Jedro

V postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da odvetnici za vložitev zahteve za denacionalizacijo nista imeli pooblastila upravičenega predlagatelja zahteve za denacionalizacijo iz 2. odstavka 61. člena ZDen, ki je umrl 18. 5. 1993, zahteva pa je bila vložena 1. 6. 1993, to je 13 dni po njegovi smrti, zaradi česar tudi po presoji sodišča navedenih odvetnic ni mogoče šteti za pooblaščenki, tako pa tudi tožnica njenega dejanja, to je vložitve zahteve, po preteku roka iz 1. odstavka 64. člena ZDen ni mogla pravno veljavno konvalidirati v smislu določb 3. odstavka 59. oziroma 2. odstavka 60. člena ZUP/86.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo po pritožbi Mestne občine A, A, vloženi zoper dopolnilno odločbo Upravne enote A št. 362-05-472/93-333 z dne 26. 3. 2003, pod točko 1 navedeno odločbo odpravila, pod točko 2 izreka pa zahtevo za vrnitev premoženja - stanovanjske stavbe, stoječe na parcelni št. 780 zemljiškoknjižni vložek 739 k.o. M, v deležu do 1/4, zavrnila. Z dopolnilno odločbo je upravni organ prve stopnje pokojnemu upravičencu AA iz A vrnil podržavljeno premoženje - stanovanjsko stavbo v Ulici S... 22, stoječo na parcelni št. 780 - stavbišče velikosti 325 m2 in dvorišče v izmeri 599 m2, oboje vpisano v zemljiškoknjižni vložek št. 739 k.o. M, v deležu do 1/4 glede na celoto na način, kot je določen v izreku dopolnilne odločbe. Upravni organ je še določil, da mora zavezanka za izročitev nepremičnin - Mestna občina A, izročiti vrnjeno premoženje skrbnici za poseben primer BB iz B, R... cesta 2, takoj po pravnomočnosti te odločbe. Zoper dopolnilno odločbo organa prve stopnje se je pritožila zavezanka za izročitev nepremičnin Mestna občina A zaradi bistvene kršitve pravil postopka, ker je zahtevo za vrnitev premoženja vložila neupravičena oseba. Mestna občina A v pritožbi navede, da za vloženo zahtevo z dne 7. 6. 1993 niso bili izpolnjeni pogoji za denacionalizacijo, zaradi česar bi lahko do konca poteka prekluzivnega roka (do 7. 12. 1993) zahtevo vložila upravičena oseba - BB, ki je bila edina oporočna dedinja AA ml. Vendar pa imenovana tega ni storila, čeprav ji je bilo znano, da je predmet oporoke tudi predmetno podržavljeno premoženje. Upravni organ po mnenju Mestne občine A ne more govoriti o "trdnem namenu" upravičenca, pridobiti nazaj podržavljeno premoženje.

Tožena stranka ugotavlja, da je pritožba utemeljena. Zahteva za denacionalizacijo v obravnavani zadevi je bila v imenu AA ml. vložena pri pristojnem upravnem organu po njegovi smrti. Iz spisnih listin izhaja, da sta odvetnici CC oziroma DD v imenu AA ml. dne 1. 6. 1993 na Občino A vložili zahtevo za denacionalizacijo premoženja. Navedena vloga obsega list, na katerem je zapisana zahteva za vrnitev nepremičnin, vpisanih v zemljiškoknjižnem vložku št. 158 in 173 k.o. G, ter odločbe o podržavljenju. V zahtevi je tudi navedeno, da vlagatelj še ne razpolaga z ostalimi listinami, potrebnimi za obravnavanje zahteve ter da jih bo prvostopnemu organu predložil kasneje, prav tako pa ni priloženo niti pooblastilo za zastopanje vlagatelja. Upravni organ prve stopnje je po prejemu zahteve AA ml. z dopisom z dne 11. 8. 1994 pozval vlagatelja, da nepopolno vlogo dopolni. Ker je imenovani dne 18. 5. 1993 umrl, je na dopis odgovorila njegova pravna naslednica BB (zunajzakonska partnerka) ter je upravnemu organu sporočila, da je vlagatelj zahteve umrl in da bo postopek nadaljevala ona. V nadaljevanju postopka je prvostopni organ od odvetnice CC zahteval, da mu le ta predloži pooblastilo za vložitev denacionalizacijske zahteve s strani AA ml., saj iz spisih listin izhaja, da je imenovani umrl 13 dni pred vložitvijo zahteve in je iz tega razloga potrebno preveriti, od kod lastnoročni podpis na vlogi za vrnitev premoženja. Odvetnica je upravnemu organu sporočila, da pooblastila za zastopanje s strani AA ml. sploh ni imela ter da ga tudi ne more dobiti. Istočasno je še povedala, da je zahtevo vložila na podlagi predloga Uršulinskega samostana. Po poizvedbi pri Uršulinskem samostanu oziroma pri župniku EE pri C je bilo ugotovljeno, da je AA ml. dal ustno pooblastilo župniku EE v začetku maja 1993, da pa je odvetnica vlogo sestavila šele 1. 