Jedro

Toženka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da je tožnik s svojim pobegom po ustni naznanitvi pridržanja izpolnil objektivno okoliščino nesodelovanja v postopku, kot jo opredeljuje 5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Tožbeni ugovor, da se nesodelovanje v postopku smatra za znak begosumnosti le v primerih, če gre za nesodelovanje v postopku, ki se vodi v Sloveniji, ni utemeljen.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 (Uredba Dublin III), 5. alineje prvega odstavka in četrtega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) odločila, da se tožnika, državljana Afganistana, pridrži do predaje odgovorni državi članici za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, Veliki otok 44/z Postojna (1. točka izreka) ter da bo tožnik pridržan od 13. 12. 2018 od 13.35 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi navaja, da je tožnik 13. 12. 2018 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (RS). Iz policijske depeše PP Brežice izhaja, da je 5. 12. 2018 vstopil v RS iz Republike Hrvaške, skrit v podvozju tovornega vozila. V Srbiji je bival približno leto dni, od tam je, skrit v podvozju tovornjaka, na nezakonit način prečkal mejo med Srbijo in Hrvaško, naslednji dan pa še na enak način hrvaško - slovensko mejo. Državo je zapustil zaradi vojne v Afganistanu, kot ciljno državo je navedel Nemčijo. Po preverjanju v bazi EURODAC je bilo ugotovljeno, da je tožnik, pred prihodom v Slovenijo, že podal prošnjo za mednarodno zaščito, in sicer 16. 10. 2015 in 10. 2. 2017 v Bolgariji ter 8. 11. 20151 v Nemčiji. Na Hrvaškem je bil 29. 8. 2018 obravnavan kot tujec in zaprt dva meseca s strani policije, nato pa vrnjen v Bosno in Hercegovino, od koder je ponovno odšel na Hrvaško in nato v Slovenijo. Tožnik je takoj, ko je bilo zaključeno branje zapisnika o omejitvi gibanja, ob 13.35 uri pobegnil iz zasliševalnice, kar je bilo nemudoma prijavljeno policiji, naslednji dan, 14. 12. 2018 pa je bil tožnik najden s strani PP Krško. Po prijetju in zaključenem postopku je bil tožnik odpeljan v Center za tujce v Postojno. Toženka mu ne verjame, da na Hrvaškem ni smel zaprositi za mednarodno zaščito (zanjo ni zaprosil zgolj zato, ker ni želel, da bi se ga na Hrvaško vračalo). Meni, da s svojimi različnimi izjavami (da je državo zapustil zaradi vojne / zaradi težave z družino svoje sestrične, ki ni želela, da se poročita) želel zgolj zavajati uradno osebo, saj njegovo ravnanje ustreza relevantni okoliščini navajanja lažnih podatkov (5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2), da pa je izrazito begosumen, je izkazano (poleg tega, da tožnik ni počakal niti na dokončanje postopka v Bolgariji) že z njegovim pobegom iz zasliševalnice Azilnega doma v Ljubljani takoj po opravljenem zapisniku o omejitvi gibanja. Meni, da tožnik ve, da se ga bo poskusilo vrniti na Hrvaško, kamor pa se ne želi vrniti, saj je to državo (kot tudi Bolgarijo) že samovoljno zapustil, s čimer je izpolnjen tudi kriterij nesodelovanja v postopku. Okoliščine, v katerih je zaprosil za mednarodno zaščito, njegove navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom in tako onemogočil zaključek postopka, zato mu je bilo treba omejiti gibanje. Toženka je najprej preverjala, ali bi bil milejši ukrep, to je pridržanje na območju azilnega doma, primeren. Ob upoštevanju milejšega režima v azilnem domu, ki ga tudi opredeljuje, ugotavlja, da pridržanje na območju azilnega doma ne bi bil primeren ukrep, saj bi ga tožnik lahko samovoljno zapustil. Zato ugotavlja, da z uporabo milejšega ukrepa ne bi bilo mogoče doseči namena.

