Jedro

Tožnica je na toženca že decembra 2012, ko se je upokojila, prenesla celotno pogrebno dejavnost. Sodišče prve stopnje je življenjsko prepričljivo zaključilo, da je bil namen prenosa v letu 2012 ne samo v tem, da toženec v celoti prevzame pogrebno dejavnost, temveč tudi, da bo le on iz družine to dejavnost tudi v nadaljevanju opravljal (še posebej življenjsko logično pa, da tega posla ne bo več opravljala tožnica). Okoliščine ob sklenitvi Dogovora, s katerimi je toženec tudi v nadaljevanju računal, pa so se v tolikšni meri spremenile, da se zaradi njih ne da doseči namena pogodbe, zato je tudi po mnenju pritožbenega sodišča upravičen do razveze Dogovora (prvi odstavek 112. člena OZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek po tožbi, da je toženec dolžan tožnici plačati 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov kot so razvidni iz izreka sodbe, da je dolžan v roku 15 dni pri družbi Telekom Slovenije, d. d., vložiti zahtevek za prenos naročniškega razmerja (določene telefonske številke) z njegovega imena na ime tožnice, sicer takšno naročilo nadomesti sodba in da ji je dolžan povrniti pravdne stroške postopka (I. točka izreka); po nasprotni tožbi zavrnilo tožbena zahtevka, na ugotovitev, da je dogovor o ureditvi medsebojnih razmerij z dne 16. 1. 2014 ničen oziroma, da se ta dogovor razveljavi, ugodilo pa podrednemu tožbenemu zahtevku, da se ta dogovor zaradi spremenjenih okoliščin razveže z dnem 6. 2. 2014 (II. točka izreka); odločilo, da je dolžna tožnica tožencu plačati pravdne stroške v znesku 1.049,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2. Zoper zanjo neugodni del sodbe, je tožnica po tožbi, toženka po nasprotni tožbi, v nadaljevanju tožnica, vložila pravočasno pritožbo „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, nasprotni tožbeni zahtevek pa v celoti zavrne, s stroškovno posledico, podredno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodba v delu, ki se nanaša na ugotovljene spremenjene okoliščine in posledično na razvezo dogovora, nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Dne 6. 2. 2014 namreč ni povzročila nobene okoliščine, ki bi jo lahko opredelili kot bistveno spremenjeno. Stranki dogovora sta bila le tožnica in toženec, pri čemer iz razlogov sodbe ne izhaja, zakaj naj bi ravnanje tretjega, A. A., predstavljalo tako spremenjeno okoliščino, da bi ta predstavljala razloge za razvezo dogovora. Sodba nima razlogov o dejstvu, da je bil toženec tisti, ki je s prenehanjem izvrševanja določil dogovora in odpovedjo pogodbe o zaposlitvi A. A. povzročil razmere, ki so privedle do tega, da je bila tožnica prisiljena začeti ponovno opravljati svojo samostojno dejavnost. Sodba nima razlogov, kako na izpolnitev dogovora vpliva dejstvo, da je tudi toženčeva žena registrirala in odprla svojo pogrebno dejavnost, ki jo opravlja vzporedno s tožencem in kaj pomeni dejstvo, da ona za oglaševanje njene dejavnosti uporablja sporno telefonsko številko, ne pa toženec. Sodba nima razlogov, kdo naj bi spremenjene okoliščine povzročil, kako naj bi nanje vplivala tožnica ter predvsem, zakaj sodišče ni upoštevalo določb drugega odstavka 112. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Na spremenjene okoliščine se toženec ne more sklicevati, saj je do njih prišlo izključno zaradi njegovega ravnanja. Glede zavrnitve tožbenega zahtevka, pa sodba sploh ne vsebuje razlogov. Ni jasno, zakaj sodišče v celoti prezre izpovedbo priče B. A. Z vsem tem je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje in v posledici napačno uporabilo materialno pravo. Namen dogovora, kot ga je ugotovilo sodišče - da pogrebno dejavnost opravlja le toženec, iz dogovora ne izhaja, to tudi sicer ni bilo dogovorjeno. Namen sklenitve dogovora je bil, da tožnica v celoti prenese svojo dejavnost na toženca, kar je tožnica v celoti izpolnila, na drugi strani pa se je toženec zavezal, da v zameno za prevzeto dejavnost tožnici izroča po 500,00 EUR mesečno in da nanjo ponovno prenese njeno telefonsko številko. V dogovoru pa ni določila, ki bi kateregakoli družinskega člana omejevalo pri opravljanju katerekoli dejavnosti. Tožnica dne 6. 2. 2014 ni storila ničesar, s čimer bi poskušala obiti, izigrati ali spremeniti določila dogovora in tako tega dne ni povzročila nobenih spremenjenih okoliščin. Sodišče ugotavlja, da je tega dne popoldansko obrt registriral A. A. (brat toženca in sin tožnice). Ni jasno, zakaj naj bi ta okoliščina škodila tožnici, saj ne izvira iz njene sfere. Sodišče spregleda bistveno - da sta se toženec in njegova žena želela znebiti A. A. in sta mu že v januarju 2014 želela odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Sama registracija dejavnosti tudi še ne pomeni konkurence, če se ta ne izvršuje. Priča B. A. je pojasnil, da je A. A. z opravljanjem pogrebne dejavnosti začel šele v oktobru 2014, vzrok za to pa je bilo dejstvo, da ga je toženec dne 1. 6. 2014 odpustil. To izhaja tudi iz izpovedbe toženčeve žene. Drži, da ima sedaj tudi tožnica registrirano svojo dejavnost, registrirala jo je 1. 10. 2015 in ne že 1. 10. 2014, kot to ugotavlja sodišče. Toženec od meseca aprila 2014 tožnici ne plačuje 500,00 EUR. Tudi vzrok, da je tožnica ponovno odprla svojo dejavnost, je na strani toženca, saj samo s pokojnino ni mogla preživeti. Domnevne spremenjene okoliščine so torej izključno posledica ravnanja toženca. Do razveze dogovora bi lahko prišlo le, če bi tožnica s svojimi ravnanji povzročila okoliščine, ki bi onemogočale poslovanje toženca. Sodišče bi moralo tožbenemu zahtevku ugoditi, nasprotne tožbene zahtevke pa v celoti zavrniti, v posledici je napačna tudi stroškovna odločitev.

