Jedro

Tožena stranka je pravilno zaključila, da funkcionalnega zemljišča na zemljiščih, ki so predmet denacionalizacijskega postopka, ni mogoče določati samostojno, ločeno od denacionalizacijskega postopka. Obravnavano stališče ustavnega sodišče se namreč nanaša prav na situacije, kot je v konkretnem primeru, kjer se v postopku denacionalizacije zemljišč postavi vprašanje obsega funkcionalnih zemljišč k obstoječim objektom, saj je od tega odvisno vprašanje obsega vračanja teh zemljišč v naravi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na pritožbo AA, (prizadeta stranka v tem upravnem sporu), pod 1. točko izreka odločbo Oddelka za okolje in prostor ter promet in zveze Upravne enote A, št. z dne 17. 6. 2002 odpravila. V 2. točki izreka pa je odločila, da se zavrne zahteva tožeče stranke za določitev funkcionalnega zemljišča k obstoječim objektom in sicer strelišču na glinaste golobe in lovskemu domu Lovske družine AAA, ki se nahajata na parcelah št. 416/5 in 416/4 k.o. B. S citirano prvostopno odločbo je naveden prvostopni organ odločil, da se na obstoječem strelišču na glinaste golobe in lovskemu domu na predlog imetnika pravice uporabe (tožeče stranke) določi funkcionalno zemljišče. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bilo v obravnavanem primeru s prvostopno odločbo določeno funkcionalno zemljišče k obstoječim objektom (strelišče na glinaste golobe in lovski dom tožeče stranke), ki se je pojavilo kot predhodno vprašanje v denacionalizacijskem postopku za vrnitev zemljišča parc. št. 416/1 k.o. B, iz katere so po parcelaciji nastale štiri parcele in sicer 416/1, 416/4, 416/5 in 416/6 vse k.o. B. Navedeno dejstvo ugotavlja tožena stranka tudi na podlagi podatkov spisa, poleg tega pa ugotavlja, da je organ prve stopnje sam izrecno navedel v svoji odločbi, da so vse parcele, ki so predmet tega postopka za določitev funkcionalnega zemljišča, tudi predmet zahteve za vrnitev v naravi v denacionalizacijskem postopku. Tožena stranka se sklicuje na stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije iz sklepa št. U-I-205/98 z dne 12. 11. 1998, ki je spremenilo dosedanjo upravnosodno prakso in sicer tako, da ni mogoče samostojno določiti funkcionalnega zemljišča, to je ločeno od denacionalizacijskega postopka, na zemljiščih, ki so predmet denacionalizaicije v upravnem postopku. Tožena stranka v nadaljevanju povzema obrazložitev citiranega sklepa in ugotavlja, da se v skladu s tem stališčem v primerih, ko je treba pred izdajo odločbe o denacionalizaciji pridobiti nove katastrske podatke, ki se ugotovijo le v postopku parcelacije (določitev funkcionalnega zemljišča na delu dosedanje parcele pa tudi pomeni parcelacijo), ta postopek opravi pod vodstvom organa pristojnega za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo ob strokovni pomoči geodetskega izvedenca. Z določitvijo funkcionalnega zemljišča, ki je v zvezi z denacionalizacijo potrebno takrat, kadar dela podržavljenega zemljišča ni več mogoče vrniti v naravi, ker za to obliko denacionalizacije obstajajo ovire, katere določa Zakon o denacionalizaciji (Ur. list RS, št. 27/91, 56/92, 13/93, 31/93, 24/95, 20/97, 23/97, 65/98 in 76/98, v nadaljevanju ZDen), se namreč odloča o obliki in obsegu zemljišč, ki se pri denacinalizaicjskem postopku vračajo. V skladu z navedenim tožena stranka zaključuje, da določitev funkcionalnega zemljišča obstoječim objektom ne predstavlja več predhodnega vprašanja v tistih primerih, ko so zemljišča, na katerih naj bi se določilo funkcionalno zemljišče, predmet odločanja v postopkih denacionalizacije, temveč se o tem vprašanju odloča v samem denacionalizacijskem postopku, kar velja tudi za konkretni primer. Organ prve stopnje je torej spregledal citirano stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije, po katerem ni mogoče samostojno, ločeno od denacionalizacijskega postopka določiti funkcionalnega zemljišča na nepremičninah, ki so predmet denacionalizacije v upravnem postopku, s čemer je kršil pravila upravnega postopka. V obravnavani zadevi je bila vloga za določitev funkcionalnega zemljišča vložena 1. 