3. Tožnik v tožbi navaja, da je toženka tožnikov ukrep omejitve gibanja za namen predaje zaradi begosumnosti (na zapisniku) utemeljila s tem, da je tožnik meje med državami prehajal ilegalno ter da je na Hrvaškem obravnavan kot tujec, s tem ob ustni seznanitvi z ukrepom niso navedeni in utemeljeni dejanski in pravni razlogi, ki so podlaga za ukrep iz razloga izrazite begosumnosti. Poudarja, da je v postopku pojasnil, da v Bolgariji ni počakal na odločitev, ker je bila situacija zelo slaba. V kampu so bile skupine, ki so jih obvladovali tihotapci, poleg tega so bile higienske razmere zelo slabe. Na Hrvaškem niso hoteli sprejeti njegove prošnje za mednarodno zaščito - niti v zaporu, kjer je bil dva meseca, niti v azilnem domu. Njegove navedbe se skladajo s številnimi poročili mednarodnih organizacij, ki hrvaški policiji očitajo nezakonite kolektivne izgone brez možnosti, da bi osebe zaprosile za mednarodno zaščito. Izpostavlja tudi, da mu toženka ob ustni seznanitvi s pridržanjem ni pojasnila razlogov, zakaj se je odločila za izrek ostrejšega ukrepa - omejitev gibanja na Center za tujce v Postojni. Svojo odločitev je oprla na 68. člen ZTuj-2 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča I Up 26/16, v kateri pa še nista bili upoštevani dve kasnejši sodbi ESČP, in sicer v zadevi Abdulkhani and Karimnia Versus Turkey in Keshmiri V. Turkey, kakor tudi ne sodba Sodišča EU C 528/15 v zadevi Al Chudor, kjer je treba člen 2 (n) v povezavi s členom 28/2 Dublinske uredbe razlagati tako, da morajo biti objektivna merila, na katerih temeljijo razlogi za sum pobega prosilca, določena v splošni zavezujoči določbi. Nikakor naj ne bi zadostovala ustaljena sodna praksa. Omejitve morajo biti vnaprej določene, jasno opredeljene z zavezujočim aktom, katerega uporaba mora biti predvidljiva, kar pa v slovenski zakonodaji ni določeno. Potrebno je upoštevati tudi sodbo I U 1102/2016 Upravnega sodišča RS, kjer je sodišče zavzelo stališče, da ker slovenski zakonodajalec ni izpolnil obveznost iz določila 2 (n) Dublinske uredbe, je možnost analogne uporabe določila 68. člena ZTuj-2 zelo šibka podlaga v smislu objektivnih kriterijev begosumnosti in je lahko v posamičnem primeru zadostna samo, če glede na konkretne okoliščine primera ni nobenega dvoma o obstoju begosumnosti. Poleg tega ne drži, da bi tožnik s svojimi izjavami želel zavajati uradno osebo na policijski postaji, kjer je kot razlog za zapustitev države navedel vojne razmere. V zvezi s tem poudarja, da ni imel možnosti prebrati zapisnik in nanj podati pripombe, bil je brez pravnega zastopnika, poleg tega pa se te težave ne izključujejo z razlogi v zvezi s težavami z družino. Če pa je toženka zaznala neskladje v njegovih izjavah, bi jih morala razčistiti in tožnika z njimi soočiti. Nezakonito prehajanje državnih mej, kot tudi tožnikova nemožnost bivanja v RS pa sami po sebi ne moreta pomeniti razloga za znatno nevarnost pobega. Ukrep pridržanja na Center za tujce ni nujen, ne dosega svojega namena in ne prestane strogega testa sorazmernosti. Tožnik se v omejenem prostoru počuti zelo slabo in ima hude stiske. Ukrep je zato nesorazmeren in nepotreben. Zasledovani cilj bi bilo mogoče doseči tudi z milejšimi ukrepi. Tožnik ne bi smel biti pridržan v Centru za tujce, če država ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v Azilnem domu v Ljubljani in tudi ne zato, ker zakonodajalec ni uredil možnosti manj prisilnih ukrepov pridržanja. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi.

4. Tožnik hkrati s tožbo vlaga tudi predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Sodišču predlaga, da izda začasno odredbo in odloči, da se do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega akta, saj mu bo izvrševanje ukrepa v Centru za tujce Postojna prizadelo nepopravljivo škodo.

5. Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis, medtem ko odgovora na tožbo ni podala.

K I. točki izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je sklep toženke o pridržanju tožnika za namen predaje državi članici, odgovorni za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito.

