Jedro

Strokovna zahtevnost sestave predloga za zavarovanje z zastavno pravico na poslovnem deležu je tako povsem enaka kot to velja za sestavo predloga za izvršbo na poslovni delež, za sestavo obeh predlogov pa je glede na primerljivo vsebino potrebno enako časa. Zato ni nobenega razumnega in utemeljenega razloga, da bi bila storitev sestave predloga za zavarovanje ovrednotena drugače kot storitev sestave predloga za izvršbo in da za sestavo predloga za zavarovanje ne bi veljala omejitev nagrade na 200 točk.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v zavrnilnem delu točke II izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnica sama krije svoje stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje v točki I izreka dovolilo zavarovanje upničine izvršljive denarne terjatve z vknjižbo zastavne pravice pri več poslovnih deležih dolžnika. V točki II izreka je dolžniku naložilo, da mora upnici v osmih dneh po prejemu tega sklepa povrniti 122,40 EUR stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev, v presežku pa stroškovni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper odločitev o stroških v točki II izreka se je pravočasno pritožila upnica. Graja odločitev sodišča prve stopnje, ki ji je stroške v zvezi s sestavo predloga za zavarovanje odmerilo na podlagi tar. št. 27/1 Odvetniška tarife (OT) v višini 200 točk oziroma 120,00 EUR, in na to vezan 2% pavšal po 11. členu OT v višini 2,40 EUR, in ne celotnega zneska stroškov, ki jih je v predlogu za zavarovanje priglasila na podlagi tar. št. 27/3 v višini 300 točk ter na to vezanega 2% pavšala. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov sestave predloga za zavarovanje z zastavno pravico na poslovnem deležu, ki v OT ni posebej ovrednoten, na podlagi šestega odstavka 4. člena OT ovrednotiti s primerjavo podobnega opravila. To pa je opravilo iz tar. št. 27/3 OT – sestava predloga za zavarovanje denarnih terjatev z zastavno pravico na nepremičnih ali premičnih stvareh na podlagi sporazuma strank, za katero omejitev z zgornjo mejo 200 točk ni predvidena. Opozorila je tudi, da se sodišče prve stopnje napačno sklicuje na 16. člen Zakona o državnem pravobranilstvu (ZDPra), ki ne velja več, saj se od 20. 11. 2017 uporablja Zakon o državnem odvetništvu (ZDOdv). Predlagala je ustrezno spremembo točke II izpodbijanega sklepa, podrejeno pa razveljavitev sklepa v tem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Dolžnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je pravilnost sklepa sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Pri tem je štelo, da se upnica pritožuje le zoper zavrnilni del točke II izreka sklepa sodišča prve stopnje, saj le v tem delu v postopku ni uspela (prvi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ).

6. Pritožba pravilno opozarja, da se je sodišče prve stopnje pri odločitvi o upničinih stroških postopka zavarovanja sklicevalo na napačen predpis, saj ZDPra ne velja več in je bil nadomeščen z ZDOdv, ki se uporablja od 20. 11. 2017 dalje. Vendar pa gre zgolj za zmotno citiranje predpisa, ki predstavlja pravno podlago za uporabo OT pri odmeri stroškov upničinega predloga za zavarovanje, pri čemer je vsebina in s tem pravna podlaga za odmero stroškov na podlagi OT enaka. Tako po prvem odstavku 16. člena ZDPra, kot tudi po prvem odstavku 8. člena ZDOdv se stroški zastopanja Državnega odvetništva (oziroma prej Državnega pravobranilstva) v postopkih pred sodišči in drugimi organi obračunavajo po tarifi, ki ureja odvetniške storitve, tj. po OT.

7. Glavni pritožbeni očitek je, da je sodišče prve stopnje upničino nagrado za sestavo predloga za zavarovanje odmerilo po napačni tarifni številki OT in tako pri odmeri stroškov zmotno uporabilo materialno pravo.

