Jedro

Pravilne so navedbe tožene stranke, da fikcija vročitve nastopi po samem zakonu, če stranka v postopku ne dokaže dvom v pravilnost vročitve.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

_Potek upravnega postopka_

1. Finančna uprava RS, finančni urad Murska Sobota, je s sklepom št. DT 4934-84641/2019-11 (10-710-10) z dne 16. 1. 2020, kot prepozno, zavrgla pritožbo tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnika) zoper sklep št. DT 4934-8461/2019-9 (10-710-10) z dne 29. 10. 2019. 2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa tožene stranke izhaja, da je bil dolžniku dne 29. 10. 2019 izdan sklep št. DT 4934-84641/2019-9, s katerim je bila njegova predhodna pritožba kot prepozna zavržena, saj je zoper navedeni sklep vložil pritožbo šele 31. 12. 2019, oddano na pošto kot priporočeno pošiljko dne 30. 12. 2019. 3. Zoper izpodbijani sklep je tožeča stranka kot pritožnik podal pritožbo, ki je bila z odločbo organa druge stopnje, dne 28. 5. 2020 št. DT-499-29-134/2020-4, kot neutemeljena zavrnjena.

_Tožbene navedbe_

4. Tožnik vlaga tožbo z dne 19. 6. 2020 iz katere izhaja, da izpodbija predmetni sklep, ker se pred izdajo odločbe ni mogel izjaviti. Prav tako meni, da postopek teka izvršbe brez predhodne sodne odločbe ne more biti zakonit, saj izvršba ne more potekati na podlagi odločitve upravnega organa. V tožbi pavšalno našteva več zadev vodenih pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) proti Sloveniji. Prav tako navaja, da ni lastnik nepremičnine.

5. Glede fikcije vročitve tožnik navaja, da organ fikcije vročitve ne more zagotoviti in tudi ne izkazati, prav tako pa, da organ ni upošteval, da bi kot stranka lahko bil odsoten, in da bi lahko zamudil rok za pritožbo, pri čemer po njegovem mnenju tožena stranka ni izkazala, da je predmetni sklep sprejel pravočasno. V tožbi še navaja, da je osem (8) dnevni rok za pritožbo prekratek in ni skladen z določili Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, 235. členom), ter da mora organ pritožbo presojati vsebinsko, ne glede na zamujeni rok.

6. V nadaljevanju iz tožbenih navedb izhaja, da tožnik šteje, da ima pravico do poštenega sojenja v posledici česar pavšalno navaja več različnih členov Ustave RS, Listine EU, Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP), določila Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in določila Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in predlaga, da se tožbi ugodi.

_Navedbe tožene stranke_

7. Tožena stranka je dne 29. 3. 2021 podala odgovor na vloženo tožbo, v katerem je prerekala tožbene navedbe in vztrajala pri razlogih iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. V odgovoru je navedla, da je šlo v predmetni zadevi za skrajšan ugotovitveni postopek po določilih ZUP, zaradi česar je sklicevanje tožeče stranke na 9. člen ZUP in njegovi pravici do izjave neutemeljen. Odločitev organa je bila namreč procesne narave, zaradi česar ni šlo za vsebinsko odločitev o zadevi odločitev in tudi ne za ugotavljanje materialne resnice. Tožena stranka še izpostavlja, da tožeča stranka niti ne nasprotuje dejstvu, da je pritožbo vložila prepozno.

8. Glede izpostavljanja fikcije vročitve tožena stranka pojasnjuje, da je fikcija vročitve nastopila po samem zakonu s potekom časa, in da je bil rok za pritožbo 15-dnevni (in ne 8-dnevni), ki je prekluzivni rok in s potekom katerega nastopijo tudi posledice. Tako predlaga zavrnitev tožbe.

