Jedro

Oceno stopnje ogroženosti prosilca za azil oziroma njegovi izpostavljenosti dejanjem preganjanja v smislu Ženevske konvencije in Direktive Sveta ES št. 2004/83/ES lahko pristojni organ sprejme le v rednem azilnem postopku na podlagi 1. odstavka 35. člena ZAzil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000 in 45/2006-odl. US RS) v zvezi z določbo 6. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB2, Uradni list RS, št. 51/2006 in 37/2006-sklep US RS) ugodilo tožbi tožnikov, izpodbijano odločbo tožene stranke z dne 15.9.2006, odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil prošnji tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji zavrnila kot očitno neutemeljeni in določila, da morata zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe. S sklepom (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje odločilo, da se postopka, ki se vodita pod. št. U 2257/2006 in U 2258/2006, združita in se zadeva v nadaljevanju vodi pod št. U 2257/2006 in (3. točka izreka sodbe in sklepa) da se tožnike oprosti plačila sodnih taks.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da se sodišče prve stopnje strinja z oceno tožene stranke, da opis dejstev, po katerih je bil tožnik dvakrat fizično napaden, prvič pred dvema letoma in zadnjič takrat, ko je bila napadena tudi tožnica, ne pomeni preganjanja v smislu 2. odstavka 1. člena ZAzil in 9. člena Direktive Sveta ES, št. 2004/83/EC, četudi sodišče v dvomu nima razloga, da ne bi verjelo tožnici, da je pri fizičnem napadu šlo za poizkus posilstva. Kljub temu pa je sodišče ugodilo tožbi tožnikov, ker tožena stranka pri odločanju ni upoštevala, da je tožnik Rom, tožnica pa Aškal, ki sta po splošno znanih dejstvih etnični skupini, ki sta z vidika varnosti bolj ogroženi na Kosovu. V takih primerih, tudi če tožnika v upravnem postopku ne izkažeta utemeljenega strahu pred preganjanjem bodisi zaradi premajhne intenzivnosti bodisi zaradi nezadostne kontinuiranosti nasilnih ravnanj, mora tožena stranka preveriti, ali je z vidika obveznosti, ki jih ima Slovenija do mednarodne zaščite teh beguncev, nesprejemljivo vrniti take osebe v izvorno državo iz objektivnih razlogov. Sodišče šteje za splošno znano dejstvo v mednarodni upravo sodni praksi zadnje poročilo o stanju na Kosovu iz meseca marca leta 2006, ki posebej obravnava Rome in Aškale na Kosovu. To pomeni, da je sklicevanje tožene stranke na ugotovitve Vrhovnega sodišča RS v zadevi št. I Up 1027/2006 z dne 6.7.2006, ko gre za Rome oziroma Aškale, v neskladju s poročilom Visokega komisariata ZN za begunce. Tožnika se sklicujeta na ta dokument v tožbi, češ da so Romi po teh podatkih ogroženi, da lahko vrnitev teh oseb na Kosovo temelji le na prostovoljnem temelju in da naj bi države podpisnice Konvencije o statusu beguncev tem beguncem zagotavljale vsaj subsidiarno zaščito. Ker so to pravno relevantna dejstva, poročila Visokega komisariata ZN za begunce o stanju na Kosovu pa je treba šteti za redno obveščanje organov, ki odločajo v postopku o prošnjah za azil, je sodišče navedeni dokaz upoštevalo v presoji zakonitosti izpodbijanega akta, vendar ne po vsebini, ampak samo v procesnem smislu. To pomeni, da bo v ponovljenem postopku tožena stranka morala v dokazno oceno vključiti navedeni dokument in oceniti njegov pomen z vidika subsidiarne zaščite. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Smiselno ponovi navedbe iz odgovora na tožbo in podrobno navaja upravno sodno prakso, ki se je oblikovala glede preganjanja ter zaključuje, da v obravnavanem primeru dejanj, ki jih zatrjujeta tožnika (dva fizična napada na tožnika in eden na tožnico hkrati s poskusom posilstva, maltretiranje s strani Albancev, ker je tožnik Rom, tožnica pa Aškal) ni mogoče šteti za takšna dejanja, ki ustrezajo vsebini izoblikovanega standarda preganjanja. Navaja, da na podlagi ugotovitev v sodbah Vrhovnega sodišča RS (št. I Up 469/2006 in I Up 1027/2006) utemeljeno sklepa, da je oblast na Kosovu s pomočjo mednarodnih sil sposobna zaščititi svoje prebivalstvo ne glede na rasno ali kakršnokoli drugo pripadnost. Meni, da za priznanje statusa begunca ni dovolj že to, da v državi vlada nek splošen, negativen ali diskriminatoren odnos do določene narodne skupnosti, temveč je treba v azilnem postopku izkazati, predložiti in dokazati vsa tista dejstva, ki bi utemeljila preganjanje konkretne osebe iz razlogov Ženevske konvencije. V azilnem postopku je treba upoštevati vsa relevantna dejstva, okoliščine in tiste kriterije, ki izhajajo iz definicije preganjanja in ne zgolj določeno poročilo oziroma mnenje posameznih mednarodnih institucij o položaju neke narodno rasne skupnosti v izvorni državi prosilca. Verbalno nadlegovanje, žaljivke in posamezni pretepi po njeni presoji niso preganjanje, tako pa je presodilo tudi Vrhovno sodišče RS v več sodbah. Glede na navedeno in na podlagi izjav tožnikov, podanih v prošnjah za azil, meni, da je utemeljeno njeno sklepanje, da tožnikoma v izvorni državi ne grozi preganjanje. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo odpravi ter potrdi izpodbijano odločbo tožene stranke.

