Jedro

Obresti po petem odstavku 3. člena ZIOOZP so nadomestilo za donos denarne vrednosti neupravičeno zaplenjenega premoženja in začnejo teči od pravnomočnosti odločbe o razveljavitvi kazni zaplembe premoženja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom odločilo, da mora nasprotna udeleženka Republika Slovenija pokojnemu B. F. vrniti zaplenjeno premoženje v obliki odškodnine v višini 63.806,50 DEM (32.624 EUR) v tolarski vrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan izdaje tega sklepa in odškodnino v višini 544.947,70 SIT, oboje v obveznicah Republike Slovenije, izdanih na podlagi Zakona o izdaji obveznic za plačilo odškodnine za zaplenjeno premoženje (Uradni list RS, št. 49/99 - ZIOOZP) in Uredbe o izdaji obveznic za plačilo odškodnine zaradi razveljavljene kazni zaplembe premoženja (Uradni list RS, št. 84/99 - Uredba) z obrestmi od 21.6.1991 do izdaje obveznic v višini vlog na vpogled pri treh največjih bankah po deležu varčevalcev v Republiki Sloveniji, od dneva izdaje obveznic do izročitve pa z obrestmi, kot jih določa navedena Uredba.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo predlagateljev in pritožbo nasprotne udeleženke ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Nasprotna udeleženka v pravočasni reviziji proti sklepu sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo sklepov obeh sodišč, da se določi, da se obresti od odškodnine obračunavajo od pravnomočnosti odločbe o določitvi višine odškodnine za zaplenjeno premoženje, oziroma razveljavitev sklepov obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Po stališču revizije so bile obresti nepravilno določene že od dneva pravnomočnosti odločbe o razveljavitvi kazni zaplembe premoženja. Sporno stališče neupravičeno in v nasprotju z zakonom širi upravičenja, ki jih Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list SRS, št. 23/82 - Uradni list RS, št. 59/2002 - ZIKS) določa za neupravičeno obsojene osebe. Primerjava teh upravičencev z upravičenci po Zakonu o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I do 66/2000 - ZDen) ni ustrezna, ker ZDen vendarle loči med upravičenci, ki dobijo odškodnino v denarni obliki in upravičenci, ki dobijo premoženje vrnjeno v naravi. Le za slednje velja drugi odstavek 72. člena ZDen. V obravnavani zadevi pa gre za povrnitev škode v obliki obveznic RS, katerih izdajo urejata specialna predpisa, to je ZIOOZP in na njegovi podlagi izdana Uredba. Revizija meni, da bi se lahko peti odstavek 3. člena ZIOOZP deloma primerjal s sedmim odstavkom 44. člena ZDen, ki opredeljuje način obrestovanja odškodnine, kadar je ta določena v obveznicah SOD v denacionalizacijskih postopkih. Tudi po ZDen položaj upravičencev, ki jim je vrnjeno premoženje v naravi, in tistih, ki se jim določi odškodnina, ni enak. Za prve namreč velja drugi odstavek 72. člena, za druge pa sedmi odstavek 44. člena ZDen, po katerem pripadajo upravičencem obresti v višini obresti za vloge na vpogled za čas od pravnomočnosti odločbe o odškodnini do začetka obrestovanja obveznic. V 45. členu ZDen pa je določeno, da se prične obrestovanje odškodnine v obliki obveznic šele 1.7.1996 in ne od uveljavitve ZDen. Način obrestovanja odškodnine v obveznicah SOD je primerljiv z obrestovanjem odškodnine v obveznicah RS po ZIKS. Zato je peti odstavek 3. člena ZIOOZP treba razlagati tako, kot uveljavlja nasprotna udeleženka. Poudarja tudi, da je logično, da obresti tečejo šele od takrat, ko je določena višina odškodnine. Zato se zavzema, da se uporabi metodologija po 44. členu ZDen, ki se uporablja na podlagi 145.a člena ZIKS. Opozarja na različno prakso pritožbenega sodišča. Revizija tudi meni, da je v petem odstavku 3. člena ZIOOZP dovolj jasno določeno, da morata biti izdani obe odločbi. To je tudi smiselno, ker se odškodnina določa po vrednosti na dan izdaje odločbe o določitvi višine odškodnine. Revizija se sklicuje tudi na besedilo Uredbe, ki med drugim v 2. členu opredeljuje pomen besede odločba, ki se uporablja v tej Uredbi, da gre namreč za pravnomočno odločbo, s katero je določena višina odškodnine za zaplenjeno premoženje. Res je ustavno sodišče razlagalo peti odstavek 3. člena ZIOOZP tako, kot sta to storili obe sodišči, vendar revizija poudarja, da gre samo za mnenje v odločbi, v kateri je ustavno sodišče odločalo o ustavni skladnosti 145.c člena ZIKS, ne pa o ustavni skladnosti petega odstavka 3. člena ZIOOZP. Revizija se strinja, da neupravičeno obsojeni že z dnem pravnomočnosti odločbe o razveljavitvi kazni zaplembe premoženja pridobi pravico do vrnitve tega premoženja, vendar poudarja, da ZIKS za to področje v 145.a členu določa uporabo III. poglavja ZDen, kamor spada tudi 44. člen. Odškodnina se torej ugotavlja in določi šele z odločbo nepravdnega sodišča. Zato je treba peti odstavek 3. člena ZIOOZP razumeti tako, da jasno citira obe odločbi in da je edina možna razlaga, da tečejo obresti šele od ugotovitve vrste in višine odškodnine naprej.