8. Nagrade za odvetniška opravila v izvršilnem postopku ureja tarifna številka 27 posebnega dela OT, pri čemer nagrada za vložitev predloga za zavarovanje upnikove denarne terjatve z zastavno pravico na poslovnem deležu ni posebej urejena. Šesti odstavek 4. člena OT za tak primer določa, da storitve, ki jih tarifa ne ovrednoti, oceni odvetnik s primerjavo podobnih storitev, ki so v tarifi ovrednotene. Pri vrednotenju takih storitev uporabi odvetnik določbe posebnega dela tarife (ta določa število točk za posamezne storitve) in merila iz prejšnjega, to je 3. člena OT. Ta določa, da se storitve vrednotijo po naslednjih merilih: strokovna zahtevnost, odgovornost, vrednost obravnavanega predmeta, specialistično znanje, strokovno znanje s področja drugih strok, znanje tujih pravnih virov, uporaba tujega jezika, čas, potreben za izvršitev dela, število zastopanih oseb in druga merila, določena s to tarifo.

9. Bistveno vprašanje v obravnavani zadevi je, ali je storitev sestave predloga za zavarovanje z zastavno pravico na dolžnikovih poslovnih deležih primerljiva s sestavo predloga, s katerim se uvaja izvršilni postopek, torej s sestavo predloga za izvršbo, ki je ovrednotena v tar. št. 27/1 OT, ali s sestavo predloga za zavarovanje denarnih terjatev z zastavno pravico na nepremičnih in premičnih stvareh na podlagi sporazuma strank, ovrednoteno v tar. št. 27/3 OT.

10. Ustanovitev zastavne pravice na podlagi sporazuma strank je (bila) v ZIZ urejena v določbah v 249. do 255. členu ZIZ, ki pa se, razen 254. člena ZIZ, ki velja za nepremičnine, ki niso vpisane v zemljiški knjigi, na podlagi drugega odstavka 274. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) od uveljavitve SPZ, tj. od 1. 1. 2003 dalje, ne uporabljajo več. Skladno z 254. členom ZIZ o zavarovanju na podlagi sporazuma strank ne odloča izvršilno sodišče, temveč je za zavarovanje pristojen notar, ki sestavi neposredno izvršljiv notarski zapis o ustanovitvi zastavne pravice na nepremičnini, pri čemer ima za nepremičnine, ki niso vpisane v zemljiški knjigi, na podlagi tretjega odstavka 254. člena ZIZ sklenitev notarskega zapisa pomen vknjižbe zastavne pravice. Vložitev posebnega predloga pred izvršilnim sodiščem, ki bi ga sestavil odvetnik, v tem postopku torej niti ni predvidena. Sodni postopek ustanovitve zastavne pravice na podlagi sporazuma strank je bil sicer še pred uveljavitvijo ZIZ urejen v Zakonu o izvršilnem postopku (ZIP) v 22.a poglavju, in sicer je šlo za postopek, v katerem je sodišče na podlagi soglasnega predloga strank na naroku na zapisnik ugotovilo sporazum strank o obstoju terjatve in času njene dospelosti ter njuno soglasje, da se z vknjižbo zastavne pravice na nepremičnini dolžnika oziroma s popisom zastavne pravice na premičnih stvareh dolžnika zavaruje denarna terjatev (prvi odstavek 251.c člena ZIP). Vendar pa so določbe 22.a poglavja ZIP z uveljavitvijo ZIZ (tj. s 15. 10. 1998) prenehale veljati.

