Jedro

Tožba je bila prvotno vložena zoper drugostopenjsko odločbo o zavrnitvi pritožbe, ki glede na 2. člen ZUS-1 ni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Vendar je tožnik v nadaljnji vlogi predmet spora ustrezno korigiral in je zato sodišče tožbo vsebinsko obravnavalo.

Tožnik v postopku ni izkazal plačila celotnega zneska z odločbo odmerjenega komunalnega prispevka. Zato je bil utemeljen izdan izpodbijani sklep o davčni izvršbi. Odločba, s katero je bil odmerjen komunalni prispevek, je opremljena s potrdilom o izvršljivosti. Obstoj izvršilnega naslova kot procesne predpostavke za izdajo sklepa o davčni izvršbi je torej izpolnjen.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Carinska uprava Republike Slovenije, Carinski urad Celje je s sklepom št. DT 4932-169/2011-5 z dne 22. 11. 2011 ugotovil, da je tožnik na podlagi odločbe Občine Logatec št. 354-158/2009-3 z dne 30. 6. 2009, ki je postala izvršljiva dne 10. 7. 2009, dolžan plačati denarno obveznost iz naslova neplačanega komunalnega prispevka v znesku 510,03 EUR, pripadajoče zamudne obresti v znesku 69,51 EUR in 42,23 EUR, stroške izdaje sklepa v znesku 20,86 EUR ter nadaljnje zamudne obresti od 23. 12. 2011 do dneva plačila, in odredil, da se zoper tožnika opravi izvršba z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima na računih pri bankah A. d.d., B. d.d. ter C. d.d. do višine dolgovanega zneska.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa prvostopenjski organ navaja, da je Občina Logatec kot predlagatelj izvršbe skladno z 289. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) podala predlog za izterjavo denarne terjatve. Nato se sklicuje na določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), in sicer na 156. člen, po katerem davčni organ izvaja postopek davčne izvršbe tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti. Ker dolžnik ni poravnal dolgovane obveznosti, je bilo potrebno zoper njega, skladno z določbo 143: člana ZDavP-2, začeti davčno izvršbo.

Tožnik je zoper prvostopenjski sklep vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. DT 498-2-12/2012-2 z dne 15. 10. 2012 zavrnilo. Drugostopenjski organ najprej navede, da je bil z odločbo Občine Logatec z dne 30. 6. 2009 za potrebe gradnje gospodarskega poslopja tožniku odmerjen komunalni prispevek v višini 2.394,03 EUR. Občina Logatec je nato dne 24. 1. 2011 pri prvostopenjskem organu vložila predlog za izvršitev odločbe. Iz predloga izhaja, da je tožnik dolgovani znesek odplačeval po obrokih, vendar ga ni poravnal v celoti, tako da je dolžan še 510,03 EUR s pripadajočimi obrestmi. Predlogu je bil priložen tudi izvršilni naslov, opremljen s potrdilom o izvršljivosti, knjigovodska evidenca po stanju na dan 19. 1. 2011 ter obračun obresti.

Pritožbeni ugovor, da je dolg po odločbi Občine Logatec z dne 30. 6. 2009 že v celoti poravnan, po vpogledu v listine in kopije štirih plačilnih nalogov zavrača. Tožnik je, glede na podatke iz predloženih fotokopij štirih plačilnih nalogov, na račun komunalnega prispevka plačal 1.884,00 EUR (500,00 EUR dne 10. 7. 2009, 900,00 EUR dne 21. 12. 2009, 300,00 EUR dne 10. 2. 2010 ter 184,00 EUR dne 5. 5. 2010), kar se ujema s podatki iz knjigovodske evidence Občine Logatec po stanju na dan 19. 1. 2011, priloženimi predlogu za izvršbo, ter dopisom Občine Logatec. Tožnik je s svojimi plačili poravnal le 1.884,00 EUR od celotnega dolga 2.934,03 EUR, tako da je ostalo neporavnanih še 510,03 EUR.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in odločitev izpodbija s tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Meni, da je bilo v postopku kršeno načelo zaslišanja stranke ter da je odločba pomanjkljivo obrazložena in je zato ni mogoče preizkusiti. Po odločbi naj bi plačal le 1.884,00 EUR od dolgovanih 2.934,03 EUR. Od kod izhaja ta znesek, tožniku ni znano, saj bi bil po matematičnem izračunu ta znesek lahko le 1.050,03 EUR. Iz izpodbijane odločbe ni moč razbrati, koliko je bil tožnik dejansko dolžan, koliko je plačal in koliko znaša njegov dejanski dolg. Zatrjuje, da je svojo obveznost do Občine Logatec poravnal v celoti. Sodišču predlaga, da odpravi odločbo Ministrstva za finance z dne 15. 10. 2012. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve odločb. Dodaja, da je tožnik, kot izhaja iz tožbenih navedb, tožbo naperil zoper odločbo Ministrstva za finance z dne 15. 10. 2012, ki pa ne predstavlja upravnega akta iz 2. člena ZUS-1, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Nato poudari, da so bile pritožbi priložene fotokopije štirih plačilnih nalogov ter dopis Občine Logatec z dne 10. 12. 2009, ki jih je tožena stranka v pritožbenem postopku tudi dokazno ocenila in ugotovila dinamiko plačil, ki je skladna s podatki iz knjigovodske evidence Občine Logatec. Tudi dopis Občine Logatec ni potrdilo o plačilu, temveč gre za obvestilo stranki o stanju njenega dolga. Tožnik je tako opravil štiri plačila (glede na podatke predloženih plačilnih nalogov 10. 7. 2009, 21. 12. 2009, 10. 2. 2010 ter 5. 5. 2010), vsota katerih je 1.884,00 EUR. Tak znesek plačil potrjuje tudi knjigovodska evidenca Občine Logatec, ki ne izkazuje nobenih dodatnih plačil, in je ugotovitev, da je bilo plačanih samo 1.884,00 EUR, utemeljena. Ker tožeča stranka ni poravnala celotnega dolga po odločbi Občine Logatec z dne 30. 6. 2009 v višini 2.394,03 EUR (v drugostopenjski odločbi je naveden znesek 2.934,03 EUR, a gre za očitno pisno pomoto), temveč samo njegov del v višini 1.884,00 EUR, je bil sklep o prisilni izterjavi upravičeno izdan za glavnico v višini neplačane razlike dolga po predlogu upravičenega predlagatelja, ki je 510,03 EUR. Glede ugovora kršitve načela zaslišanja stranke poudari, da so bili v postopku zoper tožnika upoštevani podatki, ki jih je predlagatelj navedel v svojem predlogu, in prvostopenjski organ ni izvajal nobenih dodatnih dokazov, pri izvedbi katerih bi tožeča stranka morala sodelovati.