Revizija je bila vročena predlagateljem, ki v odgovoru predlagajo njeno zavrnitev in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP).

Revizija ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je v revizijski fazi postopka sporno le vprašanje, kdaj začnejo teči obresti iz petega odstavka 3. člena ZIOOZP, ali že od dneva pravnomočnosti odločbe o razveljavitvi kazni zaplembe premoženja ali šele od dneva pravnomočnosti odločbe o določitvi odškodnine v obliki obveznic RS. Sporna zakonska določba se glasi: "Za čas od pravnomočnosti odločbe o razveljavitvi kazni zaplembe premoženja in določitvi višine odškodnine za zaplenjeno premoženje do izdaje obveznic pripadajo upravičencem obresti v višini, ki veljajo za vloge na vpogled pri treh največjih bankah po deležu varčevalcev. Te obresti se pripišejo odškodnini, navedeni v pravnomočni odločbi". Pravkar citirano zakonsko besedilo je sporno zato, ker je v njem pri opredelitvi začetka teka obresti beseda odločba navedena v ednini, dejansko pa sta za vrnitev zaplenjenega premoženja potrebni dve odločbi, najprej odločba o razveljavitvi kazni o zaplembi premoženja, o čemer sodišče odloča v kazenskem postopku, nato pa še odločba o obliki vrnitve oziroma določitvi odškodnine, o čemer odloča sodišče posebej v nepravdnem postopku. Revizijsko sodišče se pridržuje stališču obeh nižjih sodišč in tudi Ustavnega sodišča Republike Slovenije v odločbi z dne 15.11.2001 pod opr. št. U-I-156/99-12, da je odločilen datum pravnomočnosti odločbe o razveljavitvi kazni zaplembe premoženja, ker je s tem dnem neupravičenemu obsojencu priznana pravica do vrnitve zaplenjenega premoženja oziroma nastane obveznost zavezanca za njegovo vrnitev. Kljub slovnični nejasnosti spornega besedila je iz njega jasno razvidno, da upravičencem pripadajo obresti že za čas od razveljavitve kazni zaplembe premoženja do izdaje obveznic. Višina teh obresti je določena z višino obresti za vloge za vpogled pri treh največjih bankah po deležu varčevalcev. Določeno je tudi, da se te obresti pripišejo odškodnini, ki je navedena v pravnomočni odločbi. Ker se višina odškodnine za premoženje, ki ga ni mogoče vrniti v naravi, po tretjem odstavku 145. člena ZIKS določi po stanju premoženja v času zaplembe in po vrednosti v času izdaje sklepa o vrnitvi, obresti v višini vlog na vpogled po petem odstavku 3. člena ZIOOZP pa se tej glavnici pripišejo, je jasno, da odškodnina za zaplenjeno premoženje ne zajema le vrednosti samega premoženja, ampak tudi odmeno za donos denarne vrednosti zaplenjenega premoženja, ker je upravičenec pravico do vrnitve zaplenjenega premoženja pridobil že s pravnomočnostjo odločbe o razveljavitvi kazni zaplembe premoženja, do odločitve o višini denarne vrednosti zaplenjenega premoženja pa lahko ne glede na ravnanje upravičenca pride znatno kasneje (v obravnavani zadevi gre za čas od 21.6.1991 do 5.3.2003).

