Jedro

Dejstvo je namreč, da tudi v času sklenitve menjalne pogodbe (december 1967) ni bilo mogoče prodati oziroma zamenjati zgolj hiše - stavbe brez tako imenovanega fundusa in tako imenovanega funkcionalnega zemljišča, pač pa se je s prenosom lastninske pravice na stavbi, ki stoji na zemljišču v družbeni lastnini, prenesla tudi pravica brezplačnega uživanja na zemljišču pod stavbo in na zemljišču, ki je potrebno za njeno redno uporabo (glej čl. 37 Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, Ur. l. FLRJ št. 52/58). Na pridobitev navedene pravice nima prav nobenega vpliva v obravnavanem primeru izrazito pomanjkljivo sestavljena pogodba, po kateri se zamenjuje zgolj del nenacionalizirane stavbe, brez pravice brezplačnega uživanja na zemljišču pod stavbo in na zemljišču, ki je potrebno za njeno redno uporabo. Pridobitev navedenega zemljišča oziroma zemljišča v navedenem obsegu torej temelji na samem zakonu in je v tej smeri upiranje pravici do uporabe navedenega zemljišča s strani tožene stranke brezpredmetno.

Zato bo v nadaljnjem postopku prvostopno sodišče moralo ugotoviti, kaj je v času prodaje oziroma menjave v naravi predstavljala stavbna parcela št. 198/3 k.o. B., oziroma povedano drugače, kolikšen je bil (upravno) določen obseg fundusa in funkcionalnega zemljišča. Glede eventuelnega preostanka zemljišča, katerega pa bo treba v novem postopku opisati tako situacijsko kot funkcionalno ter po njegovi velikosti in glede njegovega statusa (gradbeno, kmetijsko), pa zavzeti stališče ali je bilo možno po tedanji zakonodaji še na kakšnem drugem pravnem temelju tudi na tem preostalem zemljišču pridobiti pravico uporabe.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v točki I. (glede priznanja imetništva pravice uporabe na zahodnem delu parcele 670 k.o. B. - vrt (njiva) in dvorišče in sorazmernem delu stavbišča, vpisanih pri zemljiškoknjižnem vložku št. 156 k.o. B., ter izstavitve zemljiškoknjižne listine) in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških vseh pravdnih strank se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna priznati tožečima strankama pri z.k. telesu I. vložna št. 156. k.o. B., pravico imetnika uprabe na zahodnem delu parcele 670 k.o. B., ki je v naravi vrt (njiva) v izmeri 111 m2 in dvorišče v izmeri 72 m2 ter sorazmerni del pravice imetnika uporabe na stavbišču v velikosti 154 m2, glede na solastniški delež na hiši ter naložilo toženi stranki izstavitev za izvedbo v zemljiški knjigi sposobno listino, s katero bo za vrt in dvorišče kot dela parcele 670 k.o. B. dovolila njuno geodetsko oddelitev od preostale parcele št. 670 s podelitvijo nove parcelne številke in odpis v nov vložek, pri katerem bo vknjižena lastninska pravica na ime tožečih strank do celote, pri stavbišču pa vpis pravice imetnika uporabe v sorazmerju z solastniškim deležem na hiši v B., Cesta P 29, na ime tožnikov, sicer bo takšno listino nadomestila ta sodba. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožečima strankama plačati pravdne stroške v znesku 76.720,00 SIT. Zavrnilo pa je tako primarni kot tudi prvi podrejeni tožbeni zahtevek, ki sta glasila na razveljavitev pogodbe, sklenjene med toženo stranko ter M. G. in D. B., z dne 15.11.1967 in 9.12.1967 o zamenjavi nepremičnin ter posledično izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine ter priznanje imetništva pravice uporabe parcele 670 k.o. B. v celoti, vložna št. 156 k.o. B. ter izstavitev ustrezne listine za vpis pravice uporabe na ime tožnikov, sicer bo takšno listino nadomestila ta sodba. Proti obsodilnemu delu sodbe pod št. I. se pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer predlaga takšno spremembo izpodbijanega dela sodbe, da se tožbeni zahtevek zavrne. Po prepričanju pritožbe je šlo v obravnavanem sporu primarno za razveljavitev med pravnimi predniki sklenjene