3. Toženec po tožbi, tožnik po nasprotni tožbi, v nadaljevanju toženec, na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je neutemeljena.

5. Po neprerekanih ugotovitvah sodišča prve stopnje, se je tožnica 20 let ukvarjala s posli pogrebne dejavnosti (in avtoprevozništva). Konec leta 2012 se je upokojila in zaprla firmo. Firmo s pogrebnimi storitvami, kot celodnevno dejavnost(1) pa je odprl toženec (sin tožnice) in s tem nadaljeval družinsko dejavnost.(2) Tožnica je na toženca prenesla tudi telefonsko številko, preko katere je vodila pogrebno dejavnost, toženec pa je kot delavca obdržal brata A. Brat B. in oče C. pa sta nadaljevala z dejavnostjo avtoprevozništva. Pravdni stranki sta se ob materini upokojitvi še dogovorili, da toženec tožnici mesečno kot dopolnilo k pokojnini prispeva 500,00 EUR, kar je toženec izpolnjeval do vključno meseca marca 2014. Tovrstno zavezo sta nato še zapisala v Dogovoru o ureditvi medsebojnih razmerij z dne 16. 1. 2014 (priloga A2, v nadaljevanju Dogovor) in se v njem še dogovorila, da bo toženec poskrbel, da se naročniško razmerje za GSM številko, ki jo je tožnica, dokler je še opravljala posel, uporabljala za potrebe svoje dejavnosti, prenese nazaj na tožnico, toženec pa se je tudi zavezal, da v času opravljanja dejavnosti (pod pogojem, da bo posloval pozitivno), niti iz razloga nesposobnosti ne bo odpovedal pogodbe o zaposlitvi bratu A. 6. Toženec je tožnici 500,00 EUR plačeval vključno do marca 2014, naročniškega razmerja ni prenesel, brata A. pa je junija 2014 odpustil. S tožbo tožnica zahteva plačilo zapadlih zneskov v skupni višini 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečno zapadlih zneskov, od toženca pa zahteva tudi vložitev zahtevka za prenos naročniškega razmerja z njegovega na ime tožnice, sicer bo tako naročilo nadomestila sodba. Toženec z nasprotno tožbo zahteva razvezo Dogovora (da je dolžan plačevati materi po 500,00 EUR mesečno in urediti prenos naročniškega razmerja), saj zaradi spremenjenih okoliščin ta ne more več doseči namena, Dogovor očitno ne ustreza več pričakovanjem strank in bi bilo nepravično ohraniti ga v veljavi (prvi odstavek 112. člena Obligacijskega zakonika (OZ)). Sodišče prve stopnje je nasprotnemu tožbenemu zahtevku ugodilo, Dogovor razvezalo z dnem 6. 2. 2014 in v posledici tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločitev je materialnopravno pravilna, v okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank je sodišče prve stopnje dejansko stanje dovolj pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo materialno pravo, zagrešilo pa tudi ni očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, saj ima sodba vse razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti.

