Jedro

Četudi je poveljnik čete potrdil, da je bil tožnik odgovoren za red in disciplino, to še ne dokazuje vsakodnevnega izvajanja nadzora in kršitve pravice do tedenskega počitka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 2.363,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 9. 2015 do plačila. Višji tožbeni zahtevek (plačilo še 2.560,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2013 do plačila, zakonske zamudne obresti od 2.363,52 EUR za čas od 1. 10. 2013 do 27. 9. 2015) je zavrnilo. Odločilo je še, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 175,13 EUR, v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

2. Zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka in o stroških postopka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Ne strinja se, da je zgolj za 11 dni, ki so v evidenci označeni kot počitek, dokazal neizkoriščeni tedenski počitek. To je dokazal tudi glede ostalih 11 dni. Sodišče je glede izvrševanja nadzora nad pripadniki neutemeljeno sledilo priči A.A., da tožniku na proste dni ni bilo treba vršiti nadzora, saj naj bi moral podrejenim zaupati. Kot izhaja iz SOP je stalna naloga poveljnikov voda, da spremljajo delo vojakov in izvajajo nadzor nad njimi. Njihova naloga je tudi nadzor nad urejenostjo prostorov, kar je tožnik prav tako vsakodnevno izvajal. Sklicevanje na zaupanje do podrejenih tožnika ne odvezuje teh obveznosti. Če tožnik tega ne bi izvrševal, bi šlo za kršitev delovnih obveznosti. Zaradi sklicevanja na zaupanje ni prost odgovornosti v primeru težav zaradi neizvršenega nadzora. V nasprotju z dejanskim stanjem in listinami v spisu je zaključek, da izvajanje nadzora na proste dni ni bilo ukazano s strani nadrejenih. Kot je izpovedal navedeni poveljnik čete, je bil tožnik odgovoren za red in disciplino, kar logično pomeni, da je ena od njegovih nalog tudi nadzor nad tem, kar je že po naravi stvari potrebno izvajati vsakodnevno. Sodišče je napačno odločilo, da se razporeditev v B. ali C., če zaposleni v tem času ni tudi aktiviran, ter stalna dosegljivost na telefonu ne štejejo za opravljanje dela. Pri tem se je oprlo na sklep VIII Ips 22/2020, čeprav gre za drugačno dejansko stanje - tožniku je razporeditev v B. in C. omejevala prostočasne dejavnosti. Takrat ni imel možnosti regeneracije, še posebej, ker je bil poveljnik voda. Iz sodbe ne izhaja, zakaj je sodišče sledilo A.A., da v nedeljo ni bilo sestankov. Izpovedal je, da ni prepričan, le zdi se mu, da sestankov ni bilo (protispisnost). Sodišče se ni opredelilo do navedb tožnika, da so bili sestanki z nadrejenimi vsak dan. S tem mu je odvzelo možnost obravnavanja. Ni jasno, zakaj ni upoštevalo bolj prepričljive izpovedi tožnika, da so bili sestanki vsak dan. Sodišče se ni opredelilo do navedb in izpovedi tožnika glede pripravljanja dokumentacije, kar je počel vsak dan. Sodišče je zmotno zaključilo, da je bilo treba dokumentacijo pripraviti le za naloge, ki so terjale izhod iz baze. Za te naloge je bila dokumentacija le bolj obsežna. Sodišče se tudi ni opredelilo do tožnikovih navedb glede čiščenja, čeprav je glede čiščenja orožja poudaril, da se je načeloma čistilo na dela prosti dan. Gre za odločilno dejstvo, do katerega se ni opredelilo, ga ni obrazložilo. Uveljavlja torej bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Izraža strinjanje z razlogovanjem sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Strinja se z razlogovanjem sodišča prve stopnje.

6. Tožnik je bil od 22. 3. 2013 do 30. 9. 2013 napoten na opravljanje vojaške službe izven države v okviru sodelovanja Republike Slovenije in Slovenske vojske v mirovnih silah JOINT ENTERPRISE - KFOR na Kosovem. Opravljal je dela in naloge kot poveljnik voda. Sodišče prve stopnje je njegovemu zahtevku za plačilo odškodnine za 22 neizkoriščenih dni tedenskega počitka ugodilo do polovice (glede 11 dni, ko ni bila nedelja), glede preostalih 11 dni pa je zahtevek zavrnilo, kar tožnik neutemeljeno izpodbija s pritožbo, bistvo katere je uveljavljanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

