Jedro

Pri dodelitvi mladoletnega otroka je potrebno upoštevati tudi bivalne in materialne pogoje, a to okoliščino lahko preveri le v primeru, ko sta starša povsem enakovredna glede na njune osebnostne lastnosti.

Izrek

Pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje se zavrne in se sodba v izpodbijanem potrdi.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 30.8.1995, mladoletnega sina U, pa je zaupalo v vzgojo in varstvo tožnici kot materi, tožencu pa naložilo plačevanje mesečne preživnine v višini 300,00 EUR za čas od 21.3.2008 dalje, pri čemer je upoštevalo že plačane zneske. Hkrati je uredilo stike med tožencem kot očetom in mladoletnim sinom tako med letom kot v času počitnic in praznikov. V presežku je zahtevek tožnice zavrnilo in odločilo, da vsaka od pravdnih strank krije svoje stroške pravdnega postopka. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje izvedencu dr. T. P. odmerilo izvedenino v višini 92,00 EUR, ki se izplača iz že založenega predujma tožene stranke.

Zoper navedeni odločitvi se toženec pravočasno pritožuje. V zvezi z izpodbijanim sklepom o odmeri nagrade sodnemu izvedencu toženec meni, da kljub podanim pripombam na izvedeniško mnenje z njegove strani, ni bilo nobene potrebe po udeležbi izvedenca na glavni obravnavi. Dopolnitve mnenja so bile v njegovo škodo, mnenje pa je bilo izdelano na osnovi nekih šablonskih vzorcev. Sicer pa se je izvedenec udeležil obravnave v času svojega rednega delovnega časa, saj je zaposlen na psihiatrični kliniki in je odmera nagrade v nasprotju z določbo čl. 40 d Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih tolmačih. Toženec meni, da je upravičenec do izplačila lahko le ustanova, kjer je izvedenec zaposlen in ne on sam.

V pritožbi zoper sodbo toženec izpodbija odločitev o dodelitvi mladoletnega sina v nadaljnjo vzgojo in oskrbo, glede določene preživnine ter glede stikov med mladoletnim sinom in tožencem. Opozarja, da tožnica ni primerna za nadaljnjo vzgojo otroka, kar je pokazalo že njeno prejšnje življenje. V prostoru, kjer prebiva mladoletni sin, tožnica redno kadi in gleda televizijo do polnoči, kar slabo vpliva na sinovo zdravje. V primeru, če bi bil sin dodeljen njemu, bi lahko zjutraj dalj časa spal, saj ima urejen prevoz s šolskim avtobusom, tako pa gre zjutraj s tožnico in mora vstajati pred šesto uro ter ostaja v podaljšanem bivanju. Vseh pomembnih dejstev sodišče tako ni upoštevalo, enako tudi ne sodni izvedenec, ki je s pritožnikom opravil le 10 minutni razgovor in izdelal mnenje rutinsko in na podlagi površne obravnave strank. V vsakem primeru pa je pri tej odločitvi sodišče enostransko upoštevalo neresnične navedbe tožnice, ne da bi pravilno ocenilo njene značajske lastnosti. Napačna je tudi odločitev o višini preživnine, saj je previsoka in presega dejansko otrokove potrebe. Pri odločanju o poravnavi preživnine za nazaj pa sploh ni upoštevano, da je sinu kupil več stvari, kar je dokumentiral z računi, a jih sodnica ni hotela pogledati. Glede potrebnih stroškov je sodišče sledilo tožnici, čeprav vsi prikazani stroški niso resnični. Stroški prevoza v šolo v višini 45,00 EUR ne nastajajo, saj sina vozi v šolo tožnica, ko gre v službo, tudi režijski stroški so neutemeljeni, saj bi jih morala tožnica kriti v vsakem primeru, tudi če bi živela sama. Toženec sumi, da bo tožnica sredstva preživnine porabila zase in navaja primere iz časa skupnega življenja, ko naj bi ga tožnica finančno izkoriščala. Zato meni, da je višina preživnine previsoka in si ne more dopustiti, da bo del sredstev tožnica porabila zase. Sam živi skromno in odgovorno in skuša nekaj denarja prihraniti, da bo lahko sinu zagotovil šolanje in študij. Izključno zato še ohranja redno zaposlitev, sicer bi se lahko že upokojil. Toženec izpodbija tudi odločitev o določenih stikih, ki so doslej potekali vsak drugi vikend. Glede na odločitev, da bodo potekali dva vikenda na mesec bodo verjetno težave v mesecih, ki imajo pet nedelj, kar bo zmotilo sinov utečen ritem. Ugovarja pa tudi poteku obravnav na sodišču, saj je zadnjo vodila zgolj sodnica brez porotnikov. Pritožbenemu sodišču tako predlaga, da sina dodeli njemu v vzgojo in pred tem angažira novega izvedenca, višina preživnine pa naj se določi v znesku 200,00 EUR kot je bila določena s sodno poravnavo.