_Druge navedbe_

9. Tožeča stranka je dne 19. 5. 2021, v zvezi z odgovorom tožene stranke na tožbo, podala pripravljalno vlogo, v kateri ponavlja svoje predhodne navedbe, obenem pa še izpostavlja, da je bila dne 18. 10. 2020 razglašena epidemija, ter da tako tožena stranka ni ravnala skladno z določili epidemije in upoštevanjem prepovedi vlaganja pravnih sredstev in zaprtja fotokopirnic, prav tako pa izpostavlja odredbo Vrhovnega sodišča o posebnih ukrepih z dne 13. 11. 2020. 10. Sodišče v predmetni zadevi odloča po sodnici posameznici skladno s sklepom senata II U 139/2020 z dne 18. 1. 2023. **K I. točki izreka**

11. Tožba ni utemeljena.

12. Sodišče je zaradi številnih predhodnih podanih pritožb tožnika zoper sklepe tožene stranke v predmetni zadevi, pregledalo celoten spis upravnega organa in ugotovilo, da je bil tožeči stranki 5. 6. 2019 izdan sklep o davčni izvršbi št. DT 4934-84641/2019-1, pri čemer je bilo sporočilo o prispelem pisanju puščeno v hišnem predalčniku tožnika na naslovu njegovega bivanja 7. 6. 2019 z obvestilom, da začne rok za vročitev teči 8. 6. 2019 in opozorilom, da lahko pismo prevzame v 15 dneh, v **kolikor pa pisma v navedenem roku ne bo prevzel, da se skladno z določilom četrtega odstavka 87. člena ZUP šteje, da je bila vročitev opravljena z dnem preteka tega roka**. Tako je kot datum izteka roka za vročitev nastopil 22. 6. 2019, saj naslovnik pisanja ni predhodno sam prevzel. Pritožnik (tožnik v tem postopku) je podal pritožbo priporočeno na pošti šele dne 5. 7. 2019 v Murski Soboti ob 20.54 uri skladno z določili 68. člena ZUP.

13. Glede navedb tožnika o nedopustnem osem (8) dnevnem roku, sodišče pripominja, da je osem dnevni rok, ki je določen v pravnem pouku prvo izdanega sklepa, torej **sklepa o davčni izvršbi**, zakonsko določen v 157. členu ZDavP-2, in je tako rok za pritožbo zoper navedeni sklep začel teči 23. 6. 2019 in se je iztekel 30. 6. 2019. Ker pa je bil ta dan nedelja, se je rok prestavil in iztekel na dan 1. 7. 2019, zaradi česar je bila vložena pritožba z dne 5. 7. 2019 prepozno vložena. Glede navedb tožeče stranke o dolžnosti uporabe določil ZUP sodišče tožeči stranki pritrjuje, pri tem pa pripominja, da je šlo pri izdaji prvo izdanega sklepa za postopek davčne izvršbe, in da je v davčnih postopkih treba upoštevati določila ZDavP-2 (157. člen), ki je specialni zakon in za izdane sklepe o izvršbi izrecno določa, da je možna pritožba v roku osmih (8. dni), čemur tožeča stranka ni sledila.

14. 240. člen ZUP določa, da organ prve stopnje ob prejemu pritožbe najprej preizkusi, ali je pritožba dovoljena in pravočasna in ali jo je vložila upravičena oseba. Če pritožba ni dovoljena, če je prepozna ali če jo je vložila neupravičena oseba, jo organ prve stopnje zavrže s sklepom. Po določbi prvega odstavka 68. člena ZUP je vloga, med katere sodi tudi pravno sredstvo – pritožba, vložena pravočasno, če jo pristojni organ prejme preden izteče rok oziroma če je poslana priporočeno po pošti na dan, ko je tudi dan izteka roka (drugi odstavek 68. člena ZUP).

15. Ker je tožeča stranka zoper navedeni sklep podala pritožbo prepozno, je tožena stranka 22. 7. 2019 izdala sklep DT 4934-84641/2019-3, s katerim je pritožbo kot prepozno zavrgla.