Glede tožbene navedbe, ki se razlikuje od pritožbe, da je tožnik izvedel pet plačil (in ne štiri) in dne 10. 7. 2009 plačal še 1.317,60 EUR, tako da znaša skupna vsota sedaj zatrjevanih plačil 3.201,6 EUR, izpostavlja, da plačilo 1.317,60 EUR dne 10. 7. 2009 ni bilo opravljeno v zvezi z dolgom, ki je predmet tega izvršilnega postopka. Gre tudi za nedovoljeno tožbeno novoto v smislu tretjega odstavka 20. člena ZUS-1. Sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke zavrže oziroma zavrne kot neutemeljeno.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker dejstva, pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

V prvem odstavku 146. člena ZDavP-2 je določeno, da je v primeru, ko davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti. Glede na navedeno določbo predstavlja odločba izvršilni naslov le, če je opremljena s potrdilom o izvršljivosti. V obravnavanem primeru ni sporno, da je odločba Občine Logatec, s katero je bil tožniku odmerjen komunalni prispevek, opremljena s potrdilom o izvršljivosti in da je s tem obstoj izvršilnega naslova kot procesne predpostavke za izdajo sklepa o davčni izvršbi izpolnjen. Sporno med strankama je, ali je tožnik s posameznimi plačili poravnal celotno obveznost, ki mu je bila naložena z odločbo ali le njen del. Po pregledu upravnih spisov tudi sodišče ugotavlja, da tožnik v postopku ni izkazal plačila celotnega zneska z odločbo odmerjenega komunalnega prispevka. Kot sta navedla že oba davčna organa, je tožnik plačal na račun komunalnega prispevka 1.884,00 EUR, kar je tudi skladno s podatki knjigovodske evidence Občine Logatec. Ker je celoten dolg glede na izdano odločbo znašal 2.394,03 EUR, je ostal neporavnan znesek v višini 510,03 EUR, ki je predmet obravnavanega izvršilnega postopka. Izpodbijani sklep je iz navedenih razlogov pravilen in skladen s predpisi, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja prvostopenjski organ, kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločbe zavrača pritožbene ugovore. Kolikor so ugovori, ki jih tožnik uveljavlja v tožbi enaki pritožbenim, jih z istimi razlogi, ne da bi jih ponavljalo, zavrača tudi sodišče, v smislu določbe drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Glede tožbene navedbe, da je tožnik poleg upoštevanih štirih plačil dne 10. 7. 2009 plačal še 1.317,60 EUR, sodišče pripominja, da gre pri tem sicer za tožbeno novoto v smislu tretjega odstavka 20. člena ZUS-1, do katere pa se je tožena stranka v odgovoru na tožbo vsebinsko in po presoji sodišča tudi pravilno opredelila.

Sodišče še ugotavlja, da je tožba, kot navaja tožena stranka v odgovoru na tožbo, vložena zoper drugostopenjsko odločbo, ki glede na 2. člen ZUS-1 ni upravni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Tožnik je v nadaljnji pripravljalni vlogi predmet spora ustrezno korigiral in je sodišče zato tožbo vsebinsko obravnavalo.

Sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji sklepa pravilno ugotovljeno. Izpodbijani sklep je pravilen in na zakonu utemeljen, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti pa sodišče ni našlo. Sodišče je zato tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.