7. Pri presoji, ali je bila pripadniku kršena pravica do tedenskega počitka1, je potrebno razlikovati med delovnimi obveznostmi ter spoštovanjem pravil delovanja, reda in obnašanja v vojski. V ta okvir sodi tudi dnevno informiranje o nalogah za naslednji dan, kar je nujno za nemoteno delovanje ustroja, kakršen je vojaška misija, sploh če ne gre za formalne, posebej organizirane, obvezne sestanke (VIII Ips 31/2019). Vrhovno sodišče se je opredelilo tudi do situacije, če je pripadnik poveljnika oddelka, ki je odgovoren za njegovo učinkovito vodenje in izvajanje prejetih nalog, zaradi česar je njegovo udeležbo na sestankih v zvezi s prenosom informacij na podrejene oceniti kot opravljanje konkretnih nalog, ki so del tožnikove delovne obveznosti, zaradi česar gre za kršitev tedenskega počitka (VIII Ips 54/2019). Ta primer je torej podoben tožnikovemu, ker je bil poveljnik voda, vendar pa je v obravnavanem primeru dokazna ocena sodišča prve stopnje takšna, da tožnik sestankov s poveljniki čete ob nedeljah ni imel, zato tudi ni bilo potrebe po čimprejšnjem prenosu informacij na podrejene. Pri tem je sodišče resda posebej izpostavilo izpoved priče A.A., poveljnika čete. Pritožba sodišču očita protispisnost med izjavo priče na zapisnik in upoštevanjem njene vsebine v sodbi, vendar pa sodišče te kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni storilo. Glede na izvedene dokaze je pač oblikovalo dokazno oceno, da sestankov ob nedeljah ni bilo.

8. Upoštevalo je torej izpoved poveljnika čete A.A., da je na misiji vsak dan, razen ob nedeljah, imel sestanek s poveljniki voda, na katerih so pregledali aktualno stanje, jim podal osnovne informacije glede dogajanja na misiji in predal naloge. Zatrdil je, da ob nedeljah teh sestankov ni bilo, razen morebiti kakega informiranja mimogrede, na hodniku. Potrdil je tudi, da je tožnik informacije, ki jih je pridobil na sestankih, moral prenesti na podrejene. Sodišče je upoštevalo tudi izpoved priče D.D., ki je bil prav tako v funkciji poveljnika voda, in je tudi na podlagi njegove izpovedi zaključilo, da sestankov s poveljnikom čete ni bilo na nedelje, kar posledično pomeni, da na te dneve ni bil potreben prenos informacij na podrejene. Temu je sodišče pripisalo večji pomen kot izpovedi tožnika ter prič E.E. in F.F. (poveljnika oddelka v tožnikovem vodu), ki so izpovedali, da so imeli sestanke s tožnikom prav vsak dan. Če je tožnik ta srečanja ob nedeljah dejansko imel, četudi od poveljnika čete ni prejel novih informacij za prenos, pa po pravilnem stališču sodišča prve stopnje ti krajši sestanki niso pomenili nedopustnega posega v njegov tedenski počitek s strani toženke.

9. Zgolj zato, ker sodišče ni sledilo tožniku, da so se sestanki z nadrejenimi izvajali vsak dan, ne pomeni, da se sodišče do takšne navedbe ni opredelilo ter da je podana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako ne drži, da iz obrazložitve sodbe niso razvidni razlogi, zakaj sodišče ni verjelo tožniku, da so bili sestanki vsak dan (smiselno uveljavljana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Kot odraža povzeto v prejšnji točki obrazložitve, je sodišče prve stopnje svojo dokazno oceno v zvezi s spornimi sestanki tudi ustrezno obrazložilo.

10. Pritožba sodišču očita, da se je tudi glede vprašanja izvrševanja nadzora nad pripadniki neutemeljeno oprlo na izpoved priče A.A., da tožniku na proste dni ni bilo treba vršiti nadzora nad pripadniki. Opozarja, da je stalna naloga poveljnikov voda po SOP, da spremljajo delo vojakov in izvajajo nadzor nad njimi, vendar pa sodišče tega dejansko ni ugotovilo. Tožnik sicer navaja, da bi opustitev nadzora pomenila kršitev delovne obveznosti, zaradi česar bi ga lahko doletele sankcije, vendar pa takšna stališča za odločitev o obravnavani odškodnini nimajo večje teže kot dejanska ugotovitev, da se nadzor na dneve, ko so imeli pripadniki prosto, dejansko ni izvajal. Prav tako ni protispisna ugotovitev, da na proste dneve izvajanje nadzora ni bilo ukazano s strani nadrejenih. Četudi je poveljnik čete potrdil, da je bil tožnik odgovoren za red in disciplino, to še ne dokazuje vsakodnevnega izvajanja nadzora in kršitve pravice do tedenskega počitka, kot zmotno meni pritožba.