6. 1993 in ni vedela, da je vlagatelj pred tem umrl. Odvetnici je bilo zagotovljeno, da bo naknadno dobila pisno pooblastilo, vendar to več ni bilo mogoče zaradi smrti vlagatelja. Na ustni obravnavi je bil naveden potek zadeve, potrjen s strani BB. Župnik EE pa je v dopisu z dne 23. 2. 2001 zadevo opisal nekoliko drugače in povedal, da mu je AA ml. v začetku aprila 1993 omenil, da ima namen vložiti zahtevo za denacionalizacijo, on pa mu je povedal, da z Rimskokatoliškim samostanom Uršulink v D sodeluje odvetnica CC. Zato jo je v aprilu 1993 ustno pooblastil, da v njegovem imenu vloži zahtevo na ustrezno mesto in ji izročil potrebne dokumente v dokaz, da je upravičen do denacionalizacije. Župnik je še pojasnil, da je AA ml. dokumentacijo izročil njemu osebno, on je dokumente predal sestri FF, ki jih je izročila odvetnici CC, pri tem pa je bila navzoča še sestra GG. Prvostopni organ je zaradi razjasnitve zadeve ponovno pozval odvetnico CC, da pojasni, kdo natančno jo je pooblastil za vložitev zahteve, kdo je temu prisostvoval in čigav je lastnoročni podpis na zahtevi za denacionalizacijo, sestavljeni dne 1. 6. 1993. Odvetnica je sporočila, da je zadevo urejala odvetnica DD, s katero sta takrat sodelovali ter da na vprašanja ne more odgovoriti, ker nista več v sodelovanju, da pa naj se upravni organ o zadevi pozanima pri Uršulinskem samostanu in odvetnici DD. Po poizvedovanju pri odvetnici DD je bilo ugotovljeno, da se je v pisarni na P... 12 oglasila ena od sester Uršulinskega samostana, prinesla nekaj listin in prosila, da sestavijo in vložijo zahtevo za denacionalizacijo. Odvetnica DD je še povedala, da pooblastila za zastopanje ni imela, da g. AA ni poznala, niti ni vedela, da je umrl. Glede podpisa na vlogi, ki naj bi pripadal AA ml., je povedala, da gre za njen podpis v obliki inicialk in da je verjetno prišlo do pomote, saj na listini ob imenu pooblastitelja manjka štampiljka odvetniške pisarne, ob kateri bi se dejansko morala podpisati. Zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 do 66/00, v nadaljevanju ZDen) v 61. členu določa, da se postopek za denacionalizacijo začne na podlagi zahteve za denacionalizacijo, pravico do vložitve zahteve pa imata upravičenec oziroma njegov pravni naslednik. Navedeno pomeni, da je za uvedbo postopka potrebna zahteva stranke in da upravni organ postopka ne more uvesti, če zahteva ni vložena. Ker zakon aktivno legitimacijo za vložitev zahteve podeljuje le upravičencu oziroma njegovemu pravnemu nasledniku, je potrebno pred uvedbo postopka preveriti, ali je zahtevo podala upravičena oseba. Glede na pravila Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, v nadaljevanju ZUP/86), lahko ima stranka svojega pooblaščenca, ki jo v celoti zastopa v postopku, razen pri dejanjih, pri katerih mora stranka dajati izjave. Vsa dejanja v postopku, ki jih opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, imajo enak pravni učinek, kot če bi jih opravila sama stranka (57. člen ZUP/86). Vendar pa postopkovni zakon glede pooblastila v 59. členu izrecno določa, da mora biti le-to dano pismeno ali ustno na zapisnik, o čemer se v spisu napravi zaznamek. V obravnavanem primeru ni sporno, da je bila zahteva za denacionalizacijo v imenu AA ml. vložena s strani odvetnice DD po njegovi smrti brez danega pooblastila. Ker določbe ZUP/86 jasno določajo, da je pooblaščenec lahko le tisti, ki je za zastopanje dobil pooblastilo ter da mora biti pooblastilo pismeno oziroma ustno dano na zapisnik, ni nobenega dvoma o tem, da odvetnice DD ne moremo šteti za pooblaščenko v tem postopku in torej njenih dejanj ne moremo šteti kot dejanj AA ml. To pa pomeni, da AA ml. zahteve za denacionalizacijo sploh ni vložil. Upravni organ prve stopnje, ki je zadevo obravnaval, bi moral takoj po prejemu vloge, ko je ugotovil, da v spisu ni pooblastila za zastopanje, v skladu z določbo 68. člena ZUP/86 zahtevati dopolnitev zahteve. Ker zaradi znanih okoliščin pooblastila za zastopanje ne bi bilo