11. Upnik je v obravnavani zadevi predlog za zavarovanje vložil na podlagi 245.b člena ZIZ. Ta določa, da ima upnik na podlagi izvršilnega naslova, ki se glasi na denarno terjatev, pravico zahtevati njeno zavarovanje z zastavno pravico na dolžnikovem poslovnem deležu. V obravnavani zadevi tako ne gre za sporazum strank o ustanovitvi zastavne pravice, pač pa za ustanovitev zastavne pravice na podlagi predloga upnika, ki razpolaga z izvršilnim naslovom, na podlagi katerega bi bila mogoča tudi izvršba za izterjavo njegove terjatve do dolžnika, in sicer tudi z izvršbo na dolžnikov poslovni delež. Medtem kot se postopek zavarovanja z zastavno pravico na dolžnikovem poslovnem deležu bistveno razlikuje od zgoraj opisanega (še veljavnega) postopka zavarovanja denarne terjatve z zastavno na (nevpisanih) nepremičninah na podlagi sporazuma strank, pa je povsem primerljiv s postopkom dovolitve izvršbe na poslovni delež dolžnika (na podlagi izvršilnega naslova), s to razliko, da upnik v postopku zavarovanja pridobi zgolj zastavno pravico na poslovnem deležu dolžnika, v postopku izvršbe pa se (po izdaji oz. pravnomočnosti sklepa o izvršbi) poleg tega opravi še cenitev in prodaja dolžnikovega poslovnega deleža in poplačilo upnika iz dobljene kupnine.

12. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, se na podlagi 239. člena ZIZ določbe ZIZ o izvršbi smiselno uporabljajo tudi za zavarovanje. Na podlagi te določbe se za vsebino predloga za zavarovanje z zastavno pravico na poslovnem deležu smiselno uporabljajo tudi določbe 40. člena ZIZ o vsebini predloga za izvršbo. Tako kot predlog za izvršbo mora tudi predlog za zavarovanje vsebovati le osnovne podatke, potrebne za dovolitev zavarovanja, tj. navedbo podatkov o upniku in dolžniku, navedbo izvršilnega naslova, terjatve, za katero se predlaga zavarovanje, in predmeta zavarovanja – tj. poslovnega deleža, na katerem se predlaga ustanovitev zastavne pravice (prvi odstavek 40. člena ZIZ v zvezi z 239. in 245.b členom ZIZ), predlogu pa mora upnik priložiti tudi izvršilni naslov in potrdilo o izvršljivosti (peti odstavek 40. člena ZIZ v zvezi s 239. členom ZIZ). Strokovna zahtevnost sestave predloga za zavarovanje z zastavno pravico na poslovnem deležu je tako povsem enaka kot to velja za sestavo predloga za izvršbo na poslovni delež, za sestavo obeh predlogov pa je glede na primerljivo vsebino potrebno enako časa. Zato ni nobenega razumnega in utemeljenega razloga, da bi bila storitev sestave predloga za zavarovanje ovrednotena drugače kot storitev sestave predloga za izvršbo in da za sestavo predloga za zavarovanje ne bi veljala omejitev nagrade na 200 točk. Drži sicer, da je Višje sodišče v Ljubljani v sklepu II Ip 4256/2015 z dne 2. 12. 2015, na katerega se sklicuje upnica, sprejelo stališče, da je treba predlog za zavarovanje z zastavno pravico na poslovnem deležu ovrednotiti na podlagi tar. št. 27/3 OT (enako stališče pa je VSL sprejelo tudi v sklepih III Ip 1486/2015 z dne 22. 4. 2015, II Ip 1062/2015 z dne 8. 4. 2015 in II Ip 247/2016 z dne 22. 1. 2016). Vendar pa glede na zgoraj pojasnjene razloge pritožbeno sodišče s takšnim stališčem ne soglaša, na citirane odločbe pa tudi ni vezano.

13. Po pojasnjenem in ker tudi preizkus kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ni pokazal nepravilnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v zavrnilnem delu točke II izreka potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14. Upnica, ki s pritožbo ni uspela in torej njenih stroškov ni mogoče šteti kot stroškov, potrebnih za postopek (peti odstavek 38. člena ZIZ), mora svoje pritožbene stroške kriti sama.