11. Kot je še razlogovalo sodišče prve stopnje, nadzor pripadnikov niti ni bila zgolj naloga tožnika, temveč vseh poveljnikov enot, torej tudi poveljnikov oddelkov. Tožnik je nadzor nad vojaki delegiral na svoje podrejene, na poveljnike oddelkov. Nadzor teh s strani tožnika tudi na njegove proste dneve pa po mnenju sodišča prve stopnje ni bil potreben, češ da mora med poveljujočim kadrom obstajati medsebojno zaupanje in konstanten nadzor ni potreben. Pritožba temu mnenju nasprotuje, vendar pa pri tem ne gre za kakšno pomembno stališče, ki bi imelo bistveni vpliv na odločitev v zadevi. Bolj pomemben je dejanski zaključek sodišča, da tožnik nadzora nad poveljniki oddelkov na svoje proste dneve niti ni izvajal, predvsem pa mu to ni bilo ukazano s strani nadrejenih; če pa je vseeno z namenom nadzora na kratko obiskal nastanitvene prostore pripadnikov, to po pravilni presoji sodišča prve stopnje ne pomeni kršitve pravice do tedenskega počitka.

12. Pritožba neutemeljeno izpodbija tudi razlogovanje sodišča prve stopnje, ki se nanaša na razporeditev v B. ali C. Sodišče se je pri tem utemeljeno oprlo na sklep VIII Ips 22/2020. Kot je pri tem pravilno poudarilo, je s tem v zvezi bistveno vprašanje, ali je bil tožnik v času, ko je bil formalno razporejen na B. ali C., tudi dejansko aktiviran za delo, česar pa tožnik niti ni zatrjeval. To da je bil tožnik poveljnik voda pa po napačnem stališču pritožbe ni relevantna razlikovalna okoliščina. Neutemeljeno tudi vztraja, da naj bi se po sodni praksi, katere ne citira, tudi stalna dosegljivost na telefonu štela za opravljanje dela, kar pa ne drži. Celo povišana pripravljenost sama po sebi ne pomeni opravljanja dela za delodajalca (VIII Ips 21/2018).

13. Sodišče ni sledilo niti tožnikovim navedbam glede pripravljanja dokumentacije, ki jih je sodišče sicer pravilno ocenilo kot pomanjkljive, saj tožnik ni dovolj konkretno navajal, katero nedeljo je moral pripravljati kakšno dokumentacijo. Glede na podane navedbe se je osredotočilo na dokumentacijo, ki jo je bilo potrebno pripraviti za izhod iz baze. Ker je iz evidenc razbralo, da na ponedeljke, ki so sledili nedeljam, ni bilo nalog, ki bi zahtevale izhod iz baze, je zaključilo, da tožniku v nedeljo ni bilo potrebno pripravljati dokumentacije v zvezi z izhodom iz baze. Pritožba prikazuje, kot da je sodišče spregledalo ostale tožnikove navedbe glede pripravljanja dokumentacije, kar da je počel vsak dan. Kot nakazano, se je opredelilo do navedb, ki so bile dovolj določne, da je bilo v zvezi z njimi možno preveriti utemeljenost zahtevka.

14. V smislu kršitve 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen niti pritožbeni očitek glede čiščenja orožja. Tožnik namreč relevantnih navedb v zvezi s tem niti ni podal. Pravzaprav se je šele v prvi pripravljalni vlogi skliceval na to opravilo, pa še to zgolj posredno. In sicer je navedel, da glede vsakodnevnega opravljanja dela vztraja pri vsem doslej navedenem in prereka nasprotne navedbe toženke ter dodaja, da so skladno z veljavno zakonodajo in ustaljeno sodno prakso (Pdp 682/2017, Pdp 307/2018) pripadniki v primeru, ko niso popolnoma prosti (nositi morajo uniformo, biti urejeni, se udeleževati sestankov, prenašati vodo, pospravljati, čistiti orožje ipd., kar vse je tudi tožnik opravljal) upravičeni do odškodnine za neizkoriščeni tedenski počitek. Na tako skopo in posplošeno navedbo glede čiščenja orožja, ki zaradi nesklepčnosti niti ne bi mogla privesti do ugoditve zahtevku, sodišču ni bilo potrebno odgovarjati. Nenazadnje v tej smeri niti ni bil raziskovan dokazni postopek.

15. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi in tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

16. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).

1 Ta mu gre po 156. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), 97.f členu Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.) in 53. členu Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/07 in nasl.).