V odgovoru na pritožbo tožnika vztrajata pri razlogih izpodbijane sodbe. Menita, da obstaja utemeljen razlog za prepričanje, da bi bila ob vrnitvi v izvorno državo soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpita resno škodo, kar dokazuje poročilo UNHCR (januar in junij 2006), po katerem je položaj Romov kot skupine na Kosovu ogrožen, sam obstoj varnostnih sil na Kosovu pa še ne zagotavlja varnosti. Navajata, da je smisel subsidiarne zaščite v tem, da se nudi tudi osebam, ki sicer ne izpolnjujejo strogih pogojev za priznanje azila, kljub temu pa bi obstajala nevarnost, da utrpijo resno škodo v primeru njihove vrnitve v izvorno državo. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi izpodbijano sodbo ter, da se ju oprosti plačila sodnih taks.

Pritožba ni utemeljena iz naslednjih razlogov.

Azil je oblika mednarodne zaščite, ki jo država prizna tujcem zaradi individualne ogroženosti v smislu razlogov, ki jih določa ZAzil oziroma Ženevska konvencija in sicer zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, osnovanem na rasi, veri, narodnostni pripadnosti in pripadnosti določeni družbeni skupini ali pripadnosti določenemu političnemu prepričanju. V obravnavanem primeru sta bili prošnji za azil tožnikov zavrnjeni v t.i. pospešenem postopku (2. odstavka 35. člena ZAzil), ki je posebna oblika skrajšanega postopka, po katerem pristojni organ odloča, če ugotovi katerega od razlogov, izrecno določenih v ZAzil. V takem primeru pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, ne da bi v postopku ugotavljal ali prosilec za azil izpolnjuje pogoje za priznanje azila v Republiki Sloveniji. V tem postopku pa lahko pristojni organ odloči samo v primeru, ko prosilec za azil zatrjuje take dejanske okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja v smislu ZAzil. Če mora pristojni organ, tako kot tožena stranka v obravnavanem V obravnavanem primeru sta bili prošnji za azil tožnikov zavrnjeni v t.i. pospešenem postopku (2. odstavka 35. člena ZAzil), ki je posebna oblika skrajšanega postopka, po katerem pristojni organ odloča, če ugotovi katerega od razlogov, izrecno določenih v ZAzil. V takem primeru pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, ne da bi v postopku ugotavljal ali prosilec za azil izpolnjuje pogoje za priznanje azila v Republiki Sloveniji. V tem postopku pa lahko pristojni organ odloči samo v primeru, ko prosilec za azil zatrjuje take dejanske okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja v smislu ZAzil. Če mora pristojni organ, tako kot tožena stranka v obravnavanem V obravnavanem primeru sta bili prošnji za azil tožnikov zavrnjeni v t.i. pospešenem postopku (2. odstavka 35. člena ZAzil), ki je posebna oblika skrajšanega postopka, po katerem pristojni organ odloča, če ugotovi katerega od razlogov, izrecno določenih v ZAzil. V takem primeru pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, ne da bi v postopku ugotavljal ali prosilec za azil izpolnjuje pogoje za priznanje azila v Republiki Sloveniji. V tem postopku pa lahko pristojni organ odloči samo v primeru, ko prosilec za azil zatrjuje take dejanske okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja v smislu ZAzil. Če mora pristojni organ, tako kot tožena stranka v obravnavanem primeru, za sprejem odločitve, da prosilcu za azil očitno ne grozi preganjanje, ocenjevati in presojati stopnjo intenzivnosti zatrjevanih kršitev človekovih pravic v skladu s pogoji, določenimi v Ženevski konvenciji, pa ni že iz same prošnje očitno, da prosilcu ne grozi preganjanje. Oceno stopnje ogroženosti prosilca za azil oziroma njegovi izpostavljenosti dejanjem preganjanja v smislu Ženevske konvencije in Direktive Sveta ES, št. 2004/83/ES, lahko pristojni organ sprejme le v rednem azilnem postopku na podlagi 1. odstavka 35. člena ZAzil. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe in podatkov v upravnih spisih, sta tožnika v vlogi za priznanje azila zatrjevala, da jima v izvorni državi grozi preganjanje s strani pripadnikov albanske narodnosti zaradi njune pripadnosti romski narodnosti (tožnik) in aškalski (tožnica). Navedene okoliščine so takšne narave, da bi lahko pomenile dejanja preganjanja, kar pa še ne pomeni samo po sebi, da sta bila tožnika izpostavljena dejanjem preganjanja, ki ustrezajo razlagi pojma biti preganjan v smislu ZAzil. Vendar pa mora odločitev o tem vprašanju, to je, ali gre v obravnavanem primeru za preganjanje po ZAzil, pristojni organ sprejeti v rednem azilnem postopku, v katerem ne odloča samo na podlagi prošnje za azil, temveč izvaja tudi druge dokaze vključno s proučitvijo objektivne situacije v izvorni državi. Zato se pristojno sodišče strinja z sodiščem prve stopnje, ki je odločbo tožene stranke odpravilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek.

Upoštevaje navedeno, pritožbeni ugovori na drugačno odločitev ne morejo vplivati.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. O predlogu tožnikov, da se ju oprosti plačila sodnih taks pritožbeno sodišče ni odločalo, saj sta bila tožnika oproščena plačila sodnih taks že s sklepom sodišča prve stopnje (2.točka izreka sodbe in sklepa). Ta oprostitev pa velja za ta upravni spor v celoti.