menjalne pogodbe iz leta 1967 in čeprav je sodišče prišlo do zaključka, da mora tak tožbeni zahtevek zavrniti, je vendarle smiselno ugotovilo, da je potrebno trideset let staro menjalno pogodbo v korist tožeče stranke spremeniti. Iz obrazložitve sodbe ni jasno, kaj je bil pravni temelj odločitve sodišča v izpodbijanem delu sodbe, saj samo na podlagi prijateljstva in dobrososedskih odnosov ni bilo mogoče pridobivati lastninsko pravnih pravic, česar se zaveda tudi sodišče prve stopnje, ki je drugemu podrednemu zahtevku ugodilo predvsem na podlagi načela pravičnosti. Opozarja še na to, da so v času izdaje izpodbijane sodbe vse nepremičnine po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini olastninjenje, kljub temu pa sodišče toženi stranki še vedno nalaga dolžnost priznavanja pravice imetnika uporabe. Tožeči stranki sta na pritožbo odgovorili, pri čemer se v celoti pridružujeta razlogom izpodbijane sodbe in predlagata zavrnitev neutemeljene pritožbe. Pritožba je utemeljena. Glede na logične in prepričljive dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča, ter končno tudi pravilne uporabe materialnega prava, kot bo obrazloženo kasneje, pritožbeno sodišče ne dvomi, da je bilo poleg po obravnavani menjalni pogodbi pridobljene nenacionalizirane hiše v B., Cesta P 29, stoječe na parceli št. 198/3, vpisani v vložni št. 156 k.o. B., še ustno dogovorjena menjava prisojenih zemljišč, ki sta jih tožeči stranki oziroma njuni predniki tudi ves čas nemoteno uživali, a iz določenega neraziskanega razloga v menjalni pogodbi niso vpisana kot predmet menjave in česar končno pritožba tudi ne izpodbija. Nadalje je treba kar takoj pojasniti, da se je sodišče prve stopnje brez potrebe ukvarjalo z vprašanjem lastništva tožečih strank na vrtni parceli bivše pracelne št. 283 pri vložni št. 156 k.o. B., katera je po podatkih predloženega zemljiškoknjižnega izpiska od leta 1973 dalje vpisana v drugem vložku (in katera po zemljiškoknjižnih podatkih ni bila nikoli združena v pracelni št. 670) in sicer vložku 848 iste k.o., saj ta parcela, sledeč njenim zemljiškoknjižnim podatkom ter zemljiškoknjižnemu opisu vtoževanih parcel, ni predmet podrednega tožbenega zahtevka, kateremu je sodišče ugodilo. Sicer pa ta vrtna parcela po izrecni določbi 6. čl. menjalne pogodbe, sklenjene med pravno prednico tožene stranke B.V. niti ni bila predmet nakupa oziroma prenosa pravice brezplačnega uživanja na njej, zaradi česar je tudi tožena stranka sploh ne bi mogla zamenjati s tožečima strankama oziroma jo "izpustiti" iz menjalne pogodbe, saj bi na ta način zamenjala več pravic, kot jih je sploh imela. Dejanske ugotovitve glede pridobitve te vrtne parcele s strani tožnikov in katera kot rečeno ni zajeta v tobenem zahtevku, so sicer pritožbenemu sodišču nerazumljive, razen v kolikor ima prvostopno sodišče s to parcelo pomotoma v mislih v tožbenem zahtevku imenovano parcelo vrt (njiva) v izmeri 111 m2, vpisano v parcelni št. 670 k.o. B., pri vložni številki 156, poleg ostalih zemljišč iz te parcelne številke, katera pa so vsa (razen stavbišča v izmeri 60 m2) zajeta v prisojenem zahtevku. Problem lastništva spornih nepremičnin oziroma v času njihove uporabe in v času nastanka spora tako imenovane pravice brezplačnega uživanja spornih zemljišč, pa je prvenstveno materialnopravne narave, kot pravilno opozarja pritožba. Dejstvo je namreč, da tudi v času sklenitve menjalne pogodbe (december 1967) ni bilo mogoče prodati oziroma zamenjati zgolj hiše - stavbe brez tako imenovanega fundusa in tako imenovanega funkcionalnega zemljišča, pač pa se je s prenosom lastninske pravice na stavbi, ki stoji na zemljišču v družbeni lastnini, prenesla tudi pravica brezplačnega uživanja na zemljišču pod stavbo in na zemljišču, ki je potrebno za njeno redno uporabo (glej čl. 37 Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, Ur. l. FLRJ 