3. 2002, to je po sprejemu citiranega stališča ustavnega sodišča in bi zato moral organ prve stopnje vlogo tožeče stranke zavreči, ker v času vložitve predmetne vloge ni bilo podlage za vodenje upravnega postopka. K temu še tožena stranka dodaja, da tudi v primeru, če obravnavane parcele ne bi bile predmet denacionalizacijskega postopka, tudi iz drugega razloga ne bi bilo mogoče določili funkcionalnega zemljišča k predmetnim objektom in sicer iz razloga, ker se obravnavani objekti in zemljišča nahajajo na prvem območju kmetijskih zemljišč. Po materialnem predpisu, to je 2. odst. 46. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84,37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90,48/90, 18/93 in 44/97, v nadaljevanju ZUN) pa je mogoče določiti funkcionalno zemljišče k obstoječim objektom samo na stavbnem zemljišču. Zato bi bila določitev funkcionalnega zemljišča na prvem območju kmetijskih zemljišč nezakonita. Iz navedenega razloga je tožena stranka odločila, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da si tožena stranka nepravilno razlaga stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije v citirani odločbi. V vsakem primeru, če upravni postopek teče, kot je v konkretnem primeru, je po mnenju tožeče stranke pristojen organ za reševanje predhodnega vprašanja tisti upravni organ, ki je po zakonu pristojen za določitev funkcionalnega zemljišča. To pa je Oddelek za okolje in prostor ter promet in zveze pri Upravni enoti A. V konkretnem primeru je prišlo namreč do prekinitve postopka po ZDen prav zaradi tega, ker je stekel postopek pri oddelku za okolje in prostor. Po mnenju tožeče stranke je tožena stranka prezrla, da je ustavno sodišče v svoji rešitvi upoštevalo postopke v okviru ZDen, ki so tekli, ne da bi bili sproženi postopki pri oddelku za okolje in prostor, kot je bilo v konkretnem primeru. Po mnenju tožeče stranke je evidentno, da je oddelek za okolje in prostor pri upravni enoti v A delal v okviru svojih pristojnosti in v okviru svojih pristojnosti izpeljal celotni postopek skupaj z odmerami pri geodetski upravi. Prav tako je po mnenju tožeče stranke nepravilno stališče tožene stranke, ki ga je izrazila v predzadnjem odstavku svoje obrazložitve, da tožeči stranki ni mogoče določiti funkcionalnega zemljišča, ker sta oba objekta na zemljiščih, ki se nahajajo v območju kmetijskih zemljišč. Tožeča stranka je namreč dokazala, da ima za oba objekta vsa upravna dovoljenja, zato je povsem razumljivo in tudi zakonito, da morata imeti oba objekta funkcionalno zemljišče, da ju je sploh mogoče uporabljati. Tožeča stranka pa tudi ugotavlja, da sta si izrek odločbe in obrazložitev v nasprotju, kar pomeni bistveno kršitev določb upravnega postopka. Tožena stranka namreč trdi, da Oddelek za okolje in prostor ter promet in zveze ni upravičen voditi postopek za določitev funkcionalnega zemljišča kot predhodnega vprašanja postopka denacionalizacije. Če bi taka odločitev tožene stranke veljala, potem tožena stranka ni upravičena odločiti, da se zavrne zahteva tožeče stranke. V tem primeru tožena stranka ni upravičena meritorno odločiti o zadevi. Upravičena bi bila največ, ali odstopiti zadevo v postopek pristojnemu organu, to je denacionalizacijski komisiji, ali pa zavreči zahtevek tožeče stranke za določitev funkcionalnega zemljišča. Iz tega razloga je po mnenju tožeče stranke zavrnitev zahtevka neutemeljena. Na podlagi navedenega tožeča stranka sodišču predlaga, da odločbo tožene stranke odpravi.

