v obravnavanem primeru pes nevaren, ugotovljena pa so vsa pravno relevantna dejstva, ki ustrezajo abstraktnemu dejanskemu stanu prekrška po tretjem odstavku 11. člena v skladu s katerim mora skrbnik psa zagotoviti fizično varstvo psa tako, da ga ima na povodcu.

10. Pritrditi pa je potrebno zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče storilki prekrška neutemeljeno naložilo plačilo sodne takse in s tem kršilo drugi odstavek 147. člena ZP- 1 v zvezi z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1), ki v taksni tarifi v točki 8.2 določa, da se plačilo sodne takse naloži le za zavrnitev, zavrženje ali umik zahteve za sodno varstvo, saj je bilo zahtevi za sodno varstvo delno ugodeno.

11. Vrhovno sodišče ob odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ugotavlja, da je bila obrazložitev izpodbijane sodbe izdelana mehanično (očitno po metodi »copy paste«), kar je razvidno iz napačne uporabe kratice zakona, ki določa prekršek, neutemeljene odločbe o plačilu sodne takse, nenazadnje pa tudi iz uporabe različne velikosti jezikovnih znakov (formatov pisave) v posameznih odstavkih obrazložitve, vendar pa navedene pomanjkljivosti po presoji Vrhovnega sodišča ne predstavljajo kršitev, ki bi narekovale razveljavitev izpodbijane sodbe.

C.

12. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v izpodbijani pravnomočni sodbi ni podana kršitev zakona, ki določa prekršek, niti kršitev po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1, je pa sodišče z odločitvijo o plačilu sodne takse kršilo drugi odstavek 147. člena ZP-1 v zvezi s taksno tarifo ZST-1, zato je zahtevi za varstvo zakonitosti delno ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo v odločbi o sodni taksi razveljavilo.