52/58). Na pridobitev navedene pravice nima prav nobenega vpliva v obravnavanem primeru izrazito pomanjkljivo sestavljena pogodba, po kateri se zamenjuje zgolj del nenacionalizirane stavbe, brez pravice brezplačnega uživanja na zemljišču pod stavbo in na zemljišču, ki je potrebno za njeno redno uporabo. Pridobitev navedenega zemljišča oziroma zemljišča v navedenem obsegu torej temelji na samem zakonu in je v tej smeri upiranje pravici do uporabe navedenega zemljišča s strani tožene stranke brezpredmetno. Tako kot je bilo po pravilno sestavljeni menjalni pogodbi iz istega časovnega razdobja na toženo stranko kot kupca s strani B.V. kot prodajalke pravilno "prenesena tudi pravica brezplačnega uživanja po 37. čl. Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč na stavbni parceli št. 198/3 k.o. Brežice, zemljiškoknjižno telo I, vložna št. 156 k.o. B., ki pripada vsakokratnemu lastniku nenacionalizirane hiše v B., Cesta P 29, dokler stoji na navedeni parceli navedena nenacionalizirana hiša" (glej točko V pogodbe) bi morala biti navedena pravica brezplačnega uživanja prenesena tudi v naslednji menjalni pogodbi, sklenjeni takoj za navedeno kupoprodajno, ko je kot prodajalka te iste stavbe nastopala tožena stranka, tožeči pa kot kupca. Zato bo v nadaljnem postopku prvostopno sodišče moralo ugotoviti, kaj je v času prodaje oziroma menjave v naravi predstavljala stavbna parcela št. 198/3 k.o. B., oziroma povedano drugače, kolikšen je bil (upravno) določen obseg fundusa in funkcionalnega zemljišča, pa še to le iz razloga, ker iz predloženega zemljiškoknjižnega izpiska izhaja, da se po naznanilnem listu z dne 31.3.1997 št. 34/72 poočiti opustitev parcelne št. 198/3 zaradi nastanka nove parcelne 670 stavbišče, hiša št. 29, v izmeri 154 m2, tri zgradbe 60 m2, njiva 111 m2, dvorišče 72 m2, saj bi bilo sicer jasno, da mora biti določeno funkcionalno zemljišče identično kot tisto po predhodni, a praktično istočasni prodajni pogodbi. Zato naj ugotovi, seveda le v kolikor bi to tožena stranka še vedno smatrala za potrebno, ali je šlo le za spremembo označbe prvotne parcele stavbišče št. 198/3 v parcelo št. 670 ali pa tudi za eventuelno spremembo velikosti na novo označene parcele, torej številke 670. Glede na celotno kvadraturo zemljišč iz parcelne št. 670 ter dejstvo, da se parcele nahajajo pri hiši v Brežicah, pritožbeno sodišče sicer domneva, da je zelo verjetno, da celotna pacelna št. 670 predstavlja funkcionalno zemljišče. Poleg tega tudi iz prodajne pogodbe izhaja, da si je B. V. ob prodaji svoje nepremičnine pridržala le vrt parcelna št. 283, na katerem je obstajala pravica brezplačnega uživanja po čl. 38 Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, torej tako imenovano nezazidano gradbeno zemljišče, kar tudi kaže na to, da je predstavljalo preostalo, skupaj s hišo prodano gradbeno zemljišče, funkcionalno zemljišče. V kolikor pa bi se izkazalo drugeča, bo torej treba ugotoviti, kolikšno je bilo (upravno) določeno funkcionalno zemljišče za prodano oziroma zamenjano stavbo, ki torej tožečima strankama pripada na podlagi samega zakona, glede eventuelnega preostanka zemljišča, katerega pa bo treba v novem postopku opisati tako situacijsko kot funkcionalno ter po njegovi velikosti in glede njegovega statusa (gradbeno, kmetijsko), pa zavzeti stališče ali je bilo možno po tedanji zakonodaji še na kakšnem drugem pravnem temelju tudi na tem preostalem zemljišču pridobiti pravico uporabe oz. po tedanji terminologiji pravico brezplačnega uživanja. Ker je torej zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo relevantno dejansko stanje neugotovljeno, je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe razveljavilo po čl. 370 ZPP/77 in vrnilo zadevo prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Napotki za delo so že dani v gornji obrazložitvi.