Jedro

V individualnem delovnem sporu v zvezi z ugotovitvijo nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sporazuma je dokazno breme na strani delodajalca, ki mora dokazati, da je delavcu pogodba o zaposlitvi zakonito prenehala. V konkretnem primeru to pomeni, da mora tožena stranka, ki se sklicuje na prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sporazuma, sklenjenega s tožnico, dokazati, da je bil sporazum veljavno sklenjen, kar pomeni, da mora dokazati tudi, da je tožnica tak sporazum podpisala. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnica ni podpisala sporazuma z dne 15. 2. 2016, prenehanje delovnega razmerja tožnice ni zakonito.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki 16. 3. 2016 prenehalo na nezakonit način; in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici vzpostaviti delovno razmerje od 16. 3. 2016 do 15. 3. 2017, jo prijaviti v obvezna zavarovanja, ji obračunati nadomestila plač v višini 801,00 EUR bruto na mesec ter ji po odvodu davkov in prispevkov plačati ustrezna neto nadomestila plač skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi; ji obračunati regres za leto 2016 v višini 790,73 EUR in ji po odvodu davka plačati ustrezni neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi; ji plačati denarno povračilo namesto reintegracije v višini 4.005,00 EUR neto, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). V presežku (za ugotovitev, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 6. 12. 2015 sklenjena za nedoločen čas, za plačilo zakonskih zamudnih obresti od denarnega povračila za čas od 15. 3. 2017 do prejema sodne odločbe s strani tožene stranke) je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Sklenilo je še, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožnici pa je dolžna povrniti stroške v višini 597,38 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo (razen zoper njen zavrnilni del) vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek tožnice zavrne oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bil sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi podpisan mimo volje tožnice oziroma, da zanj sploh ni vedela. Dopušča možnost oziroma se glede na mnenje izvedenca grafologa strinja z ugotovitvijo, da sporazuma ni podpisala sama tožnica. Opozarja pa, da je tožnica izkoristila nepazljivost tožene stranke, ki od nje ni zahtevala, naj navedeni sporazum podpiše takoj v njeni prisotnosti, temveč je dopustila, da je tožnica odnesla sporazum k sebi domov, od koder ga je čez nekaj minut prinesla podpisanega, očitno s strani tretje neznane osebe. Meni, da je navedeno ravnanje tožnice logično razvidno iz dejstev, ki jih je navedla tožena stranka. Pove, da je imela vse razloge, da bi tožnici podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, iz krivdnih razlogov ali celo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Navaja, da se je ob začetku dela izkazalo, da tožnica ni usposobljena za opravljanje dela frizerke, da ji je zato tožena stranka ponudila opravljanje dela čiščenja, v zvezi s katerim tožnici očita malomarnost. Pove, da je zaradi navedenega direktor tožene stranke tožnici ko družinski znanki ponudil sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi, na kar je tožnica na videz pristala, nato pa je omenjeni sporazum dala podpisati tretji neznani osebi in v tožbi zatrjevala, da ga sama ni nikoli podpisala in da z njim ni seznanjena. Meni, da tudi če na sporazumu ni podpisana svakinja tožnice A.A., zatrjevano ravnanje tožnice ni nemogoče. Nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedjo B.B. in C.C.. Trdi, da sta povsem verodostojna ter da nista izpovedovala po navodilu direktorja tožene stranke. Meni, da so neujemanja v njunih izpovedih s človeškega vidika logična ter da gre njunima izpovedima povsem verjeti. Trdi, da sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi predstavlja pravo voljo tožnice.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

5. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo, ali je bil med strankama tega individualnega delovnega spora sklenjen veljaven sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 2. 2016, na podlagi katerega je tožnici prenehala pogodba o zaposlitvi 16. 3. 2016. S pomočjo izvedenca grafologa je ugotovilo, da podpis na sporazumu ni tožničin, zaradi česar je ugotovilo, da je tožnici delovno razmerje prenehalo nezakonito, ugotovilo trajanje delovnega razmerja do izdaje sodbe sodišča prve stopnje in s tem dnem tožničino pogodbo o zaposlitvi razvezalo, ji za vmesno obdobje prisodilo reparacijo in denarno nadomestilo namesto reintegracije v višini 5 tožničinih bruto plač.

6. Tožena stranka v pritožbi sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni sama podpisala sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 2. 2016, smiselno pa se zavzema za to, da bi bil ta ne glede na to veljavno sklenjen, ker naj bi ga tožnica dala v podpis neznani tretji osebi. Skladno z 81. členom Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 - ZDR-1) pogodba o zaposlitvi preneha veljati s pisnim sporazumom med strankama, sporazum, ki ni sklenjen v pisni obliki, pa je neveljaven. V individualnem delovnem sporu v zvezi z ugotovitvijo nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sporazuma je dokazno breme na strani delodajalca, ki mora dokazati, da je delavcu pogodba o zaposlitvi zakonito prenehala. V konkretnem primeru to pomeni, da mora tožena stranka, ki se sklicuje na prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sporazuma, sklenjenega s tožnico, dokazati, da je bil sporazum veljavno sklenjen, kar pomeni, da mora dokazati tudi, da je tožnica tak sporazum podpisala. Tudi sicer je v sodni praksi uveljavljeno stališče, da dokazno breme nosi tisti, ki zatrjuje obstoj in ne tisti, ki zatrjuje neobstoj določenih dejstev. Glede na to ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnica ni podpisala sporazuma z dne 15. 2. 2016, ki ji tožena stranka ne oporeka (več), prenehanje delovnega razmerja tožnice ni zakonito.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožnica prejela navedeni sporazum v podpis, ga dala podpisati nekomu tretjemu in ga nato vrnila toženi stranki oziroma njenemu tedanjemu direktorju. Tožena stranka v pritožbi nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje glede izpovedi prič B.B. in C.C.. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje vestna, skrbna in prepričljiva, kot to veleva 8. člen ZPP in jo sprejema tudi pritožbeno sodišče. Ob tem je treba dodati, da navedeni priči v svojih izpovedih nista izpovedovali, da bi bil tožnici izročen v podpis prav sporazum z datumom 15. 2. 2016 niti, da je tožnica ta sporazum izročila v podpis nekomu drugemu. Glede na to je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnici delovno razmerje ni zakonito prenehalo na podlagi sporazuma z dne 15. 2. 2016. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tudi tožbenemu zahtevku za ugotovitev trajanja pogodbe o zaposlitvi do dne zadnje glavne obravnave, obračunu nadomestil plače in denarnega povračila namesto reintegracije.

8. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

9. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).