Jedro

Kazenski postopek zoper tožnico v smislu 19. člena ZKP ni bil uveden, zaradi česar niso izpolnjeni pogoji za izdajo sklepa o prekinitvi postopka sprejema tožnice v slovensko državljanstvo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Upravne enote Maribor, št. 213-184/2011-30 (9301) z dne 1. 3. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 510,60 EUR z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Upravna enota Maribor prekinila postopek sprejema tožnice v državljanstvo Republike Slovenije do pravnomočne odločitve v kazenskem postopku. V obrazložitvi sklepa navaja, da mora upravni organ v postopku sprejema v državljanstvo med drugim tudi ugotoviti, ali prosilec za državljanstvo izpolnjuje pogoje iz 6. in 8. točke 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS). V skladu s 6. točko prosilec ne sme biti pravnomočno obsojen na nepogojno zaporno kazen daljšo od 3 mesecev, ali mu ne sme biti izrečena pogojna obsodba na zaporno kazen s preizkusno dobo daljšo od enega leta. V točki 8 pa je kot pogoj določeno, da sprejem osebe v državljanstvo ne predstavlja nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo države. Na podlagi poizvedb je upravni organ ugotovil, da je pri Okrožnem državnem tožilstvu v Kopru vložena ovadba zoper prosilko zaradi suma storitve kaznivega dejanja po 113. in 175. členu Kazenskega zakonika. Ker na podlagi navedenega ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, ali prosilka izpolnjuje pogoje iz 6. in 8. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, je moral upravni organ postopek prekiniti do pravnomočne odločitve v kazenskem postopku.

Navedeno odločitev je potrdila tudi tožena stranka z odločbo št. 213-415/2012/6 (1323-05) z dne 8. 8. 2012. Meni, da se v slovensko državljanstvo naj ne bi naturalizirale osebe, ki ne izpolnjujejo pogojev iz 6. in 8. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, zato ima upravni organ dolžnost, da ugotovi obstoj kaznivega dejanja ter da zaradi tega prekine postopek sprejema v državljanstvo do pravnomočne odločitve v kazenskem postopku. O tem, kdaj se začne kazenski postopek, ni enotnega strokovnega stališča. Navedeno izhaja iz odgovora Vrhovnega sodišča v zvezi z zaprosilom tožene stranke, da pojasni, kdaj nastopijo pravne posledice uvedbe kazenskega postopka. Zato je tožena stranka presodila, da je prvostopni organ ravnal pravilno, ko se pri presoji ni oprl na potrdilo sodišča, da oseba ni v kazenskem postopku, ker zoper njo ni bila vložena obtožnica. Pri tem tudi ni mogoče izhajati iz določbe 22. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker se pridobitev državljanstva z naturalizacijo ne more šteti za pravico posameznika. Prav tako ZUP kot lex generalis v 148. členu govori o obstoju kaznivega dejanja kot razlogu za prekinitev postopka. Iz navedenega je mogoče sklepati, da lahko gre tudi za predkazenski postopek.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je upravni organ prekinil postopek do pravnomočne odločitve v izreku izpodbijanega sklepa neopredeljenega oz. nedefiniranega kazenskega postopka. Upravni organ je na podlagi poizvedb pri organih kazenskega pregona ugotovil, da sta bili zoper tožnico podani dve kazenski ovadbi. Kazenska ovadba policijske postaje Maribor je bila že zavržena, o ovadbi vloženi pri Okrožnem državnem tožilstvu Koper pa še ni odločeno. To pomeni, da na sodišču še sploh ni bil uveden kazenski postopek zoper tožnico, saj se ta uvede pri sodišču le na zahtevo upravičenega tožilca, ki pa še ni bila podana. Upravni organ je tako prekinil postopek zaradi kazenskega postopka, ki se dejansko še sploh ni začel. Tako je prvostopni organ napravil napačen sklep o obstoju kazenskega postopka, ki bi naj tekel zoper tožnico, zaradi česar je izpodbijani sklep nezakonit, zato predlaga njegovo odpravo ter povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v njeni odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je to sodišče že odločilo s sklepom opr. št. II U 382/2012-10 z dne 20. 3. 2013 in sicer je v okviru predhodnega preizkusa tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrglo. Sodišče je namreč presodilo, da sklep o prekinitvi postopka ni sklep v smislu 2. člena ZUS-1, saj z njim ni bilo odločeno o kakšni pravici ali pravni koristi tožeče stranke, prav tako ni sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1. Vrhovno sodišče RS je s sklepom I Up 198/2013 z dne 18. 9. 2013 navedeni sklep sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek. Pri tem je zavzelo stališče, da v obravnavanem primeru vsebina sklepa o prekinitvi postopka in specifična narava državljanstva, dajeta obravnavanemu sklepu o prekinitvi postopka značaj upravnega akta v smislu 2. člena ZUS-1. S sklepom je namreč očitno poseženo v tožničin pravni položaj v postopku pridobitve državljanstva, s tem pa tudi v njeno pravico do državljanstva. Vrhovno sodišče je menilo, da se je tožničin pravni položaj z izdajo spornega sklepa poslabšal, ker je nadaljevanje postopka odloženo na podlagi v upravnem postopku nezakonito ugotovljenega razloga za prekinitev postopka. Sodišču prve stopnje je naložilo, da v novem postopku ponovno presodi procesne predpostavke za tožbo in pri tem upošteva njegovo pravno stališče, če bo ugotovilo, da so te izpolnjene, ter odloči o tožbi po vsebini.