Zato se revizijsko sodišče pridružuje stališču ustavnega sodišča, da je zakonodajalec z drugim in kasnejšim zakonom (ZIOOZP) upravičencem za obdobje od pravnomočnosti odločbe o razveljavitvi kazni zaplembe premoženja do izdaje obveznic priznal neke vrste nadomestilo za donos denarne vrednosti zaplenjenega premoženja. ZIKS tako določa odškodnino v višini vrednosti zaplenjenega premoženja, ZIOOZP pa še neke vrste odškodnino za škodo zaradi neuporabe denarne odškodnine, do katere je neupravičeno obsojeni pridobil pravico že z dnem pravnomočne odločbe o razveljavitvi kazni zaplembe tistega premoženja, ki ga ni mogoče vrniti v naravi. S tako ureditvijo je vsaj delno uravnotežen položaj upravičencev do vrnitve zaplenjenega premoženja v obliki denarne odškodnine s položajem upravičencev do vrnitve zaplenjenega premoženja v naravi, saj slednji lahko za obdobje od razveljavitve kazni o zaplembi premoženja do vrnitve tega premoženja na podlagi noveliranega 145.a člena ZIKS uveljavljajo odškodnino zaradi nemožnosti uporabe in upravljanja tega premoženja.

Revizija izpodbija stališče obeh sodišč o datumu začetka teka obresti z več razlogi, ki pa so pravno zmotni. Zavzema se za enak način obrestovanja obveznic SOD za odškodnine, ki so določene v denacionalizacijskem postopku, in obveznic RS za odškodnine, ki so določene v nepravdnem postopku pri sodišču za neupravičeno zaplenjeno premoženje. Pri tem trdi, da je treba uporabiti sedmi odstavek 44. člena in 45. člen ZDen zato, ker nanj odkazuje novelirani 145.a člen ZIKS. Revizijsko sodišče ugotavlja, da navedena zakonska določba napotuje le na smiselno uporabo III. poglavja ZDen, da pa tudi sicer smiselna uporaba sedmega odstavka 44. člena ZDen v obravnavani zadevi ne pride v poštev. Sporno vprašanje obrestovanja obveznic je tako za denacionalizacijske upravičence kot za upravičence po ZIKS urejeno različno, in sicer v dveh specialnih zakonih, za prve v Zakonu o slovenskem odškodninskem skladu (Uradni list RS, št. 7/93 in 48/94 - ZSOS), za druge pa v ZIOOZP. Kasnejša in specialna ureditev obrestovanja obveznic RS v ZIOOZP onemogoča predlagano uporabo sedmega odstavka 47. člena ZDen. Predlagano uporabo 45. člena ZDen revizija povezuje z datumom 1.7.1996, ki pa ni naveden v tej določbi, temveč v ZSOS in zato velja le za obveznice, ki se izdajajo za plačilo odškodnine za denacionalizirano premoženje. Uravnoteženje položajev upravičencev po ZDen in upravičencev po ZIKS ne more biti stvar presoje revizijskega sodišča v tej zadevi. Kljub temu revizijsko sodišče omenja, da je tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v svoji odločbi z dne 21.1.1999 pod opr. št. U-I-144/97 (s katero je odpravilo 13. člen Uredbe o izdaji obveznic in o izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnine, za katere je zavezanec SOS), med drugim poudarilo, da pravnomočnost denacionalizacijskih odločb ni odločilna za začetek izplačevanja obresti, ker je ta začetek posebej določil drugi odstavek 7.b člena ZSOS. Končno revizijsko sodišče še dodaja, da zahteva za uravnoteženje položajev vseh upravičencev do poprave povojnih krivic tudi sicer ne pomeni popolne izenačitve njihovih položajev, kot je že večkrat v svojih odločbah poudarilo tudi ustavno sodišče. V obravnavani zadevi je zato ustreznejša primerjava položajev različnih upravičencev po ZIKS, o tem pa je revizijsko sodišče že navedlo razloge.

Revizijsko stališče, da šele odločba nepravdnega sodišča določi višino odškodnine in da gredo zato upravičencu obresti šele od pravnomočnosti te odločbe, izhaja iz zmotnega izhodišča, da so obravnavane obresti del zamudnih obresti. Narava obravnavanih obresti je neke vrste odškodnina ali nadomestilo za donos denarne vrednosti zaplenjenega premoženja, zato podlaga za njihovo prisojo ni v zamudi zavezanca za plačilo denarne vrednosti zaplenjenega premoženja.

Zmotno je tudi revizijsko sklicevanje na 2. člen Uredbe, saj je v njem določeno, kaj pomeni beseda odločba, ki se uporablja v Uredbi, ne pa v zakonu. Tudi sicer uredba kot podzakonski predpis ne more omejiti pravic, ki so določene v zakonu (glej npr. že citirano odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije pod opr. št. U-I-144/97).

Po vsem obrazloženim je revizijsko sodišče na podlagi četrtega odstavka 384. člena ZPP in 378. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP zavrnilo neutemeljeno revizijo nasprotne udeleženke.