8. Sodišče je na glavni obravnavi 28. 12. 2018 vpogledalo in prebralo upravni spis, prilogi A1 in A2 ter zaslišalo tožnika. Slednji je na glavni obravnavi izpovedal o razlogih, zaradi katerih je zapustil Bolgarijo, preden je bilo odločeno o prošnji za mednarodno zaščito, ki je sicer v Bolgariji ni želel niti podati, o tem, da je na Hrvaškem večkrat poskušal zaprositi za mednarodno zaščito, pa mu hrvaški organi niso ustregli, pa tudi o tem, da je dejansko po ustni seznanitvi z razlogi za pridržanje pobegnil iz Azilnega doma v Ljubljani.

9. Toženka se je pri svoji odločitvi oprla na določbe drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi s 5. alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče uporabiti drugih manj prisilnih sredstev. Po (n) točki 2. člena Uredbe Dublin III "nevarnost pobega" pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnil v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Skladno s prvim odstavkom 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu v primeru, če po določbah tega zakona ni mogoče zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (peta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). V drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 pa je določeno, da se v primeru, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

10. Sodišče se sicer strinja s tožnikom, da toženka ob ustni naznanitvi ukrepa pridržanja ni navedla in utemeljila vseh razlogov, ki so podlaga za ukrep iz razloga izrazite begosumnosti, je pa v zapisniku ob ustni naznanitvi ukrepa pridržanja razvidno, da je toženka želela tožniku podrobneje predstaviti zakonske razloge za pridržanje, pa je tožnik to možnost odklonil. Tožnik je po tem, ko mu je bil ustno naznanjen ukrep pridržanja, pobegnil iz zasliševalnice in bil prijet s strani PP Krško šele naslednji dan, kar je toženka uvrstila kot razlog begosumnosti v izpodbijani sklep. Tako je po presoji sodišča toženka v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovila, da je pri tožniku podana znatna nevarnost, da bo, če ne bo pridržan, Slovenijo samovoljno zapustil in tako onemogočil postopek predaje odgovorni državi članici. Ne glede na tožnikove navedbe o tem, zakaj v Bolgariji ni počakal na odločitev zaradi slabih razmer v kampu (tako zaradi tihotapcev kot slabih higienskih razmer) kot tudi na trditve o onemogočanju vložitve prošnje za mednarodno zaščito na Hrvaškem (v zvezi s čimer je tožnik sicer predlagal vpogled v več dokumentov, nahajajočih se na internetu (5 linkov na 3. strani tožbe), tega dokaza pa sicer sodišče kot nepotrebnega ni izvedlo, saj četudi bi sodišče navedene spletne strani vpogledalo, to ne bi spremenilo končne odločitve sodišča, saj je tožnik nesporno pobegnil iz Azilnega doma v Ljubljani ter ga je šele naslednji dan ujela policija in odpeljala v Center za tujce v Postojni) - četudi te trditve držijo, pa navedeno tožnikovo ravnanje s pobegom iz Azilnega doma po presoji sodišča - ne glede na tožnikove razloge, zaradi katerih je zapustil Bolgarijo in ne glede na to, ali mu je bilo na Hrvaškem dejansko onemogočeno vložiti prošnjo za mednarodno zaščito, kaže na nesodelovanje v postopku v Republiki Sloveniji in na njegovo izrazito begosumnost, kot je pravilno ugotovila že toženka v izpodbijanem sklepu. Navedeno pa tudi po presoji sodišča daje zadostno podlago za zaključek, da je v tožnikovem primeru podana znatna nevarnost, da bo, če ne bo pridržan v Centru za tujce, Slovenijo samovoljno zapustil in s tem preprečil učinkovito izvedbo predaje odgovorni državi članici EU, kot je sicer ugotovila tudi že toženka v izpodbijanem sklepu (zato sodišče kot nepotrebnih ni izvedlo dokazov z vpogledom v predlagane spletne strani na 3. strani tožbe glede razmer na Hrvaškem v zvezi z onemogočanjem vlaganj prošenj prosilcev s strani hrvaške policije).