Tožnica v odgovoru na pritožbo zoper sodbo le to ocenjuje kot neutemeljeno in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožbi nista utemeljeni.

I. Glede odločitve o dodelitvi mladoletnega sina U. v varstvo, vzgojo in oskrbo Pravice in dolžnosti staršev, da vzdržujejo, izobražujejo in vzgajajo svoje otroke, so po ustavi enake (čl. 54 v zvezi z 2. odst. čl. 14 Ustave RS). To pomeni, da so starši praviloma dolžni skrbeti za otroka skupaj, tudi v primeru, če živijo ločeno. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da se pravdni stranki kot starša tudi ob pomoči CSD nista sporazumela o varstvu in vzgoji sina, zato je moralo sodišče odločiti, da se otrok zaupa v vzgojo in varstvo enemu izmed staršev (3. odst. 105. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR). Glede te odločitve pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje sledilo osnovnemu vodilu pri odločitvi o varstvu in vzgoji otrok, to je otrokovim koristim. Gre za pravni standard, katerega vsebina je začrtana že z določbami ZZZDR, Konvencije združenih narodov o otrokovih pravicah (KOP, Ur. l. RS, št. 35/92) ter Evropske konvencije o uresničevanju otrokovih pravic (Mekuop, Ur. l. RS, št. 26/99). Temu standardu je sodišče prve stopnje dalo pravo vsebino z upoštevanjem vseh konkretnih okoliščin, predvsem pa z upoštevanjem osebnostne primernosti staršev, da otroku nudita čim boljše pogoje za zdravo rast in razvoj. Ravno ta pregledna presoja vseh okoliščin je dala podlago za odločitev sodišča prve stopnje, saj splošne doktrine o tem, kateri od staršev je bolj primeren ni, sicer bi jo zakonodajalec predpisal. Med strankama ni sporna ugotovitev sodišča prve stopnje, da otrok po razpadu njune življenjske skupnosti v letu 2007 živi s tožnico, ki se je v septembru 2007 skupaj z njim odselila iz skupnega bivališča. Odločilna je torej opredelitev do vprašanja, ali je obstoječe stanje v otrokovo korist, ali pa bi zaradi koristi in interesov otroka bilo potrebno odločiti v skladu z zahtevkom toženca.

Bistvene prvine dejanske podlage, ob katerih je sodišče prve stopnje sprejelo svojo odločitev, temeljijo na ugotovitvah sodnega izvedenca doc. dr. T. P. in mnenja CSD. Ključna dejstva je mogoče strniti kot naslednja: oba starša sta otroku naklonjena in osebnostno relativno stabilna, razen ko gre za njun medosebni odnos, tožnica je bolj odločna, zna prisluhniti potrebam otroka, ga izolirati od konfliktov ter mu zna postaviti tudi ustrezne omejitve in zahteve, pri tožencu gre za poudarjene egocentrične osebnostne poteze, ki ciljajo proti zadovoljevanju lastnih potreb, njegov odnos do otroka pa je neomejevalen, navezovalni odnos mladoletnega U z materjo je močnejši oziroma tesnejši v primerjavi z odnosom do očeta in stanovanjski in materialni pogoji so pri tožencu v primerjavi s tožničinimi ugodnejši. Navedena dejstva, temelječa predvsem na ugotovitvah v proces pritegnjenega izvedenca (ki je svoje mnenje glede na pripombe toženca tudi ustrezno dopolnil) so bila odločilna, da je sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča sprejelo pravilno materialnopravno odločitev in mladoletnega sina dodelilo v nadaljnjo vzgojo, varstvo in oskrbo tožnici kot materi. Na več mestih izpostavljena kritika mnenja sodnega izvedenca je na pavšalni ravni. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je sodni izvedenec dr. T. P. namreč ustrezno in strokovno argumentirano odgovoril na pripombe toženca. Zgolj njegovo nezadovoljstvo z izraženim mnenjem pa seveda ne nudi podlage za angažiranje novega sodnega izvedenca. V prid tožencu sicer govorijo boljši bivalni in materialni pogoji, a gre v celoti pritrditi sodišču prve stopnje, da ta okoliščina lahko prevesi odločitev le v primeru, ko sta starša povsem enakovredna glede na njune osebnostne lastnosti. Pri vprašanju dodelitve mladoletnega otroka v nadaljnjo vzgojo in oskrbo, je odločitev vselej težka, sodišče pa izbira med dvema možnostima, vendar pa mora izbrati tisto, za katero govori več razlogov. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tako tudi ravnalo in pri tej odločitvi navedlo obširne ter jasne in prepričljive razloge, oprte predvsem na strokovno mnenje. Tožnica je namreč tista, ki ima bolj realen pogled in občutek prisluhniti potrebam otroka, a mu hkrati postaviti tudi ustrezne omejitve in zahteve. Te ocene pritožbene navedbe, ki hočejo tožnico prikazati v negativni luči, ne morejo omajati. Sodišče je odločitev temeljilo na objektivno in tudi strokovno ugotovljenih okoliščinah in pri tem sledilo temeljnemu vodilu za ravnanje in postopanje v tovrstnih sporih, to pa je otrokova korist. V okviru odločanja o dodelitvi mladoletnega sina pravdnih strank ni zagrešilo nobenih procesnih kršitev, ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju in posledično pravilni uporabi materialnega prava pa se pokaže pritožba toženca v tem delu kot neutemeljena.

