Jedro

Iz upravnega spisa ne izhaja, da bi tožnica dejstva o potrebnosti zdravljenja v zdravilišču, obveznega nakupa digitalnega sprejemnika, potrebnem nakupu zdrave eko prehrane in potrebnem popravilu zob ter odpovedjo pralnega stroja navajala že v postopku izdaje upravnega akta in ker tudi ni obrazložila, zakaj jih ni navedla že v tem postopku, so nedovoljena tožbena novota.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščema prve in druge stopnje v pravdnem postopku zaradi plačila uporabnine, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Celju, opr. št. III P 104/2011, ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka, razen sodnih taks.

V obrazložitvi odločbe navaja, da znaša povprečni mesečni dohodek tožnice 503,76 EUR in tako presega višino dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka. Osnovni znesek minimalnega dohodka je določen v 22. členu Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV) in znaša 230,61 EUR, dvakratnik je torej 461,22 EUR, pri čemer je mišljen neto znesek, kar izključuje tožničino pravico do brezplačne pravne pomoči. Glede na to se ni spuščala v presojo njenega premoženjskega stanja (nepremičnine, vrednostni papirji, prihranki v obliki denarnih sredstev in osebni avtomobil). Ugotovila je tudi, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni zakonski pogoji, določeni v 22. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) za dodelitev izjemne brezplačne pravne pomoči. Tožnica uveljavlja dodelitev izjemne brezplačne pomoči iz zdravstvenih razlogov. Navaja, da je invalidka in da ima stroške z zdravili, ki jih ne dobi na zdravniški recept, so pa nujno potrebna za lajšanje bolečin, ki jih trpi zaradi telesne okvare. Toženka je po pregledu priloženih dokazil ugotovila, da je tožnica res invalidka, zaradi telesne okvare pa prejema poleg pokojnine tudi invalidnino. Računov za zdravila Cipramil, Controloc, Daleron, ki jih kot strošek uveljavlja, ni mogoče šteti kot upravičene stroške, ki jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje, saj ne gre za takšna zdravila. Kot izhaja iz Seznama zdravil, objavljenega na spletni strani ZZZS, se navedena zdravila nahajajo na pozitivni listi. Tožnica je predložila tudi račune za Fidikoencim ter Cetramed, ki pa nista kvalificirani kot zdravila, ampak kot vitamini oziroma prehrambena dopolnila, ki tožnici najbrž omogočajo boljše počutje, niso pa neposredno potrebni za njeno zdravljenje. Tudi potrdila specialističnih zdravniških organizacij ne predpisujejo prosilki takšnih terapij, ki bi ji povzročale dodatne stroške. V prošnji uveljavlja tudi stroške zaradi plačila računov za elektriko, komunalne storitve in upravljavca, ki jih toženka ne more upoštevati v zvezi z dodelitvijo izjemne brezplačne pravne pomoči, saj za to ni pravne podlage v 22. členu ZBPP.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da so bolečine kot posledica njene telesne okvare, prisotne vsa leta, s starostjo pa so le še izrazitejše. Bolečine si poskuša lajšati z zdravili, ki jih redno kupuje in jih ne more dobiti brezplačno, saj obvezno zdravstveno zavarovanje povračila teh stroškov ne krije. Prav gotovo bi ji pomagalo tudi občasno zdravljenje v zdravilišču, ki ga ne more sama financirati. Stroški, ki jih ima z nakupom zdravil in rednimi mesečnimi obveznostmi, presegajo limit njene finančne zmožnosti, tako da si stroškov odvetniških storitev in sodnih postopkov ne more privoščiti. Nekateri stroški izvirajo tudi iz naslova državnih odločitev, npr. nakup digitalnega sprejemnika, ki je bil glede na odločitev države o zgolj digitalnem posredovanju TV signalov nujno potreben. Dodaja še, da je za njeno zdravstveno stanje priporočljiva tudi zdrava eko prehrana, ki je praviloma dražja in si jo z redno pokojnino ne more privoščiti. Postopki v zvezi z delitvijo skupnega premoženja tečejo že 16. leto, vsa ta leta pravdanja so jo finančno in tudi psihično in fizično povsem izčrpala. Glede na to, da prihaja zima, se bodo njeni stroški še bistveno povečali, odpovedali pa so ji tudi zobje. Odpovedal ji je tudi pralni stroj. Meni, da glede na določila 22. člena ZBPP v celoti izpolnjuje pogoje za odobritev zaprošene brezplačne pravne pomoči. Prilaga še dodatne fotokopije nekaterih finančnih obveznosti. Predlaga, da ji sodišče odobri brezplačno pravno pomoč.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma navaja, da ne dvomi v navedbe tožnice, da je ob njenih mesečnih prihodkih njen finančni položaj težak in da težko plačuje pravdne stroške v sodnih postopkih, ki trajajo po njenih navedbah že 16. leto.