16. Tožeča stranka je tudi zoper ta sklep prejela obvestilo o vročanju, ki je bilo puščeno v hišnem predalčniku 24. 7. 2019 naslova bivanja tožnika, kar izhaja iz spisovnega gradiva in se je tako, skladno z določili ZUP štelo, da je bila, s fikcijo vročitve, vročitev opravljena 8. 8. 2019, zaradi česar se je rok za morebitno pritožbo iztekel 23. 8. 2019. 17. Tožnik je pritožbo vložil 24. 8. 2019 priporočeno na pošti Slovenska Bistrica ob 9.40 uri, zaradi česar je kasneje tožena stranka ponovno izdala sklep DT 4934-84641/2019-6 z dne 30. 8. 2019, s katerim je bila pritožba kot prepozna zavržena. Tudi ta sklep je bil tožniku vročen na podlagi fikcije vročitve, obvestilo o vročanju predmetnega sklepa je bilo puščeno v njegovem hišnem predalčniku 3. 9. 2019, zaradi česar je začel teči rok za fikcijo vročitve 4. 9. 2019 in se je z dnem 19. 9. 2019 štelo, da je predmetni sklep vročen. Rok za pritožbo se je iztekel 4. 10. 2019, pri čemer je bila pritožba tožnika zoper predmetni sklep podana šele 15. 10. 2019 priporočeno na pošti Murska Sobota ob 12.50 uri.

18. Zaradi navedene ponovno prepozno vložene pritožbe s strani pritožnika (tožnika) je tožena stranka ponovno izdala sklep DT 4934-84641/2019-9 z dne 29. 9. 2019, s katerim je pritožbo kot prepozno zavrgla. Tožnik je sporočilo o prejetem pisanju prejel v hišni predalčnik 11. 11. 2019, zaradi česar je začel teči 15 dnevni rok za vročitev 12. 11. 2019 in se je iztekel 26. 11. 2019, ko se je štelo, da je predmetni sklep vročen. Rok za pritožbo (15 dni) je nastopil z dnem 11. 12. 2019, pritožba zoper predmetni sklep pa je bila vložena šele 30. 12. 2019 priporočeno na pošti Slovenska Bistrica ob 10.13 uri.

19. O zadnji vloženi pritožbi tožnika z dne 30. 12. 2019 je bil izdan sklep DT 4934-84641/2019-11 z dne 16. 1. 2020 (**ki je predmet izpodbijanja v tem postopku**), s katerim je bila pritožba kot prepozna zavržena. Poskus vročitve predmetnega sklepa je bil opravljen 20. 1. 2020, kar ni bilo mogoče, zaradi česar je bil naslovnik obveščen o prispelem pismu, ki ga ni osebno prevzel na pošti. Tako je nastopila fikcija vročitve 4. 2. 2020 in se je z dnem 19. 2. 2020 iztekel rok za pritožbo. Tokrat je bila pritožba zoper predmetni sklep podana pravočasno, in sicer 18. 2. 2020 na pošti Murska Sobota ob 14.35 uri, zaradi česar je bila odstopljena organu druge stopnje.

20. Organ druge stopnje je z odločbo DT-499-29-134/2020 z dne 28. 5. 2020 pritožbo kot neutemeljeno zavrnil in ta je bila vročena tožniku. Tožnik je pošiljko prevzel z lastnoročnim podpisom 3. 6. 2020 in pravočasno vložil tožbo pred tukajšnjim sodiščem.

21. Za presojo v predmetnem sporu je torej odločilna **zgolj** okoliščina, ali je tožnik podal **pravočasno** pritožbo zoper sklep št. DT 4934-84641/2019-9 izdan dne 29. 10. 2019 in, ali je bil v posledici izpodbijani sklep št. DT 4934-84641/2019-11 (10-710-10) z dne 16. 1. 2020, utemeljeno izdan.

22. Sodišče se tako z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami tožene stranke, kakor tudi z razlogi iz obrazloženega izpodbijanega sklepa, strinja, saj je po pregledu celotne listinske dokumentacije upravnega in sodnega spisa ugotovilo, da je bila odločitev prvostopnega organa pravilna, ker je bila pritožba pritožnika zoper sklep št. DT 4934-84641/2019-9 izdan dne 29. 10. 2019, prepozna. Ker so ugovori, ki jih tožnik uveljavlja v tožbi enaki pritožbenim, jih iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1. 23. Glede navedb tožeče stranke, da v predmetni zadevi ni bil izveden noben sodni postopek, zaradi česar bi naj bil postopek tožene stranke pravno neveljaven, da ni bil ugotovljen dolg, da ni bilo ustne obravnave, da je šlo za zbiranje podatkov tožene stranke brez privoljenja, da tožnik ni bil obsojen za kaznivo dejanje, da je šlo za neenakost z ostalimi in za kršeno pravico do enakosti varstva pravic, saj mora biti krivda ali dolg ugotovljen s pravnomočno sodbo, zaradi česar mu je bila kršena pravica do zasebne lastnine in 6. člen EKČP, sodišče pripominja, da so tovrstne tožbene navedbe neutemeljene, saj je šlo pri odločanju z izpodbijanim sklepom zgolj za presojo procesnega dela postopka in ne za presojo vsebine same zadeve. Tako organ odločanja kakor tudi sodišče sta pred vsakim odločanjem o vsebini zadeve najprej dolžna preveriti procesne predpostavke za vodenje postopka. Ena izmed ključnih procesnih predpostavk v postopku je pravočasnost vloženega pravnega sredstva, zaradi česar sodišče glede navedb tožnika, da se pred izdajo izpodbijanega sklepa ni mogel izjaviti, pritrjuje toženi stranki, da gre v predmetni zadevi za procesni sklep, in sicer samo za ugotavljanje pravočasnosti vloženega pravnega sredstva.