Prizadeta stranka v tem upravnem sporu AA v odgovoru na tožbo ugotavlja, da je trditev tožeče stranke, da bi morala vložiti začasno odredbo za prepoved lastninjenja po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij, neutemeljena. Citiran zakon namreč v 10. členu izrecno določa, da predlog za izdajo začasne odredbe o zavarovanju zahtevka v procesu lastninskega preoblikovanja podjetij vloži upravičenec pri organu, ki je pristojen na prvi stopnji po Zakonu o denacionalizaciji in odloča o vračanju premoženja. Ker pa lovska družina ni podjetje, tudi Zakon o lastninskem preoblikovanju za njih ni uporaben. Po mnenju prizadete stranke je tudi napačna trditev tožeče stranke, da sta bili odobreni gradnja lovske koče in strelišča. Kot je znano prizadeti stranki, je bila odobrena le gradnja koče, med tem ko za bunker na strelišču ni bilo izdano gradbeno dovoljenje. Vprašanje je tudi, ali ima tožeča stranka veljavno dovoljenje za izvajanje dejavnosti strelišča. Zato prizadeta stranka predlaga, da sodišče v postopku najprej preveri legalnost in obseg dejavnosti strelišča na tej bivši njivi. Razen tega prizadeta stranka opozarja, da je v tem urbanem okolju, kjer se v neposredni okolici kmetuje in so vikendi, taka dejavnost zelo moteča in tudi nevarna. Po mnenju prizadete stranke pa je tudi nesorazmerna določitev funkcionalnega zemljišča za lovsko kočo (leseno pritlično brunarico z mansardo), za katero tožeča stranka predvideva kar 72 parkirišč. Glede določitve funkcionalnega zemljišča je po mnenju prizadete stranke tožena stranka povsem pravilno ravnala, ker se objekti nahajajo v območju kmetijskih zemljišč. Prizadeta stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev iz izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja ter predlaga, da sodišča tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in predloženih upravnih spisov sodišče ugotavlja, da je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, zato se v celoti strinja z razlogi izpodbijane odločbe in se nanje sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Tožena stranka je v izreku pod točko 2. odločila o zahtevku tožeče stranke (za določitev funkcionalnega zemljišča) tako, da je zahtevek zavrnila, v obrazložitvi pa je navedla, da se funkcionalno zemljišče določi za zemljišča, ki so predmet denacionalizacijskega postopka, v samem denacionalizacijskem postopku pred organom, ki vodi denacionalizacijski postopek, zaradi česar bi moral prvostopni upravni organ (Oddelek za okolje in prostor) vlogo tožeče stranke zavreči. Iz navedenega sicer res izhaja ugotovitev tožene stranke, da v obravnavani zadevi ni bilo pogojev za vodenje konkretnega upravnega postopka, sama pa je v izreku izpodbijane odločbe zahtevek za določitev funkcionalnega zemljišča zavrnila (namesto zavrgla). Navedena kršitev pa po presoji sodišča ne vpliva na zakonitost odločbe, saj stranka ni bila upravičena do pozitivne meritorne odločitve, zato z zavrnitvijo zahtevka ni bilo odločeno v njeno škodo.