7. Tožnica je na toženca že decembra 2012, ko se je upokojila, prenesla celotno pogrebno dejavnost. Glede na spornost vsebine dogovorjenega prenosa, v zvezi z Dogovorom, je sodišče prve stopnje upravičeno ugotavljalo vsebino zaveze pravdnih strank in ni samo uporabilo določil Dogovora tako kot se glasijo. Življenjsko prepričljivo je zaključilo, da je bil namen prenosa v letu 2012 ne samo v tem, da toženec v celoti prevzame pogrebno dejavnost, temveč tudi, da bo le on iz družine to dejavnost tudi v nadaljevanju opravljal (še posebej življenjsko logično pa, da tega posla ne bo več opravljala tožnica). Na to kažejo dejstva, ki jih tožnica sama izpostavlja v pritožbi - na toženca je prenesla celotno poslovanje, poslovne zveze, stranke, dobro ime, pa tudi telefonsko številko preko katere je opravljala in oglaševala svojo dejavnost, sin B. in razvezani mož tožnice C., pa sta nadaljevala z opravljanjem dejavnosti avtoprevozništva. Tako je bil nedvomno namen Dogovora ta, da toženec kot edini član družine A. (v katero je za namen te pravde šteti tožnico, njene tri sinove in razvezanega moža) še naprej vodi pogrebno dejavnost, saj se je tudi iz tega razloga (in iz razloga nizke pokojnine tožnice) tožnici zavezal plačevati 500,00 EUR mesečno, v firmi je obdržal kot delavca brata A., telefonsko številko se je zavezal vrniti tožnici le za zasebno uporabo, brat B. in oče C. pa sta nadaljevala z dejavnostjo avtoprevozništva. Okoliščine ob sklenitvi Dogovora, s katerimi je toženec tudi v nadaljevanju računal, pa so se v tolikšni meri spremenile, da se zaradi njih ne da doseči namena pogodbe, zato je tudi po mnenju pritožbenega sodišča upravičen do razveze Dogovora (prvi odstavek 112. člena OZ).

8. Že dne 6. 2. 2014 je namreč toženčev brat A. odprl popoldansko obrt (dopolnilni s. p.), preko katere so, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, začeli s pogrebno dejavnostjo starši (tožnica in njen razvezani mož) s sinom A. Večkrat postavljenim trditvam toženca, da je (predvsem) tožnica že v februarju 2014 nadaljevala z opravljanjem pogrebne dejavnosti (trditve v pripravljalni vlogi z dne 22. 9. 2015, na glavnih obravnavah 14. 1. 2016 in 9. 2. 2016) tožnica nikoli ni konkretno oporekala. Da je bilo temu tako kaže tudi izkazano velik upad dohodkov toženca že v letu 2014, končno pa to kaže tudi priložena listina (na katero se toženec sklicuje in ki jo je vpogledalo tudi sodišče prve stopnje) - iz zasebne tožbe z dne 10. 12. 2014 (priloga B9) izhaja, da je pogrebno dejavnost že v letu 2014 opravljala tudi tožnica.(3) S 1. 10. 2015 pa je nato firmo za opravljanje pogrebne dejavnosti tudi uradno ponovno odprla.

9. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno zaključilo, da izpolnitev toženčevih obveznosti(4) dogovorjenih ob utemeljenem pričakovanju, da bo edini iz družine nadaljeval z družinsko dejavnostjo, zaradi spremenjenih okoliščin ne ustreza več namenu Dogovora, saj se je pogodbeni namen izjalovil, in na podlagi določbe prvega odstavka 112. člena OZ Dogovor razvezalo od nastopa spremenjenih okoliščin naprej, torej glede na povedano tudi po mnenju pritožbenega sodišča upravičeno od 6. 2. 2014 naprej. V posledici je pravilno in zakonito zavrnilo tožničin zahtevek na izpolnitev Dogovora, ne da bi mu bilo potrebno to posebej obrazlagati, saj gre za logično posledico ugoditve nasprotnemu tožbenemu zahtevku. Dejstvo, da je toženec dne 1. 6. 2014 bratu A. odpovedal delovno razmerje, da pogrebno dejavnost opravlja tudi toženčeva žena, da je tožnica uradno ponovno odprla firmo s pogrebno dejavnostjo 1. 10. 2015 in ne 1. 10. 2014 (kot pomotoma zapiše sodišče), upoštevaje vse navedeno, na pravilnost odločitve ne vpliva.

10. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Op. št. (1): Toženec je pred tem že začel prevzemati določene posle s področja pogrebne dejavnosti, saj je imel že odprto tovrstno dopolnilno dejavnost - „popoldanski s. p.“.

Op. št. (2): V podjetju tožnice sta bila poleg toženca zaposlena še tožničina sinova A. in B., v okviru te dejavnosti pa je posle vodil tudi njihov oče (razvezani mož tožnice) C. Op. št. (3): Vsebine listine tožnica ni nikoli prerekala.

Op. št. (4): Plačilo 500,00 EUR mesečno, vrnitev telefonske številke preko katere se pogrebna dejavnost opravlja, pri čemer je utemeljeno pričakovati, da tožnica te številke ne bi uporabljala v zasebne namene, kot je bilo to mišljeno ob sklenitvi Dogovora.