Je pa brezplačna pravna pomoč, ki po 3. odstavku 1. člena ZBPP pomeni pravico udeleženca do celotne ali delne zagotovitve sredstev za pokritje stroškov za pravno pomoč in oprostitev plačila stroškov sodnega postopka, predvidena zgolj ob izpolnjevanju zakonsko določenih pogojev. Njihovega izpolnjevanja pa tudi po presoji sodišča tožnica ni izkazala.

Pri odločanju o prošnji za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči se ugotavlja finančni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom (3. odstavek 11. člena ZBPP).

Toženka je povprečni mesečni dohodek tožnice ugotavljala na podlagi 12. in 13. člena ZBPP. Po določbi 2. odstavka 13. člena ZBPP se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja brezplačne pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene storitve. Po določbi 14. člena ZBPP se za ugotavljanje lastnega dohodka in premoženja prosilca ter njegove družine smiselno uporabljajo določbe 23., 27., 27.a, 27.b, 27.c, 27.č, 28., 28.a, 30. in 1. odstavka 30.a člena ZSV.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka ugotovila, da lastni dohodek tožnice presega višino dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka. Osnovni znesek minimalnega dohodka je določen v 22. členu ZSV in znaša 230,61 EUR, dvakratnik torej 461,22 EUR. Zoper takšno ugotovitev tožnica ne ugovarja, zato jo šteje sodišče za nesporno. Toženki zato tudi po presoji sodišča ni bilo potrebno ugotavljati finančnega stanja prosilke.

Po določbi 22. člena ZBPP se ne glede na določbe tega zakona o finančnem položaju, brezplačna pravna pomoč lahko dodeli tudi, če lastni dohodek prosilca oziroma lastni dohodek družine ne presega dvakratnega zneska iz 2. odstavka 13. člena tega zakona in če njegovo premoženje in premoženje njegove družine ne presega višine 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, če je prošnja za odobritev brezplačne pravne pomoči utemeljena z družinskimi razmerami prosilca, z zdravstvenim stanjem prosilca, z izrednimi finančnimi obveznostmi, ki jih bremenijo, ali z drugimi razlogi, na katere niso mogli oziroma ne morejo vplivati in so se zaradi njih znašli v položaju materialne ogroženosti (izjemna odobritev brezplačne pravne pomoči). Po 3. odstavku tega člena se šteje, da je prošnja za izjemno odobritev brezplačne pravne pomoči utemeljena iz zdravstvenih razlogov prosilca, če so stroški, ki so povezani z njegovim zdravljenjem obremenjeni z upravičenimi stroški, ki jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje, so pa potrebni zaradi njegove stopnje invalidnosti ali druge oblike telesne okvare ali duševne motnje. Toženka je po presoji sodišča v izpodbijani odločbi tožnici v celoti pojasnila, zakaj stroškov, ki jih je uveljavljala v zvezi z nakupom zdravil, ni štela med upravičene stroške po 3. odstavku 22. člena ZBPP. Sodišče se s temi razlogi strinja in jih v izogib ponavljanju ne navaja ponovno. Strinja pa se tudi z ugotovitvijo, da priložena potrdila specialističnih zdravniških ordinacij ne predpisujejo tožnici takšnih terapij, ki bi ji povzročale dodatne stroške. V ZBPP pa tudi po presoji sodišča ni podlage za priznanje stroškov zaradi plačila računov za elektriko, komunalnih storitev in upravljanja.

Po 1. odstavku 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev ali predlagati dokaze, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Po 1. odstavku 52. člena lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedla že v postopku izdaje pravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Ker iz upravnega spisa ne izhaja, da bi tožnica dejstva o potrebnosti zdravljenja v zdravilišču, obveznega nakupa digitalnega sprejemnika, potrebnem nakupu zdrave eko prehrane in potrebnem popravilu zob ter odpovedjo pralnega stroja navajala že v postopku izdaje upravnega akta in ker tudi ni obrazložila zakaj jih ni navedla že v tem postopku, so nedovoljena tožbena novota ter jih sodišče ni presojalo. Ne glede na navedeno pa sodišče tožnici pojasnjuje, da se šteje, da je prošnja za izjemno odobritev brezplačne pravne pomoči utemeljena zgolj iz razlogov, ki so določno navedeni v 22. členu ZBPP, med katere pa navedeni razlogi ne spadajo.

Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).