Jedro

V obravnavani zadevi ne gre za ugotavljanje državljanskega statusa imenovanega pravnega prednika tožnice, ampak le za (ne)izdajo potrdila o slovenskem državljanstvu imenovanega.

Ker imenovani ni vpisan v uradno evidenco državljanstev Republike Slovenije po doslej veljavnih predpisih, ob upoštevanju 179. in 180.a člena Zakona o splošnem upravnem postopku ni bilo mogoče ugoditi zahtevi tožnice za izdajo potrdila o vpisu imenovanega v državljansko evidenco.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju Upravna enota) zavrnila zahtevo tožnice za izdajo potrdila o vpisu v evidenco o državljanstvu njenega pravnega prednika, pok. A.A., rojenega …. 12. 1894 v Dobrunjah, umrlega …. 3. 1964 v Beogradu, Republika Srbija, ker imenovani ni vpisan v uradno evidenco o državljanstvu Republike Slovenije po do sedaj veljavnih predpisih. Že z odločbo Upravne enote št. 213-609/2005-18 (23100) z dne 21. 6. 2006, ki je postala pravnomočna 16. 5. 2007, je bilo ugotovljeno, da se imenovani po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, od 28. 8. 1945 do smrti …. 3. 1964 ni štel za državljana takratne Ljudske republike Slovenije. Ker imenovani ni vpisan v uradno evidenco državljanstev Republike Slovenije po doslej veljavnih predpisih, ob upoštevanju 179. in 180.a člena Zakona o splošnem upravnem postopku ni bilo mogoče ugoditi zahtevi tožnice z dne 3. 6. 2015 za izdajo potrdila o vpisu imenovanega v državljansko evidenco, saj imenovani v navedeno uradno evidenco o državljanstvu Republike Slovenije ni vpisan.

2. Tožnica se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, pritožbeni organ druge stopnje pa je njeno pritožbo zavrnil na podlagi 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP).

3. V tožbi tožnica navaja, da je iz zglaševalne pole št. 2962/1914 iz evidence o domovinstvu nekdanje Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju Zglaševalna pola) razviden vpis domovinske pravice A.A. v Dobrunjah v okraju Ljubljana, češ da naj bi to ugotovilo tudi Upravno sodišče s sodbo št. U 2156/2006-10 z dne 16. 5. 2007, ki naj bi ugotovilo, da imenovani ni vpisan v evidenco o državljanstvu Republike Srbije in da naj bi to nadalje pomenilo, da se ni nikoli spremenila njegova domovinska pravica v okraju Ljubljana in da naj bi tam imenovani imel še na dan 6. 4. 1941 domovinsko pravico in da naj bi 28. 8. 1945 zato postal tudi državljan tedanje Ljudske republike Slovenije. Tožnica vztraja, da bi glede na navedeno imenovani moral biti vpisan v uradno evidenco državljanstev Republike Slovenije, češ da tam le zaradi napake ni bil vpisan. V dokazne namene predlaga vpogled obeh odločb upravnih organov prve in druge stopnje, njene pritožbe, Zglaševalne pole in sodbe št. U 2156/2006-10 z dne 16. 5. 2007 ter lastno zaslišanje. V tožbenem zahtevku predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri izdanih zavrnilnih odločbah, ker ocenjuje, da sta obe pravilni in zakoniti glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki 1:

5. Tožba ni utemeljena.

6. Zakonodajalec je z določbo1. odstavka 179. člena ZUP predpisal in uredil dolžnost državnih organov, organov samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, da izdajajo potrdila in druge listine (izpiske, certifikate itd.) o dejstvih, o katerih vodijo uradno evidenco, to je evidenco, ki je vzpostavljena na podlagi zakona, podzakonskega predpisa ali splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil (2. odstavek 179. člena ZUP). Skladno s 3. odstavkom 179. člena ZUP morajo biti potrdila in druge javne listine o dejstvih, o katerih se vodi uradna evidenca, v skladu s podatki uradne evidence in taka potrdila oziroma druge listine veljajo za javne listine. V primeru, če organ zavrne zahtevo za izdajo potrdila oziroma druge listine iz 179. člena ZUP, mora po določbi 180.a člena ZUP o tem izdati v predpisanem zakonskem roku odločbo, s katero zavrne zahtevo za izdajo potrdila, za kar gre tudi v obravnavani sporni zadevi.

7. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je uvodoma navedena dokončna upravna odločba, s katero je bila zavrnjena zahteva tožnice z dne 3. 6. 2015 za izdajo potrdila o vpisu v evidenco o državljanstvu Republike Slovenije za njenega pravnega prednika, pok. A.A., rojenega …. 12. 1894 v Dobrunjah, umrlega …. 3. 1964 v Beogradu, Republika Srbija, ker imenovani ni vpisan v uradno evidenco o državljanstvu Republike Slovenije po do sedaj veljavnih predpisih. Svojo odločitev Upravna enota utemeljuje na podlagi 180.a člena ZUP, v dejanskem pogledu pa na podatkih uradne evidence o državljanstvu Republike Slovenije, v katero imenovani tožničin pravni prednik A.A. ni vpisan, poleg tega pa tudi iz pravnomočne odločbe Upravne enote št. 213-609/2005-18 (23100) z dne 21. 6. 2006 izhaja, da se tožničin pravni prednik A.A., rojen …. 12. 1894 v Dobrunjah, sin B.B. in C.C., po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, od 28. 8. 1945 do smrti 24. 3. 1964 ni štel za državljana takratne Ljudske republike Slovenije. Potrdilo, kakšnega izdajo je v obravnavani sporni zadevi zahtevala tožeča stranka, se v skladu z določilom 2. točke 1. odstavka 144. člena ZUP sicer lahko izda v skrajšanem postopku, torej brez vodenja posebnega ugotovitvenega postopka, če se da dejansko stanje ugotoviti na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima upravni organ in samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi. To pa obenem tudi pomeni, da tožnica z navedbami, ki jih navaja v tožbi zoper izpodbijano dokončno zavrnilno odločbo o (ne)izdaji zahtevanega potrdila o slovenskem državljanstvu tožničinega imenovanega pravnega prednika, ne more uspeti, saj gre, kar zadeva navedeno Zglaševalno polo in sodbo št. U 2156/2006-10 z dne 16. 5. 2007 za okoliščine, ki jih (je) tožnica lahko uveljavlja(la) pred pristojnim organom v posebnem upravnem postopku ugotavljanja državljanskega statusa imenovanega tožničinega pravnega prednika in s pravnimi sredstvi zoper tedaj sprejeto odločitev (kakor izhaja iz pravnomočne odločbe Upravne enote, št. 213-609/2005-18 (23100) z dne 21. 6. 2006, ki se nahaja med predloženimi upravnimi spisi, da se namreč tožničin pravni prednik A.A., rojen …. 12. 1894 v Dobrunjah, sin B.B. in C.C., po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, od 28. 8. 1945 do smrti 24. 3. 1964 ni štel za državljana takratne Ljudske republike Slovenije, saj v obravnavani sporni zadevi očitno ne gre za ugotavljanje državljanskega statusa imenovanega pravnega prednika tožnice, ampak le za (ne)izdajo potrdila o slovenskem državljanstvu imenovanega.

8. Ker je glede na navedeno izpodbijani dokončni upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je odločilo brez oprave glavne obravnave, četudi jo je smiselno predlagala tožnica z dokaznim predlogom za lastno zaslišanje, vendar pa ni obrazložila in utemeljila, kako bi njeno zaslišanje pomembno vplivalo na drugačno odločitev. Zato je sodišče odločilo na seji senata in tožničine navedbe upoštevalo v pisni obliki (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1), saj tudi iz ustaljene upravno sodne prakse Vrhovnega sodišča RS izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012), smiselno enako stališče pa je že zavzelo tudi Ustavno sodišče, med drugim v svoji odločbi št. Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006 (10. odst.).

K točki 2:

9. Izrek o stroških temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrže ali zavrne ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.