mogoče dobiti, bi moral prvostopni organ zahtevo na podlagi 2. odstavka 68. člena ZUP/86 s sklepom zavreči. Upravni organ prve stopnje se je spustil v vsebinsko obravnavanje zadeve, kar pomeni, da je v pritožbenem postopku potrebno presojati pravilnost uporabe predpisov in zakonitost odločbe. V skladu z navedenim je tožena stranka ugotovila, da že od začetka niso bili izpolnjeni pogoji za uvedbo postopka, da pa je upravni organ postopek vseeno vodil, kar pomeni, da je s tem kršil določbo 61. člena ZDen in 68. člena ZUP/86. Na podlagi navedenega je bilo po mnenju tožene stranke potrebno zahtevo za vrnitev premoženja zavrniti.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu zaradi napačne uporabe materialnega prava in ravnanja v nasprotju z namenom določb ZDen, katerega težnja je v popravi krivic. Vloga za denacionalizacijo je bila vložena dne 7. 6. 1993, torej pravočasno. AA ml. je pooblastil župnika EE za vložitev zahteve za denacionalizacijo in mu ob tem izročil tudi kompletno dokumentacijo. Po njegovem naročilu sta nato odvetnici CC in DD vložili zahtevo pred upravnim organom, ne da bi vedeli, da je predlagatelj prav v tistih dneh, preden je bila vložena zahteva, umrl. S trenutkom smrti AA ml. pa je kot edina dedinja po njem vstopila v vse njegove pravice BB. Prepričana je bila, da je bila zahteva za denacionalizacijo vložena že pred smrtjo njenega moža, prav tako pa je bil prepričan tudi sam AA ml. Torej gre pravočasno vloženo vlogo šteti kot vlogo dedičev. BB je kot univerzalna pravna naslednica prevzela postopek v celoti in je v njem tudi od vsega začetka sodelovala ter je izrecno priznala dejanja odvetnic CC in DD kot njena lastna ter je za nazaj dala odobritev tudi vsem njunim opravljenim pravnim dejanjem, vključno z vložitvijo denacionalizacijskega predloga oziroma zahteve z dne 7. 6. 1993, h kateremu je bila kot univerzalna pravna naslednica že takrat aktivno legitimirana, kar vse pa je tudi s svojimi nadaljnjimi ravnanji pokazala. Zato je treba vlogo oziroma zahtevo za denacionalizacijo z dne 7. 6. 1993 obravnavati in razlagati kot vlogo, vloženo v imenu pravnih naslednikov AA ml., to pa je kot vlogo edine dedinje in sedaj tožnice BB. Tožeča stranka ob tem opozarja na načelo varstva pravic strank, po katerem so upravni organi pri postopanju in odločanju dolžni omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavljajo svoje pravice. Tožnica BB je bila namreč vseskozi v trdnem prepričanju, da je pooblaščena in upravičena nadaljevati postopek po pok. AA ml., kakor je bila prepričana tudi, da je bil postopek z njegove strani formalno pravilno začet, zaradi česar je nadaljevala postopek, kasneje pa je v svojem imenu odobrila vsa pravna dejanja, ki so bila opravljena tekom začetega postopka po odvetnicah, ki sta vložili zahtevo za denacionalizacijo. Nesporno je, da je AA ml. imel trden namen in voljo pridobiti nazaj njegovemu očetu zaplenjeno premoženje, pri čemer je bil prepričan, da je postopek glede vračila v teku, kar dokazuje več stvari: oporočno razpolaganje s predmetnim premoženjem, njegova zahteva za vrnitev premoženja, vložena že dne 20. 3. 1991 pri Oddelku za občo upravo v A, kateri je priložil tudi priglasitev pravic z dne 18. 3. 1991, ki je sicer ni moč šteti za zahtevo za denacionalizacijo, brez dvoma pa kaže prizadevanje pokojnega upravičenca in njegov namen pri vrnitvi premoženja, nadalje pooblastilo župniku in preko njega tudi odvetnicam, kakor tudi vse ostale okoliščine, ki so razvidne iz spisa. Izpodbijana odločba, izdana s strani tožene stranke, je očitno postopala v škodo tožnice, zato je materialnopravno napačna. Tožnica sodišču predlaga, da po potrebi še enkrat izvede vse že dosedaj predlagane dokaze in odločbo tožene stranke odpravi ter potrdi odločitev prvostopnega organa.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je bila poslana v odgovor stranki z interesom, to je Mestni občini A, ki v odgovoru nanjo sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa je udeležbo v tem postopku prijavilo z vlogo št. U-A09-1274/2004-3-R z dne 2. 4. 2004. Tožba ni utemeljena.

