Jedro

Dolžnik zatrjuje samo nastanek znatnejše škode, do katere bi prišlo, če se ne bi odložila izvršba s prodajo premičnih stvari, ne navaja pa nobenega utemeljenega razloga, ki je potreben kot 2. predpostavka za odlog izvršbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

V tej izvršilni zadevi je bila s pravnomočnim sklepom o izvršbi dovoljena izvršba zoper dolžnika zaradi izterjave zneska 1.139.524,80 SIT z obrestmi in stroški, z rubežem, cenitvijo in prodajo premičnih stvari dolžnika. Dolžnik je predlagal odlog izvršbe, ki ga je prvostopno sodišče s sklepom z dne 15.6.1999 zavrnilo.

Proti zadnjemu sklepu se pritožuje dolžnik in navaja, da se je njegov predlog za odlog izvršbe navezoval na dejstvo, da bi se mu z izvršbo onemogočilo pridobitno delovanje izven delovnega razmerja, iz katerega bi lahko upniku poravnal dolgovani znesek. Poleg stalne zaposlitve namreč dela kot pisec in prevajalec, odvzem delovnih sredstev pa bi možnosti zaslužka omejil na redno zaposlitev, iz naslova katere ne prejema dovolj sredstev, da bi lahko bistveno zmanjšal dolg in ga poravnal. Sicer pa je pripravljen obiskati upnika in skleniti ustrezno pogodbo o obročnem mesečnem odplačevanju obveznosti.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu pravilno navaja, da dolžnik v predlogu za odlog izvršbe ni navedel ustreznih razlogov, ki bi utemeljevali odlog v smislu 71. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Za ugoditev predlogu za izvršbo mora namreč dolžnik izkazati dve predpostavki in sicer upravičen razlog za odlog izvršbe in pa možnost nastanka znatnejše škode, če izvršba ne bi bila odložena.

Pravilna je ugotovitev prvostopnega sodišča, da dolžnik zatrjuje samo nastanek znatnejše škodbe, do katere naj bi prišlo, če se ne bi odložila izvršba s prodajo premičnih stvari. V pritožbi dolžnik dodatno utemeljuje to predpostavko z zatrjevanjem, da bi bil kot pisec in prevajalec z odvzemom delovnih sredstev ob dodatna finančna sredstva, zaradi česar bi pretrpel znatnejšo škodo. Ne v pritožbi in ne v predlogu pa dolžnik ne navaja utemeljenega razloga za odlog izvršbe, ki mora biti podan poleg prej navedene predpostavke. Ti razlogi so primeroma našteti v 1. odst. 71. čl. ZIZ, mogoč pa je tudi kakšen drug posebno upravičen razlog za odlog izvršbe, vendar dolžnik ni navedel nobenega. Zato pritožbeno sodišče zaključuje, da je prvostopno sodišče pravilno in v skladu z določbami 71. čl. ZIZ dolžnikov predlog za odlog izvršbe zavrnilo in so nasprotne pritožbene trditve tako v dejanskem, kot tudi v materialnopravnem pogledu neutemeljene. Ker prvostopno sodišče tudi ni storilo kršitve postopka, ki se upošteva po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.