Jedro

Pri odmeri davka od dobička, doseženega s prodajo stanovanja, pridobljenega pod ugodnejšimi pogoji po določbah stanovanjskega zakona, davčni organ, glede na določbo 2. odstavka 53. člena zakona o dohodnini, lahko vedno, kadar meni, da pogodbena prodajna cena ne ustreza tržni ceni stanovanja, ugotavlja prometno vrednost stanovanja v odmernem postopku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo izpostave Republiške uprave za javne prihodke z dne 11.2.1993, s katero je navedeni prvostopni upravni organ tožnici odmeril davek od dobička iz kapitala v znesku 271.612,00 SIT, dobiček iz kapitala je tožnica dosegla s prodajo stanovanja, ki ga je odkupila pod pogoji za prodajo družbenih stanovanj v skladu z določbami stanovanjskega zakona. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbo 58. člena zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 14/92 - prečiščeno besedilo)in navaja, da je bil tožnici davek odmerjen v skladu z navedeno določbo. Prvostopni upravni organ je tožnici utemeljeno odmeril davek od dobička, ki ga je tožnica dosegla s prodajo stanovanja tako,da je od prometne vrednosti stanovanja, ugotovljene v odmernem postopku v višini 1.754.416,00 SIT, odštel nabavno vrednost stanovanja v višini 361.265,00 SIT in plačani prometni davek in od razlike v znesku 1.358.063,00 SIT odmeril davek od dobička iz kapitala po stopnji 20% v znesku 271.612,00 SIT. Pritožbeni ugovor tožnice, da bi moral davčni organ pri odmeri davka upoštevati določbo 3. odstavka 58. člena navednega zakona, tožena stranka zavrača. Navaja, da ta določba določa le najnižjo prodajno ceno, ki se upošteva pri ugotavljanju davčne osnove za odmero davka od dobička iz kapitala, doseženega s prodajo stanovanj, pridobljenih po določbah stanovanjskega zakona. Navedena določba pa ne izključuje uporabe določbe 2. odstavka istega člena, po kateri se kot prodajna cena upošteva v odmernem postopku ugotovljena vrednost stanovanja.

Tožnica s tožbo izpodbija navedeno odločbo. Meni, da je napačno stališče tožene stranke, da se pri ugotavljanju davčne osnove za odmero davka od dobička, doseženga s prodajo stanovanja, kot prodajna cena upošteva v odmernem postopku ugotovljena vrednost stanovanja v smislu določbe 2. odstavka 58. člena zakona o dohodnini. Gre namreč za odmero davka od dobička, doseženega s prodajo stanovanja, ki ga je odkupila pod pogoji za prodajo družbenih stanovanj, zato bi moral davčni organ pri ugotavljanju davčne osnove upoštevati določbo 3. odstavka istega člena, po kateri prodajna cena ne more biti nižja od cene stanovanja v času pridobitve brez upoštevanja popusta, to je v primeru tožnice prodajna cena iz pogodbe o prodaji stanovanja. Ker je določba 3. odstavka 58. člena specialna določba, določbe 2. odstavka v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi zaradi razlogov njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je presodilo zakonitost izpodbijane odločbe v okviru tožbenih navedb. V obravnavanem primeru je sporna davčna osnova za odmero davka od dobička iz kapitala, doseženega s prodajo stanovanja, ki ga je tožnica odkupila pod ugodnejšimi pogoji, določenimi za prodajo družbenih stanovanj. Sporna je prodajna cena, ki jo je pri ugotavljanju davčne osnove upošteval prvostopni upravni organ. Iz podatkov spisa izhaja, da je davčni organ pri ugotavljanju davčne osnove upošteval kot prodajno ceno, v odmernem postopku ugotovljeno vrednost stanovanja, kot izhaja iz cenilnega poročila stalnega sodnega cenilca gradbenih objektov z dne 10.11.1992, zmanjšano za bremena, katerih višina ni sporna. Tožnica nima prav, ko trdi, da v zakonu o dohodnini ni podlage za to, da bi upravni organ prodajno ceno ugotovil v odmernem postopku. Zmotno meni, da bi moral upravni organ upoštevati kot prodajno ceno vrednost stanovanja v času pridobitve brez upoštevanja popusta v smislu določbe 3. odstavka 58. člena zakona o dohodnini (ZDOH), ki je specialna določba in zato izključuje uporabo 2. odstavka 58. člena navedenega zakona. Zakon o dohodnini namreč v 2. odstavku 53. člena - 58. člen prečiščenega besedila izrecno določa, da se v primeru, če prodajna cena kapitala ni ustrezna ceni kapitala, ki bi se dala doseči v prostem prometu v času prodaje, za ugotavljanje osnove za davek upošteva kot prodajna cena, v odmernem postopku ugotovljena vrednost kapitala. Že tožena stranka pravilno pojasnjuje, da je v 3. odstavku navedenega člena določena le najnižja prodajna cena, ki jo upravni organ še lahko upošteva pri določitvi davčne osnove za odmero davka od dobička, doseženega s prodajo odkupljenega družbenega stanovanja. Nikakor pa ta določba ne izključuje uporabe določbe 2. odstavka istega člena. Prometno vrednost kapitala namreč upravni organ vedno lahko ugotovi v odmernem postopku, pri čemer pa mora biti stranka z ugotovljeno vrednostjo seznanjena. Da s cenitvijo ne bi bila seznanjena, tožnica ne navaja. Sodišče tožnici še pojasnjuje, da je bila vrednost stanovanja v pogodbi, na podlagi katere je tožnica odkupila družbeno stanovanje, določena po drugačnih merilih od tistih, ki se uporabljajo za ugotavljanje prometne vrednosti stanovanj. Zato je neutemeljen tožničin ugovor, da bi moral davčni organ kot prodajno ceno upoštevati vrednost stanovanja v času pridobitve, kot izhaja iz navedene pogodbe.

Ker glede na navedeno tožba ni utemeljena, je moralo sodišče tožbo zavrniti na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).