Odločitev tožene stranke je po presoji sodišča pravilna in na zakonu utemeljena, zato se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu - Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS). Po določbi 2. odstavka 61. člena ZDen imata pravico do vložitve zahteve upravičenec oziroma njegov pravni naslednik. V obravnavani zadevi je nesporno ugotovljeno, da dne 1. 6. 1993, ko je bila na Občino A vložena zahteva za denacionalizacijo s strani AA ml., imenovani ni bil več živ. Umrl je dne 18. 5. 1993. Nesporno je bilo v postopku ugotovljeno in temu tudi tožeča stranka ne ugovarja, da odvetnici CC in DD, katerih štampiljka se nahaja v zgornjem levem kotu zahteve, pooblastila za vložitev te zahteve nista imeli. Ni spora tudi o tem, da tožnica kot pravna naslednica upravičenca zahteve do izteka roka za vložitev zahteve za denacionalizacijo le-te ni vložila. Glede na povedano je pravilen zaključek tožene stranke, da upravičenec do denacionalizacije AA ml. zahteve za denacionalizacijo sploh ni vložil, kar pomeni, da se skladno z določbo 1. odstavka 61. člena ZDen postopek za denacionalizacijo ni začel na podlagi vloge upravičene stranke. Pravilno je tudi stališče tožene stranke, da bi moral prvostopni organ skladno z določbo 68. člena ZUP/86 zahtevati dopolnitev zahteve v smislu predložitve pooblastila za zastopanje ter nato zahtevo zavreči, in ker tega ni storil, temveč postopek izvedel, je tožena stranka zahtevo zavrnila. Po mnenju sodišča so tožbeni ugovori neutemeljeni. Ne glede na to, da je iz podatkov upravnih spisov razvidno, da je denacionalizacijski upravičenec želel povrnitev podržavljenega premoženja, pa v obravnavanem primeru niso izpolnjeni formalni pogoji, ki jih določa ZDen za uvedbo postopka o denacionalizaciji. Tudi zatrjevanje tožnice, da je kot univerzalna pravna naslednica prevzela postopek v celoti ter v njem od vsega začetka sodelovala ter izrecno priznala dejanja odvetnic CC in DD kot njena lastna, ne vplivajo na odločitev v tem upravnem sporu, saj je bilo v postopku nesporno ugotovljeno, da odvetnici za vložitev zahteve za denacionalizacijo nista imeli pooblastila upravičenega predlagatelja zahteve za denacionalizacijo iz 2. odstavka 61. člena ZDen, ki je umrl 18. 5. 1993, zahteva pa je bila vložena 1. 6. 1993, to je 13 dni po njegovi smrti, zaradi česar tudi po presoji sodišča navedenih odvetnic ni mogoče šteti za pooblaščenki, tako pa tudi tožnica njenega dejanja, to je vložitve zahteve, po preteku roka iz 1. odstavka 64. člena ZDen ni mogla pravno veljavno konvalidirati v smislu določb 3. odstavka 59. oziroma 2. odstavka 60. člena ZUP/86. Gre za formalno neizpolnjevanje pogojev po že navedenih določbah ZDen, zato je bila zahteva za denacionalizacijo pravilno zavrnjena.

Glede na povedano je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa neutemeljena, zato jo je sodišče zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.