24. Sodišče pa na tem mestu pripominja, da četudi bi odločalo o vsebini (v kolikor bi bile predhodne pritožbe pravočasne), da so navedbe tožnika tako splošne in pavšalne, da jih sodišče ne bi moglo preizkusiti in tudi ne na njih odgovoriti, saj niso v ničemer konkretizirane do te mere, da bi jih sodišče lahko presojalo in se do njih opredelilo.

25. Tožnik v niti eni izmed svojih pritožb in tudi ne v zadnji pritožbi ni navedel, da morebiti na predmetnem naslovu ne biva, da je bil morebiti odsoten (kar bi dokazoval z morebitnimi dokazili, ki pa jih ves čas postopka ni predložil). Pravilne so navedbe tožene stranke, da fikcija vročitve nastopi po samem zakonu, v kolikor stranka v postopku morebiti ne dokaže seveda nasprotnega, česar pa stranka v predmetnem postopku ni dokazala.

26. Glede navajanj tožeče stranke o dejstvu, da je bila 18. 10. 2020 razglašena epidemija in glede odredbe Vrhovnega sodišča RS o posebnih ukrepih z dne 13. 11. 2020 sodišče pripominja, da so predmetne navedbe tožeče stranke brezpredmetne, saj je bila tožba v predmetni zadevi vložena 19. 6. 2020, in sicer zoper sklep z dne 16. 1. 2020, ko epidemija še ni bila razglašena. Sodišče glede na navedbe tožeče stranke posebej izpostavlja, da mora vsak državni organ pred odločanjem najprej preveriti, ali so za odločanje podane procesne predpostavke. Ena izmed teh procesnih predpostavk je vložitev pravočasnega pravnega sredstva. Tožeča stranka je bila v zadnjem sklepu z dne 16. 1. 2020 jasno poučena o svojih pravicah, in sicer da ima zoper predmetni sklep pravico do pritožbe na Ministrstvo za finance v roku 15. dni od vročitve tega sklepa. Glede na to, da je bila tožeča stranka o poskusu vročitve predmetnega sklepa obveščena z obvestilom z dne 20. 1. 2020, kar izhaja iz obvestila, ki se nahaja v spisovnem gradivu, se je dne 4. 2. 2020 iztekel 15-dnevni rok. Z iztekom tega dne pa je nastopila tudi fikcija vročitve, ki je tožeča stranka v postopku ni izpodbijala. Nenazadnje je tožeča stranka zoper predmetni sklep tokrat podala pravočasno pritožbo, in sicer dne 18. 2. 2020, o čemer je odločal organ druge stopnje, ki je pritožbo zavrnil. 27. Sodišče ugotavlja, da tožeča stranka ni navedla, da morebiti predmetnih sklepov ni prejela oziroma z ničemer ni izkazala morebitnega neprejema izpodbijanega sklepa ali kateregakoli izmed predhodnih sklepov in tudi ni zanikala nepravočasnosti vložitve pravnih sredstev, temveč se ni strinjala z zakonsko določenimi roki. Napačne so navedbe tožnika, da mora organ dokazati fikcijo vročitve, saj ta nastopi na podlagi zakona. Lahko pa posameznik z dokazi izkazuje svojo morebitno odsotnost ali druge okoliščine, ki bi lahko vplivale na fikcijo vročitve. Tožena stranka bi lahko namreč morebitno odsotnost tožnika (ki jo zgolj pavšalno in kot potencialno navaja tožnik), za zamudo vložitve pravnega sredstva, lahko upoštevala samo v kolikor bi tožnik zamudo izkazal in bi jo tožena stranka štela za upravičeno, česar pa tožnik v postopku ni izkazal in tudi ne pred sodiščem.