II. Glede odločitve o stikih Toženec v tej zvezi smiselno izpodbija le odločitev o stikih preko vikenda, ker naj bi bila v nasprotju s sedanjo prakso, ki je temeljila na sodni poravnavi v zvezi s predlagano začasno odredbo, katero sta stranki sklenili na naroku dne 22.5.2008. Tožencu gre pojasniti, da je sodišče prve stopnje tudi v tem delu sledilo sodnemu izvedencu, ki je prav tako ocenil dosedanji dogovorjeni režim stikov kot najprimernejši in da je sodišče svojo odločitev oblikovalo povsem enako, kot v navedeni poravnavi, zato je pritožba toženca v tem delu celo nekoliko nerazumljiva. Glede morebitnih nejasnosti v primerih, ko ima posamezni mesec pet nedelj, pa pritožbeno sodišče tudi sicer napotuje k sporazumevanju in dogovarjanju za primere, ko bi otrokova korist narekovala morebitno drugačno izvedbo stikov. Sodišče s svojo oblastno avtoriteto ne more določiti strankam prav vsakega koraka, saj vseh življenjskih situacij ni mogoče predvideti. Poleg tega se medsebojno sodelovanje in usklajevanje staršev nedvomno pozitivno odraža pri odraščanju otroka in oblikovanju njegovih pogledov na življenje ter tako zagotavlja njegov skladen osebnostni razvoj. Ker torej sodišče prve stopnje ni v ničemer spreminjalo začasno dogovorjeni režim stikov, h kateremu stremi tudi toženec, je njegova pritožba v tem delu neutemeljena. Tudi sicer je sodišče prve stopnje glede stikov pravilno ocenilo koristi otroka in le te določilo skladno z določbo 4. odst. 106. čl. ZZZDR.

III. Glede odločitve o preživnini Ena najpomembnejših sestavin obveznosti staršev skrbeti za življenje otrok je obveznost njihovega preživljanja. ZZZDR v 123. čl. določa, da so starši dolžni preživljati svoje otroke v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi tako, da jim zagotovijo za njihov razvoj ustrezne razmere. Določba 129. čl. ZZDR pa sodišču nalaga, da pri odločanju o preživnini ugotovi otrokove potrebe, jih oceni v denarju, nato pa njihovo kritje porazdeli med starša, ob upoštevanju njune materialne in pridobitne zmožnosti.

Glede ocene prvostopenjskega sodišča, da znašajo mesečni stroški preživljanja mladoletnega sina pravdnih strank 460,00 EUR, je potrebno pojasniti, da pritožbene navedbe ne vzbudijo dvoma v pravilnost te ugotovitve. Razčlenitev posameznih izdatkov za mladoletnega sina je natančna, pregledna in tudi po oceni pritožbenega sodišča povsem realna. Toženec konkretizirano izpodbija le oceno stroškov prevoza mladoletnega otroka v šolo, pri tem pa prezre, da je v okviru tega stroška v višini 45,00 EUR sodišče prve stopnje zajelo tudi strošek za rekreacijo in druge dejavnosti. Enako velja tudi glede ocene stroškov bivanja, česar tožnik po višini niti ne izpodbija, pač pa se le neupravičeno upira upoštevanju porazdelitve tega stroška tudi na otroka. Ne gre prezreti, da mladoletni sin pravdnih strank redno obiskuje tudi tečaj golfa, kar stane mesečno 60,00 EUR (kar med strankama ni sporno), sicer pa so po oceni pritožbenega sodišča ostali ocenjeni stroški v mejah, ki so sicer značilne za otroke primerljive starosti. Pritožnik tudi nima prav, ko sodišču prve stopnje glede odločitve o plačilu preživnine za nazaj ni upoštevalo, da je otroku med tem kupil več stvari, kot so oblačila in šolske potrebščine. Preživninska obveznost, katero sta stranki dogovorili s poravnavo na naroku dne 22.5.2008 je jasna, in sicer jo je bil toženec dolžan izpolnjevati z izplačili na račun tožnice, zato so tovrstne pritožbene trditve tako nedokazane kot tudi neupoštevne. Ostali obširni pritožbeni očitki, ki merijo na medsebojne odnose in tudi finančno poslovanje s tožnico v času skupnega življenja, pa so v okviru odločanja o preživnini za mladoletnega otroka povsem irelevantni. Toženec posebej ne graja porazdelitve preživninskega bremena niti ocene o materialnih in pridobitnih zmožnostih obeh pravdnih strank, pa tudi sicer so zaključki sodišča prve stopnje v tem delu jasni in obširni ter temeljijo tudi na listinskih dokazih v spisu. Ob upoštevanju pravilno ugotovljenih dohodkov obeh pravdnih strank, ki so bistveno višji pri tožencu in okoliščine, da toženka del svoje preživninske obveznosti do sina izpolni tudi z njegovo vzgojo in delom z njim, je sodišče prve stopnje pravilno razporedilo breme preživljanja mladoletnega sina med obe pravdni stranki. Na osnovi ugotovljenih dejstev je tudi pritožbeno sodišče prepričano, da bo toženec preživninsko obveznost zmogel brez škode za lastno preživljanje.