Eden izmed pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo je, da prosilec ni bil pravnomočno obsojen na nepogojno zaporno kazen, daljšo od treh mesecev, ali da mu ni bila izrečena pogojna obsodba na zaporno kazen s preizkusno dobo, daljšo od enega leta (6. točka prvega odstavka 10. člena ZDRS). V primeru, če je zoper prosilca uveden kazenski postopek za kaznivo dejanje iz prej navedene določbe, organ prekine postopek odločanja o sprejemu v državljanstvo RS do pravnomočne odločitve v kazenskem postopku (šesti odstavek 10. člena ZDRS).

V navedeni zadevi je upravni organ ugotovil, da je bila pri Okrožnem državnem tožilstvu v Kopru zoper tožnico vložena kazenska ovadba zaradi suma storitve kaznivih dejanj po 113. in 175. členu KZ-1, torej kaznivih dejanj iz 6. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, sporno pa je vprašanje, ali je bil s tem že uveden kazenski postopek zoper prosilko. V zvezi z navedenim vprašanjem je Vrhovno sodišče v svojem sklepu II Up 198/2013 z dne 18. 8. 2013 zavzelo pravno stališče, da se kazenski postopek po prvem odstavku 19. člena ZKP uvede na zahtevo upravičenega tožilca, torej je v svojem začetku vezan na zahtevo upravičenega tožilca. Po podatkih spisa pa takšna zahteva upravičenega tožilca ni bila podana, zato po mnenju vrhovnega sodišča kazenski postopek zoper tožnico ni bil uveden.

V skladu s šestim odstavkom 10. člena ZDRS je razlog za prekinitev postopka sprejema v državljanstvo uvedba kazenskega postopka za kazniva dejanja iz 6. točke prvega odstavka tega člena. Glede na pravno stališče vrhovnega sodišča, na katero je to sodišče vezano, po podatkih spisa kazenski postopek zoper tožnico v smislu 19. člena ZKP ni bil uveden. S tem pa pogoji za izdajo sklepa o prekinitvi postopka niso bili izpolnjeni, zato je odločitev prvostopnega organa v izpodbijanem sklepu nepravilna. Zaradi navedenega je sodišče izpodbijani sklep na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo moral upravni organ, upoštevaje stališče vrhovnega sodišča, da je kazenski postopek uveden, ko je podana zahteva upravičenega tožilca, ponovno presoditi, ali je pogoj iz šestega odstavka 10. člena ZDRS za prekinitev postopka izpolnjen, v nasprotnem primeru pa nadaljevati s postopkom na podlagi tožničine vloge.

Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožeča stranka upravičena tudi do povrnitve stroškov postopka. Povrnitev stroškov postopka tožnikom v upravnem sporu ureja 25. člen ZUS-1. Ta v tretjem odstavku določa, da če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani akt, se tožniku prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Glede na to, da je sodišče o zadevi odločilo na seji, tožnico pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, je upravičena do stroškov v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Sodišče je na podlagi II. točke izreka sklepa vrhovnega sodišča odločilo tudi o pritožbenih stroških. Ti se odmerjajo upoštevaje določbo 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 22. členom ZUS-1 in Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT). V obravnavanem primeru gre za spor po drugem odstavku 25. člena ZOdvT, saj vrednost predmeta v tem primeru ni ocenljiva, zato je tudi ni mogoče določiti s prostim preudarkom. Odvetniška nagrada se tako odmeri od vrednosti 3.500 EUR ter po tarifni številki 3210 znaša 141 EUR, s količnikom 1,6 pa 225,60 EUR. Skupaj je tožeča stranka upravičena do zneska 510,60 EUR, povečanega za DDV, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.