Jedro

V odločbah ZDen, ki jih citira tožeča stranka (61. in 62. člen) so navedeni vsi podatki, ki jih vsebuje popolna zahteva. Obenem pa ni določeno, da se zahteva, ki ob vložitvi ni popolna, brezpogojno zavrže. V takem primeru torej velja ureditev po ZUP, s tem zakonom pa je predpisano, da se v primeru, če vloga ni jasna ali če ni popolna, zahteva dopolnitev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A, št. ... z dne ..., po kateri se v 1. točki izreka upravičencu pok. BB določi za parc.št. 683/2 k.o. C, in sicer do 1/4, odškodnina v vrednosti 25 810,74 DEM v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe, v točki 2 izreka pa, da je tožeča stranka dolžna izročiti obveznice skrbnici za poseben primer DD v roku treh mesecev po pravnomočnosti odločbe. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da gre v zadevi (le še) za odločanje o denacionalizaciji zemljišča s parc. št 683/2 k.o. C v deležu do 1/4, za katerega je bilo po presoji tožene stranke v postopku na prvi stopnji pravilno ugotovljeno, da je do vrnitve upravičen pok. BB. Pravilni so po presoji tožene stranke tudi razlogi prve stopnje, v katerih se navaja, da je zahtevo za denacionalizacijo res vložil EE dne 28. 1. 1993, v njej navedel (le) svoje osebne podatke, obkrožil da gre za stavbno zemljišče in zahteval odškodnino. Dne 9. 3. 1993 pa je organ prve stopnje prejel izjavo BB, v kateri izjavlja, da je bolan in da pooblašča brata EE kot solastnika, da zanj ureja zadeve. Prvostopni organ je tako po presoji tožene stranke pravilno štel, da je bila vloga BB pravočasna. Iz njegove izjave naj bi bilo namreč jasno, da je brat EE in da gre za isto premoženje. Izkazano je tudi pravno nasledstvo hčerke DD po upravičencu. Zato je po oceni tožene stranke nesporno, da je bila zahteva za denacionalizacijo vložena tudi s strani BB, ki je upravnemu organu podal ustrezno izjavo. DD je tudi povedala, da je bil upravičenec takrat zares hudo bolan in da je naslednje leto umrl. Ker gre za laično stranko, bi bilo nepravično, da bi se sedaj štelo, da upravičenec, ker izjave ni bolj natančno formuliral, ni pravočasno vložil zahteve. Zato tožena stranka pritožbeni ugovor, da zahteva ni pravočasno vložena, zavrne. Dodaja še, da bi bila odločitev, kakšno predlaga tožeča stranka (da se zahteva kot prepozna zavrže) v nasprotju z namenom Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 31/93 in 65/98 - v nadaljevanju: ZDen), ki je v odpravi preteklih krivic, storjenih upravičencem. Poudarja, da je BB podal pri organu prve stopnje pravočasno izjavo, organ pa ga tudi ni opozoril na to, da bi bila izjava pomanjkljiva.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odločbo tožene stranke odpravi. V tožbi vztraja pri pritožbenih navedbah in trdi, da zahteva za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo ob podržavljenju last BB, ni bila vložena v predpisanem prekluzivnem roku. Sklicuje se na določbe 61. in 62. člena ZDen, po katerih se postopek začne z zahtevo za denacionalizacijo, ki jo vloži upravičenec oziroma njegov pravni naslednik, zahteva pa mora vsebovati podatke o premoženju, na katero se zahteva nanaša, o pravnem temelju podržavljenja, o pravnem temelju pravice do vračila in o tem, v kateri obliki se zahteva vračilo. V naslednjih odstavkih je določeno še, katera dokazila je treba predložiti. Ključna vsebina zahteve je torej opredelitev premoženja, katerega vračilo se zahteva. To pa se opredeli z navedbo upravičenca, akta o podržavljenju in podrobnejšo navedbo premoženja. V navedeni zadevi pa iz spisa izhaja, da je bila zahtevana le denacionalizacija premoženja, podržavljenega EE, ne pa tudi njegovemu bratu BB. Tožeča stranka poudarja, da pooblastilo za zastopanje, iz katerega ni razvidno niti, s kakšnim namenom je bilo dano in na kaj se nanaša, ne more nadomestiti zahteve za denacionalizacijo. Pri tem se tožeča stranka smiselno sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 493/99 z dne 7. 2. 2001. Ponovno pa navaja tudi, da kakršnakoli spisna dokumentacija, ki se glasi na upravičenca, ne more nadomestiti denacionalizacijske zahteve. V tem pogledu se sklicuje še na sodbe naslovnega sodišča. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