Neutemeljen je tudi očitek glede sestave sodišča na zadnji glavni obravnavi, katero je pravilno vodila sodnica posameznica. S spremembo zakonodaje oziroma uveljavitvijo novele Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D) s pričetkom veljave s 1.10.2008 je bila črtana določba člena 34 ZPP, ki je določala senatno sojenje v tovrstnih sporih, od uveljavitve novele dalje pa v skladu s čl. 15 ZPP-D sodi sodnik posameznik.

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da niso podani razlogi, s katerimi toženec izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa sodišče prve stopnje ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev določb postopka (2. odst. 350. čl. ZPP). Navedene ugotovitve so narekovale zavrnitev pritožbe toženca kot neutemeljene in v izpodbijanem delu potrditev sodbe sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP). Ob tem je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker navedbe v odgovoru na pritožbo niso vplivale na odločitev sodišča druge stopnje, takšna odločitev pa je skladna tudi z določbo čl. 413 ZPP.

IV. Glede odločitve o nagradi izvedencu Nagrajevanje sodnih izvedencev ureja Pravilnik o sodnih izvedencih in cenilcih (Ur. l. RS, št. 7/202-v nadaljevanju Pravilnik), ki v čl. 39 določa, da imajo izvedenci pravico do nagrade za svoje delo in pravico do povrnitve stroškov v zvezi z delom. Pravilnik v čl. 42 predpisuje, da se za izračun nagrade za izvedensko mnenje uporablja točkovna tarifa, ki jo določata pravilnik, naslednji členi pa določajo tarifo za vrednotenje izvedenskega dela. Toženec je s skoraj identičnimi navedbami izpodbijal že prvotni sklep o odmeri nagrade istemu izvedencu z dne 28.11.2008. Smiselno graja izpodbijano odločitev iz razloga, ker se je izvedenec glavne obravnave udeležil v dopoldanskem času, je pa zaposlen na psihiatrični kliniki in bi le tej pripadalo nadomestilo in ker je dopolnilno mnenje glasilo le v njegovo škodo, ne da bi izvedenec pojasnil na osnovi katerega gradiva. Pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da za odmero nagrade za izvedensko delo ni bistveno, kje je imenovani izvedenec zaposlen, niti v katerem času je opravil naloženo delo (sodni naroki so itak v času delovnikov), pač pa komu je bilo izvedensko delo zaupano. Kot to nedvomno izhaja iz sklepa o določitvi izvedenca z dne 15.7.2008, je bilo to delo zaupano sodnemu izvedencu klinično-psihološke stroke dr. T. P., ki je mnenje tudi izdelal, po pripombah toženca pa na naroku dne 12.5.2009 podal tudi ustne dopolnitve oziroma zahtevana pojasnila. V skladu s citirano določbo čl. 39 Pravilnika, je sodišče tako ravnalo pravilno, ko je izvedenino odmerilo njemu in ne ustanovi, v kateri je zaposlen. Tudi drugi pritožbeni očitek, da izvedenec na naroku ni pojasnil, na kakšni osnovi je podal dopolnilno mnenje, ni utemeljen, saj je izvedenec na to vprašanje toženca odgovoril jasno in decidirano, in sicer da je mnenje dopolnil na osnovi pripomb obeh pravdnih strank (list. št. 140 spisa). Izraženo nezadovoljstvo glede vsebine mnenja pa se nanaša na samo vsebino opravljenega dela izvedenca, kar pa je stvar dokazne ocene sodišča prve stopnje tekom dokaznega postopka in ne odmerjene nagrade v smislu citiranih določil pravilnika.

V pritožbi uveljavljani razlogi tako niso podani, prav tako pa sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Zato je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. čl. ZPP).