28. Glede izpostavljanja tožnika o njegovi pravici do izjave se sodišče strinja s tožnikom, saj ima vsaka stranka pravico do izjave, vendar šele, ko se vsebinsko odloča o zadevi. Pri predmetni zadevi pa je šlo zgolj za ugotovitev pravočasnosti pritožbe, ki je izhajala iz listinske dokumentacije, zaradi česar odločanje o glavni stvari še sploh ni nastopilo.

29. Sodišče pripominja, da ima vročanje na podlagi fikcije vročitve podlago v določilih ZUP. Iz 87. člena ZUP namreč izhaja, da velja vročitev za opravljeno z dnem preteka 15 dnevnega roka, ki teče od prvega dne poskusa vročitve in ne šele z dnem, ko je pisanje puščeno v hišnem predalčniku naslovnika. Po stališču sodne prakse besedna zveza „z dnem preteka tega roka“, ki izhaja iz pouka na „Pisnem sporočilu“, ki je puščeno naslovniku kaže, da se v primeru neuspelega vročanja in naslovnikove opustitve, da sam dvigne dokument, šteje, da mu je bil ta vročen na dan, ko se je iztekel rok za njegov prevzem, to je petnajsti dan in ne kasneje, šele na dan dejansko puščenega pisanja v hišnem nabiralniku. Iz določb 87. člena ZUP je še razvidno, da fikcija vročitve nastopi, preden vročevalec pusti pisanje v naslovnikovem predalčniku. Navedeno dejanje namreč opravi po preteku roka za dvig pošiljke, torej po poteku petnajstih dni, kar pomeni, da dan, ko je bil dokument puščen v hišnem predalčniku, za samo vročitev ni pravno odločilen.1

30. Sodišče na koncu še pripominja, da glavne obravnave v predmetni zadevi ni izvedlo iz razloga, ker je bilo mogoče odločiti na podlagi dokumentacije v spisu in tako dejanskega stanja ni bilo treba dopolnjevati, saj je šlo zgolj za ugotavljanje pravočasnosti teka procesnih rokov za vložitev pritožbe in je šlo torej za presojo listinskih dokazov povezanih s procesnimi predpostavkami, tožeča stranka pa v postopku ni predložila nobenih dokazov, ki bi jih bilo treba presojati na obravnavi. Tudi glede na prakso ESČP, zadeve davčne narave ne sodijo v okvir prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in svoboščinah (EKČP), torej ne sodijo v pravico do zagotovljenega sodnega varstva zaradi varstva civilnih pravic.2

31. Glede naštetih zadev v tožbi, ki so se vodile pred ESČP proti Sloveniji sodišče pripominja, da predmetne zadeve niso povezane z vložitvijo pritožbe ali potekom ali upoštevanja rokov, temveč se nanašajo na druge postopke, in sicer predvsem na prekrškovne postopke.

32. Izpodbijani sklep je tako po mnenju sodišča pravilen in na zakonu utemeljen. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zaradi česar je tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

**K II. točki izreka**

33. Ker tožeča stranka s predmetno tožbo ni uspela, vsaka stranka, skladno z določilom četrtega odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), krije svoje stroške postopka.

1 Mojca Medved Ladinek, Zbornik GV založba, 2021, 16. dnevi prekrškovnega prava, str. 46 in VS RS I Up 66/2019 z dne 4. 9. 2019 in VS RS I Up 69/2019 z dne 26. 11. 2019. 2 Sodba ESČP v zadevi Ferrazzini V. Italy, št. 44759/98, z dne 12. julij 2001, točka 25 in študija projekta pomen prakse in zahtev ESČP za izvedbo glavne obravnave v upravnem sporu, Pravna fakulteta v Ljubljani, 2018, stran 37.