Jedro

Na podlagi 30. člen ZVEtL ne more zahtevati ugotovitve pripadajočega zemljišča tisti, ki je v zemljiški knjigi pri osnovnem vložku (tudi sicer vpisane etažne lastnine) že vpisan kot lastnik tam vpisanega zemljišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: (1.) Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog predlagatelja, da sodišče na podlagi 30. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (v nadaljevanju ZVEtL) določi pripadajoče zemljišče k stavbi, ki stoji na parc. št. X1, k.o. T., in sicer v obsegu te parcele.

(2.) Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo predlagatelj iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP v zvezi z 37. členom ZNP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje. Navaja, da vztraja pri tem, da je skupni del stavbe le zemljišče na katerem stavba stoji, torej le parcela X1, k.o. T. To izhaja tudi iz upravnih aktov, predvsem gradbenega dovoljenja, ki bi ga lahko pridobil, če bi sodišče menilo, da je to potrebno. Po 3. odst. 30. člena ZVEtL je sodišče vezano na pravnomočne upravne odločbe. Predlagatelj je predlagal, da sodišče obseg zemljišča, ki je skupni del, določi in odloči tudi o deležu predlagatelja. Parcela 1244/80 ne spada v fundus in zanjo ne more veljati 105. člen SZ (pravilno SPZ).

(3.) Nasprotni udeleženci na pritožbo niso odgovorili.

(4.) Pritožba ni utemeljena.

(5.) Pritožbeno sodišče je na podlagi 350. člena ZPP v zvezi z 37. členom ZNP sklep preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

(6.) Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da pritožnik v svoji pritožbi, čeprav jo vlaga formalno iz vseh pritožbenih razlogov, ne navede, zakaj meni, da je konkretna odločitev sodišča napačna, niti ne konkretizira posameznih pritožbenih razlogov. Pritožbene navedbe se dejansko nanašajo na sklep, ki ga je isto sodišče izdalo v zadevi, ki jo vodi pod opr. št. N 23/2007 in za konkretno odločitev niso pravno relevantne. Posebnega odgovora s strani pritožbenega sodišča zato niti ne terjajo.

(7.) Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da predlagatelj na podlagi 30. člen ZVEtL ne more zahtevati ugotovitve pripadajočega zemljišča, saj je postopek po tej določbi namenjen tistim lastnikom stavb zgrajenih pred 1. 1. 2003, ki sicer razpolagajo s pravnim naslovom za vpis lastninske pravice na pripadajočem zemljišču, niso pa izpolnjeni pogoji za njeno vknjižbo v zemljiški knjigi. Pravna ureditev, ki je veljala do 1. 1. 2003, to je do uveljavitve Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) in Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), je namreč omogočala pridobitev pravice uporabe oziroma kasneje lastninske pravice na t. i. funkcionalnem zemljišču brez vpisa v zemljiško knjigo, kar je pripeljalo do tega, da so funkcionalna zemljišča k stavbam ostala del obstoječih parcel, zemljiškoknjižno pa last v zemljiški knjigi vpisanih lastnikov (1). S takšno določbo je imel zakonodajalec namen omogočiti realizacijo določb prejšnjih predpisov v zemljiški knjigi v smislu uskladitve zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim pravnim stanjem (2). Sodišče prve stopnje je zato, glede na sicer neizpodbijano ugotovitev, da je v korist udeležencev tega postopka (kot vsakokratnih lastnikov delov objekta v etažni lastnini) v zemljiški knjigi in sicer pri vl. št. 2258, k.o. T. kot osnovnem vložku, že vpisana lastninska pravica pri parc. št. 1244/80 in X1, obe k.o. T, odločilo prav, ko je predlog zavrnilo.

(8.) Ker torej ni izpolnjen že osnovni zakonski pogoj za vodenje postopka po 30. členu ZVEtL, je vprašanje, s kakšnim aktom je bilo pripadajoče zemljišče k stavbi določeno, nerelevantno.

(9.) Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo, upoštevajoč pri tem 353. člen ZPP v zvezi z 37. členom ZNP, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

(1) Tako je vsakokratni lastnik objekta po samem zakonu pridobil tudi pravico uporabe na družbenem zemljišču, graditelji objektov so po samem zakonu lahko pridobili lastninsko pravico na zemljišču skladno z določbami takrat veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Tudi kasnejša Stanovanjski zakon (velja od 14.10.2003) in Zakon o graditvi objektov (velja od 1.1.2003) sta v prehodnih določbah opredelila pravila, po katerih se zemljišča že zgrajenih objektov štejejo za gradbeno parcelo objekta in tako last vsakokratnega lastnika objekta.

(2) Primerjaj obrazložitev k predlogu ZVEtL-a, Poročevalec 20/2008.