11. Toženka je v izpodbijanem sklepu tako pravilno ugotovila izpolnjevanje pogoja znatne nevarnosti pobega v skladu z drugim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III, in sicer glede na objektivne kriterije, kar tudi po stališču Vrhovnega sodišča RS v sodbi in sklepu I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 glede na (n) točko 2. člena Uredbe Dublin III ustreza okoliščinam iz 68. člena ZTuj-2 in se zato lahko uporabi v postopku mednarodne zaščite za presojo pojma nevarnosti pobega. Toženka je namreč po presoji sodišča pravilno ugotovila, da je tožnik s svojim pobegom po ustni naznanitvi pridržanja izpolnil objektivno okoliščino nesodelovanja v postopku, kot jo opredeljuje 5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Ker je ukrep omejitve gibanja mogoče izreči že v primeru, ko je podan že samo eden od kriterijev nevarnosti pobega iz 3. 4. ali 5. alineje prvega odstavka 68. ZTuj-2, v konkretnem primeru pa je podan kriterij iz 5. alineje prvega odstavka tega člena, se sodišče do kriterijev po 1. in 3. točki drugega odstavka istega člena, ki predstavljajo milejšo obliko okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega, na katere je toženka tudi oprla svojo odločitev, ne bo posebej opredeljevalo.

12. Sodišče ugotavlja, da je neutemeljen tožbeni ugovor, da je Vrhovno sodišče v citirani sodbi samo postavilo objektivna merila. Vrhovno sodišče je namreč v navedeni sodbi ugotovilo, da je opredelitev pojma "nevarnosti pobega" izrecno vsebovana v 68. členu ZTuj-2, ki je predpis z upravnopravno sorodnega področja in se zato za presojo tega pojma lahko uporablja tudi v zadevah mednarodne zaščite. Tako je neutemeljen tožbeni ugovor, da gre v postopku priznanja mednarodne zaščite oziroma v postopku o tem, katera država bo odločala v postopku mednarodne zaščite, za drugo zadevo, v kateri predvidljivosti uporabe 68. člena ZTuj-2 ni.

13. Po presoji sodišča je toženka ob pravilni ugotovitvi obstoja znatne nevarnosti pobega tožnika pravilno ocenila tudi, da v konkretnem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma in je zato tožniku utemeljeno odredila pridržanje na območje in prostore Centra za tujce. Zaradi opisanega tožnikovega pobega je toženka utemeljeno sklepala, da pri njem obstaja znatna nevarnost pobega, zato je glede na opisane varnostne razmere v Azilnem domu pravilno ocenila, da ne bi bilo mogoče učinkovito uporabiti manj prisilnega ukrepa v Azilnem domu. Tako je le s pridržanjem na območju in prostore Centra za tujce, kjer velja strožji režim, mogoče zagotoviti, da tožnik pred dokončanjem postopka predaje ne bo samovoljno zapustil RS in s tem preprečil učinkovite izvedbe predaje odgovorni državi članici EU.

14. Sodišče sicer pritrjuje tožniku, da gre v predmetni zadevi za odvzem prostosti v smislu 28. člena Uredbe Dublin III, kot je to izpostavilo že Vrhovno sodišče v že navedeni sodni odločbi I Up 26/2016, kjer je sprejelo tudi stališče, da je toženka v postopku predaje osebi odgovorni državi članici upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno svobodo. Pri tem Uredba Dublin III ne ureja ukrepov, ki ne pomenijo pridržanja kot odvzema prostosti in se zato glede izvedbe tega ukrepa uporablja ZMZ-1, skladno z recepcijsko direktivo. Slednja pa v členih 9, 10 in 11 (izvajanju ukrepov pridržanja) med drugim določa, da se ta ukrep izvaja v posebnih ustanovah za pridržanje. Kadar pa se tega ne more zagotoviti, pa se lahko izvaja ta ukrep v zaporu pod predpisanimi pogoji. Zato so po presoji sodišča tudi v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za izrek tovrstnega ukrepa, s tem pa ni utemeljen tožbeni ugovor, da gre za poseg v tožnikovo osebno pravico svobode gibanja brez pravne podlage. Tožnik v tožbi tudi ne pove, kateri elementi sodb ESČP v zadevah proti Turčiji in v navedeni sodni odločbi Vrhovnega sodišča niso bili upoštevani, zato se sodišče do pavšalnega ugovora ne more opredeliti.