DD v odgovoru na tožbo navaja, da je ogorčena na razpletom zadeve. Ne more razumeti, da se je sedaj izpostavilo kot sporno vprašanje pravočasnosti vloge, ko o tem celo desetletje ni bilo govora. Poudarja, da je bil oče v času, ko je bilo treba vložiti zahtevo, zelo bolan. Kljub temu so v družini zbirali dokumente in nato vložili zahtevo po bratu EE. Sicer pa ji ni jasno, zakaj bi njen oče pooblaščal svojega brata, če ne za vrnitev premoženja. Zahteva morda res ni bila natančno formulirana, kljub temu pa ostaja dejstvo, da je bila vložena. Zato sodišče prosi, da naj ob odločanju ne pozabi na namen tovrstnih postopkov, ki je odprava krivic iz preteklosti, ter predlaga, da tožbo zavrne.

Državno pravobranilstvo je kot zastopnik javnega interesa priglasilo udeležbo v postopku z vlogo št. ... z dne ... .

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se v celoti strinja z odločitvijo in razlogi tožene stranke. V zvezi z navedbami tožnice le še dodaja, da so v določbah ZDen, ki jih le-ta citira, navedeni vsi podatki, ki jih mora vsebovati popolna zahteva. Obenem pa ni določeno, da se zahteva, ki ob vložitvi ni popolna, brezpogojno zavrže, ampak v takem primeru velja ureditev po ZUP, s tem zakonom pa je predpisano, da je treba v primeru, če vloga ni jasna ali če ni popolna, zahtevati dopolnitev in če je vloga pravilno dopolnjena, se šteje, da je bila popolna že ob vložitvi. Glede "izjave" upravičenca, ki se nahaja v upravnih spisih in ki je bila nesporno vložena znotraj predpisanega roka (9. 3. 1993) pa sodišče, enako kot tožena stranka, meni, da je ni mogoče šteti zgolj za pooblastilo, ampak za vlogo stranke v denacionalizacijskem postopku. To izhaja iz njene vsebine, v povezavi z listinami, ki so v upravnih spisih. Kot zahteva za denacionalizacijo, izjava res ni popolna. Zato pa bi bilo treba najmanj pozvati vlagatelja, da vlogo dopolni, kar pa ni bilo storjeno, ne ob njenem prejemu in ne kasneje (v desetih letih od vložitve), ampak je bilo o zahtevi odločeno kot o pravilno vloženi. V tem pogledu - v pogledu pravilnosti odločitve - pa tudi tožeča stranka nima pomislekov in jih tudi ni imela med postopkom. To pa pomeni, da zahteva upravičenca BB vsebinsko le ni bila nepopolna do te mere, da o njej ne bi bilo mogoče odločiti, oziroma je bila izjava, skupaj s podatki za EE, očitno zadostna podlaga za odločitev o vrnitvi tudi preostale četrtine podržavljene nepremičnine. Obenem pa to pomeni tudi, da nepozivanje stranke in s tem nepravilno postopanje z vlogo ni bistveno vlivalo na odločitev v zadevi, in da torej tudi iz razloga bistvene kršitve postopka ni podlage za to, da sodišče ravna po tožbenem predlogu in napadeno odločbo odpravi.

Ker je torej po povedanem odločba tožene stranke zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.