Jedro

Upnik res ni stranka zapuščinskega postopka, kar pa ne pomeni, da ni upravičen predlagatelj za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju. Določba 221. člena ZD namreč ne omejuje kroga upravičenih predlagateljev le na dediče oziroma stranke zapuščinskega postopka, temveč lahko izdajo predlaga vsaka prizadeta oseba, torej tudi upnik.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da predlogu upnika za izdajo pozneje najdenega premoženja ne ugodi. Odločitev je utemeljilo z obrazložitvijo, da upnik po 221. členu Zakona o dedovanju (Ur. list SRS št. 15/76 s spremembami in dopolnitvami; ZD) nima pravice predlagati izdaje dodatnega sklepa o dedovanju, ker ni stranka zapuščinskega postopka.

Zoper sklep se je pritožil upnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter vsebinsko odloči oziroma podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Ugotavlja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom odločilo enako kot s predhodno izdanim sklepom z dne 15.9.2008, pri čemer je takrat obrazložilo, da naj zapustnik ne bi bil lastnik nepremičnega premoženja (nevknjženega stanovanja). Višje sodišče je ob odločanju o upnikovi pritožbi zavzelo jasno stališče, da je bil zapustnik lastnik nepremičnega premoženja in je upnik po 221. člena ZD upravičen predlagatelj za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju za pozneje najdeno premoženje. Takšno stališče je zavzelo isto sodišče že tudi v zadevi II Cp 1975/99. Vsaka zainteresirana (prizadeta) oseba lahko predlaga izdajo dodatnega sklepa o dedovanju. Svoj interes, da se ugotovi pravnega naslednika zapustnika v zvezi s spornim stanovanjem, na katerem vodi izvršbo na podlagi izvršilnega naslova pred istim sodiščem pod opr. št. In 230/2005, je že pojasnil. V zvezi z izvršilnim postopkom je bila zaključena že tudi pravda zaradi ugotovitve nedopustnosti izvršbe po tožbi tožnice M. Š., ki se je pravnomočno zaključila s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2313/2009 z dne 9.9.2009, s katero je bila potrjena zavrnilna sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 911/2008. Pritožba je utemeljena.

Upnik je v obravnavani zadevi predlagal, da sodišče izda dodatni sklep o dedovanju, ker v zapuščinskem postopku ni bilo upoštevano, da je zapustnik lastnik (nevpisanega) stanovanja št. 1 v skupni izmeri 62,20 m2, ki se nahaja v pritličju stanovanjske hiše L. 23, T., stoječe na parc. št. 762, ki je vpisana v vl. št. 426 k.o. T.. Ob prvem odločanju (sklep D 8/08 z dne 15.9.2008) sodišče upnikovemu predlogu ni ugodilo z obrazložitvijo, da zapustnik ni zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine. Po pritožbi upnika je pritožbeno sodišče omenjeni sklep razveljavilo (sklep II Cp 4388/2008 z dne 31.3.2009). Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ponovno ni ugodilo upnikovemu predlogu, tokrat z obrazložitvijo, da upnik ni stranka zapuščinskega postopka in nima pravice predlagati izdaje dodatnega sklepa o dedovanju.

Določba 221. člena ZD sodišču nalaga, da v primeru, da se po izdaji sklepa o dedovanju najde premoženje, za katero se ob izdaji sklepa ni vedelo, da pripada zapuščini, razdelitev tega premoženja. Upnik res ni stranka zapuščinskega postopka, kar pa ne pomeni, da ni upravičen predlagatelj za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnikom, da omenjena zakonska določba ne omejuje kroga upravičenih predlagateljev le na dediče oziroma stranke zapuščinskega postopka, temveč lahko izdajo predlaga vsaka prizadeta oseba. Zapuščinsko premoženje predstavlja premoženje, ki ga je imel zapustnik ob smrti in je s trenutkom smrti prešlo na dediče. Zapuščinski postopek se uvede po uradni dolžnosti, brž ko sodišče izve, da je kdo umrl (164. člen ZD). Zapuščinsko sodišče mora opraviti zapuščinsko obravnavo (207. člen ZD), razen v primeru 203. člena ZD, in s sklepom o dedovanju (214. člen ZD) ugotoviti katerim osebam gre pravica do dediščine ter jih razglasiti za dediče in meddrugim ugotoviti obseg zapuščine (2. točka 2. odstavka 214. člena ZD). S sklepom o dedovanju mora torej zapuščinsko sodišče odločiti o usodi celotnega zapustnikovega premoženja in mora glede na določbo 2. odstavka 221. člena ZD, če obstaja pozneje najdeno premoženje iz nepremičnin, opraviti zapuščinsko obravnavo, če je prej ni bilo. Dejstvo, da obstaja (nerazdeljeno) nepremično premoženje zapustnika, nalaga sodišču razdelitev tega premoženja, zato zainteresiranim osebam (kar upnik je), ni mogoče odreči upravičenja, da predlagajo izdajo dodatnega sklepa o dedovanju (primerjaj II Cp 1975/99). Za drugačno pravno naziranje sodišča prve stopnje po prepričanju pritožbenega sodišča v določbi 221. člena ZD ni opore.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi upnika ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07; UPB 3; št. 45/08; ZPP) v zvezi s 163. členom ZD razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče izdati sklep o dedovanju, kot je napovedalo ob zaključku zapuščinske obravnave 1.9.2009, ki jo je že opravilo v skladu z napotki razveljavitvenega sklepa pritožbenega sodišča z dne 31.3.2009. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker le-ti niso bili priglašeni.