15. Po presoji sodišča je ukrep toženke glede določitve načina izvrševanja ukrepa na prostore in območje Centra za tujce, skladen z določbo 28. člena Uredbe Dublin III in določbo drugega odstavka 84. člena ZMZ-1. Toženka je s tem, ko je preverjala, ali bi bil primeren milejši ukrep - zadrževanje na območju azilnega doma, tudi ocenila, da pri tožniku obstaja znatna nevarnost, da bo pobegnil in da zato glede na navedeni milejši režim v Azilnem domu ne bi bilo mogoče učinkovito uporabiti manj prisilnega ukrepa, ampak je lahko za zagotovitev, da tožnik pred dokončanjem postopka predaje po Uredbi Dublin III ne bo samovoljno zapustil Republike Slovenije, učinkovit le strožji režim, opravila tudi oceno nujnosti in sorazmernosti izrečenega ukrepa in se sodišče s takšno oceno toženke strinja. Izrečeni ukrep pa je tudi skladen z določbami Recepcijske direktive.

16. V zvezi s sklicevanjem tožnika na odločitev SEU v zadevi C-528/2015, Al Chodor sodišče pojasnjuje, da po presoji sodišča iz navedene sodbe ne izhaja stališče, kot ga glede kriterija nesodelovanja v postopku želi prikazati tožnik - da kriterija iz pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 ni več mogoče uporabiti kot pravne podlage za pridržanje v postopku po Uredbi Dublin III in da gre pri „nesodelovanju v postopku“ lahko le v smislu nesodelovanja v postopku predaje. SEU je v navedeni sodbi člen 2 (n) v povezavi s členom 28 (2) Uredbe Dublin III razlagalo tako, da državam članicam nalagata, da morajo v splošno zavezujoči določbi določiti objektivna merila, na katerih temeljijo razlogi za sum pobega prosilca za mednarodno zaščito, v zvezi s katerim poteka postopek predaje. Če take določbe ni, potem člena 28 (2) te Uredbe ni mogoče uporabiti. Splošno zavezujočo določbo za določitev objektivnih meril, na katerih temeljijo razlogi za sum pobega prosilca za mednarodno zaščito, tudi po stališču Vrhovnega sodišča v zgoraj navedeni sodbi, predstavlja določba 68. člena ZTuj-2. Da je objektivna okoliščina nesodelovanja v postopku iz pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 podana, pa je sodišče že ugotovilo, kot že do sedaj razlogovano. Iz citirane sodbe Vrhovnega sodišča RS izhaja tudi, da se kriterij nesodelovanja v postopku mednarodne zaščite nanaša ne samo na nesodelovanje v postopku v državi članici, kjer se odloča o pridržanju, temveč pred vsemi organi članic EU (kar pomeni tudi zapustitev druge države članice EU v teku postopka, ki ga je v njej začel že sam prosilec). Tako tudi sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 7/17 z dne 19. 4. 2017. Zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da se nesodelovanje v postopku smatra za znak begosumnosti le v primerih, če gre za nesodelovanje v postopku, ki se vodi v Sloveniji. Poleg tega pa bi bil sicer tudi ta pogoj v konkretnem primeru izpolnjen, saj je tožnik sam po ustni naznanitvi ukrepa za pridržanje pobegnil iz Azilnega doma v Ljubljani in bil prijet s strani policije šele naslednji dan na območju PP Krško, kar je vsekakor nesodelovanje v postopku, ki se vodi v Sloveniji.

17. Ker je glede na navedeno odločitev toženke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka:

18. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. 19. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1, na katerega tožnik opira zahtevo za izdajo začasno odredbe, sodišče na tožnikovo zahtevo lahko odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda.

20. Ker lahko sodišče izda začasno odredbo, s katero odloži izvršitev izpodbijanega akta, le do izdaje pravnomočne sodne odločbe, v obravnavanem primeru pa je s predmetno sodno odločbo pravnomočno odločeno o tožbi, niso več izpolnjene procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe. Tako je sodišče zaradi pomanjkanja pravnega interesa zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo.

1 Kot izhaja iz EURODAC baze podatkov v upravnem spisu; v izpodbijanem sklepu sicer tu pomotoma naveden datum 8. 11. 2018.