Jedro

Individualni delovni spor v katerem delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti obvestila delodajalca o začasni nezmožnosti zagotovitve dela delavcu ter razveljavitev tega obvestila, ni spor o prenehanju delovnega razmerja, zato sodišče pri odločitvi o stroških postopka ne upošteva 2. odst. 22. čl. ZDSS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom naložilo tožnici, da povrne toženi stranki stroške postopka v višini 21.120,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe prvostopenjskega sodišča do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnica, smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sklepa spremeni tako, da tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka. V pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških tega individualnega delovnega spora uporabiti določbo 2. odst. 22. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. V konkretnem primeru gre namreč za spor, ki izvira iz delovnega razmerja. Tožena stranka je tožnici nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, zaradi česar je tožnica zoper toženo stranko vložila tožbo, ki jo prvostopenjsko sodišče obravnava pod opr. št. Pd 348/2004. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa prvostopenjskega sodišča. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanega pritožbenega razloga, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) v zvezi s 366. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

Iz spisovne dokumentacije je razvidno, da je tožnica v tem individualnem delovnem sporu vtoževala ugotovitev nezakonitosti obvestila o začasni nemožnosti zagotovitve dela tožnice pri toženi stranki ter razveljavitev tega obvestila. Iz priloge A 2 izhaja, da se navedeno obvestilo št. 342/04 z dne 3.5.2004 ne nanaša na odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice pri toženi stranki oz. na drug način prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je s sklepom opr. št. Pd 333/2004 z dne

18.10.2004 tožničino tožbo zavrglo na podlagi ugotovitve, da tožnica v skladu z 1. odst. 204. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) ni pisno zahtevala odpravo kršitev oz. izpolnitev obveznosti delodajalca. Ker torej ni bila izpolnjena procesna predpostavka za sodno varstvo, je sodišče prve stopnje tožbo tožnice zavrglo.

2. odst. 22. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS, št. 19/94, 20/98) določa, da trpi delodajalec svoje pravdne stroške v sporih o prenehanju delovnega razmerja in sicer ne glede na izid postopka. Z ozirom na to, da v predmetnem sporu ni šlo za spor o prenehanju delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je o priglašenih pravdnih stroških tožene stranke odločilo na podlagi določb Zakona o pravdnem postopku (1. odst. 14. čl. ZDSS). Ker tožnica v tem sporu ni uspela, je dolžna toženi stranki povrniti njene potrebne pravdne stroške (1. odst. 154. čl. ZPP, 1. odst. 155. čl. ZPP).

Ker uveljavljani pritožbeni razlog ni bil podan in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. čl. ZPP v zvezi s 366. čl. ZPP), je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča (2. tč. 365. čl. ZPP).