Po presoji sodišča so tudi neutemeljeni tožbeni ugovori, da je tožena stranka nepravilno razlagala stališče Ustavnega sodišča iz sklepa št. U?I?205/98 z dne 12.11.1998, na katerega se je sklicevala v izpodbijani odločbi. Iz citiranega ustavnega sklepa namreč jasno izhaja, da je odločitev o legi in obsegu zemljišča, ki se vrača, v izključni pristojnosti denacionalizacijskega organa. Dalje pa je še ustavno sodišče navedlo, da v primeru, ko je za izdajo odločbe o denacionalizaciji potrebno pridobiti nove katastrske podatke, ki se lahko pridobijo le v postopku parcelacije (določitev funkcionalnega zemljišča na delu dosedanje parcele pa tudi pomeni parcelacijo), se ta postopek opravi pod vodstvom organa, pristojnega za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo, ob strokovni pomoči geodetskega izvedenca. Parcelacija namreč v tem primeru pomeni poseben ugotovitveni postopek v smislu 142. in 143. člena Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, p.b.) oziroma v smislu 145. in 146. člena sedaj veljavnega Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/200 in 52/2002). Na podlagi navedenega je tožena stranka torej pravilno zaključila, da funkcionalnega zemljišča na zemljiščih, ki so predmet denacionalizacijskega postopka, ni mogoče določati samostojno, ločeno od denacionalizacijskega postopka. Z določitvijo funkcionalnega zemljišča, ki je v zvezi z denacionalizacijo potrebna takrat, kadar dela podržavljenega zemljišča ni mogoče vrniti v naravi, ker za to obliko vrnitve obstajajo ovire po predpisih o denacionalizaciji (funkcionalno zemljišče je zazidano stavbno zemljišče, ki se ne vrača), se namreč odloča o obliki in obsegu zemljišča, ki se v denacionalizacijskem postopku vrača. V obravnavani zadevi ni sporno, da so zemljišča, parc. št. 416/4, 416/1, 416/6 in 416/5, vse k.o. B, na katerih je tožeča stranka zahtevala določitev funkcionalnega zemljišča, predmet denacionalizacijskega postopka. Prav tako ni sporno in izhaja iz podatkov spisa, da je tožeča stranka vložila zahtevek za določitev funkcionalnega zemljišča na navedenih parcelah dne 1.3.2002, kar je vsekakor po uvedbi denacionalizacijskega postopka za predmetna zemljišča in po sprejemu citiranega sklepa ustavnega sodišča. Zato so neutemeljene tožbene navedbe, da se stališče ustavnega sodišča iz citiranega sklepa ne more nanašati na konkretni postopek, saj je bil upravni postopek za določitev funkcionalnega zemljišča že v teku in je bil denacionalizacijski postopek zato prekinjen. Glede na sprejeto stališče ustavnega sodišča v času vložitve vloge dne 1. 3. 2002 za uvedbo konkretnega upravnega postopka ni bilo podlage, temveč bi se moralo vprašanje obsega funkcionalnega zemljišča k obstoječim objektom na zemljišču, ki je predmet denacionalizacije, določiti v konkretnem denacionalizacijskem postopku. Prvostopni upravni organ, pristojen za okolje in prostor, ki je na podlagi vloge tožeče stranke kljub temu vodil upravni postopek, je zato ravnal nezakonito, saj ni bilo pogojev, da uvede upravni postopek, zato je tožena stranka ravnala pravilno, ko je odločbo, izdano v takšnem postopku, odpravila. Prav tako je zmotna in neutemeljena trditev tožeče stranke, da se citirani ustavni sklep nanaša le na tiste denacionalizacijske zadeve, pri katerih niso bili sproženi postopki pri upravnih organih za okolje in prostor, torej pri katerih niso bili sproženi postopki za določitev funkcionalnega zemljišča. Obravnavano stališče ustavnega sodišče se namreč nanaša prav na situacije, kot je v konkretnem primeru, kjer se v postopku denacionalizacije zemljišč postavi vprašanje obsega funkcionalnih zemljišč k obstoječim objektom, saj je od tega odvisno vprašanje obsega vračanja teh zemljišč v naravi.

Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pripomnila, da pa tudi sicer na konkretnih parcelah ne bi bilo mogoče določiti funkcionalnega zemljišča, saj se obravnavani objekti in zemljišča nahajajo na 1. območju kmetijskih zemljišč. Glede na to, da omenjena ugotovitev tožene stranke ni razlog za odločitev, ki izhaja iz izreka izpodbijane odločbe in tudi ne za odločitev o obravnavani tožbi, se sodišče ni spuščalo v presojo tožbenih ugovorov v zvezi s tem, ker niso pravno relevantni za odločitev v predmetni zadevi.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.