Jedro

ZFPPIPP celovito ureja razloge za razrešitev upravitelja, zato ni nobenih razlogov, da bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti določila ZPP, ki veljajo za izvedence. Položaja nista v ničemer primerljiva, zato teh določb ZPP ni mogoče uporabiti niti smiselno, kaj šele neposredno.

Če je upravitelj že ves razpoložljivi predujem porabil, ne da bi pri tem uspel najti in unovčiti kakšno premoženje stečajnega dolžnika, to ne pomeni, da je postal delovno nezmožen.

Upravitelj ne more izbirati le stečajev, v katerih je dovolj stečajne mase, da bo po svojem mnenju zadostno poplačan.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Upravitelj sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo upraviteljev predlog za razrešitev.

2. Zoper navedeni sklep se je upravitelj pravočasno pritožil. Navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, pri čemer se določila ZPP smiselno uporabljajo glede na 1. odstavek 221. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju ZFPPIPP). Višjemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi ali ga spremeni tako, da ga razreši in imenuje novega upravitelja. Zahteva tudi povračilo stroškov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. ZFPPIPP celovito ureja razloge za razrešitev upravitelja, zato ni nobenih razlogov, da bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti določila ZPP, ki veljajo za izvedence. Upravitelj pri tem tudi spregleda, da 1. odstavek 121. člena ZFPPIPP ne narekuje direktne uporabe določil ZPP, v kolikor posamezno vprašanje v ZFPPIPP ni urejeno drugače, temveč določa le smiselno uporabo določil ZPP. Pri tem pa položaj upravitelja v insolvenčnem postopku ni v ničemer primerljiv s položajem izvedenca, imenovanega v pravdnem postopku. Upravitelj je namreč organ postopka zaradi insolventnosti (1. odstavek 97. člena ZFPPIPP). Izvedenec pa je le pomočnik sodišča pri ugotovitvi ali razjasnitvi kakega dejstva, glede katerega sodišče nima potrebnega strokovnega znanja (243. člen ZPP), pri čemer sodišče samo odloči, koga bo vzelo za izvedenca, stranke pa se imajo možnost o tem izjaviti (1. in 2. odstavek 244. člena ZPP). Medtem pa upravitelja ne izbere ne sodišče ne upniki kot stranke postopka, temveč je ta imenovan iz posebnega seznama upraviteljev po zakonsko določenem vrstnem redu in glede na njegove izkušnje (116. člen ZFPPIPP). Položaja tako nista v ničemer primerljiva, zato teh določb ZPP ni mogoče uporabiti niti smiselno, kaj šele neposredno; upravitelj pa tudi ni pojasnil, zakaj naj bi se uporabile določbe od 243. do 256. člena ZPP in je tako njegova pritožba v tem delu povsem pavšalna in neobrazložena.

5. Že sodišče prve stopnje je upravitelju dovolj jasno razložilo, da je upravitelj imenovan kot fizična oseba in da je to jasno zapisano v 1. odstavku 117. člena ZFPPIPP. Izbira pravnoorganizacijske oblike, v kateri bo to svojo dejavnost opravljal, pa je povsem njegova izbira in nenazadnje tudi poslovna odločitev, ki jo sprejme sam upravitelj glede na vse okoliščine, ki vplivajo na odločitev za izbiro določene pravnoorganizacijske oblike. Pri tem gre za profesionalni rizik, ki se ga mora zavedati vsakdo, ki se odloči, da bo opravljal delo in naloge upravitelja. Ob odločanju za opravljanje zahtevne funkcije upravitelja mora oseba tudi presoditi, ali je sposobna opravljati delo z obremenitvami, na katere se upravitelj sklicuje v pritožbi in ki po njegovem mnenju predstavljajo hudo duševno in okoljsko obremenitev delovnega mesta. Če naknadno ugotovi, da teh rizikov ni sposoben nositi, se delu lahko odpove, za kar je potrebna le njegova pisna izjava, da se izbriše iz seznama upraviteljev.

6. Okoliščina, da v nekaterih stečajnih postopkih ni dovolj sredstev niti za plačilo stroškov postopka, pri tem ne predstavlja ničesar izjemnega ali nepredvidenega. Že zelo kmalu po uveljavitvi ZFPPIPP se je tudi pokazalo, da med take postopka večinoma spadajo tudi postopki osebnega stečaja, ki jih do poteka preizkusnega obdobja v postopku odpusta obveznosti niti ni mogoče zaključiti. Če je upravitelj že ves razpoložljivi predujem porabil, ne da bi pri tem uspel najti in unovčiti kakšno premoženje stečajnega dolžnika, pa to nikakor ne pomeni, da je postal delovno nezmožen, kar mu je jasno razložilo že sodišče prve stopnje. Dejstvo, da stroškov ne more poplačevati, ne pomeni delovne nezmožnosti. Pri zakonski opredelitvi razloga za razrešitev iz 4. točke 118. člena ZFPPIPP (upravitelj se razreši, če zaradi delovne nezmožnosti ne more več opravljati funkcije upravitelja), gre zgolj za razlog, ko je upravitelj zaradi okoliščin na njegovi strani, ki mu fizično ali psihično onemogočajo opravljati delo, delovno nezmožen za opravljanje funkcije upravitelja v vseh postopkih – predvsem gre tu za njegovo zdravstveno stanje. Če upravitelj meni, da je pri njem nastopilo tako stanje, ga mora obrazložiti s takimi razlogi in predložiti ustrezna dokazila. Ne more pa prenehati opravljati funkcije upravitelja le v določenih postopkih, in to po tem, ko je že porabil znesek predujma za stroške stečajnega postopka.

7. Vsi riziki in obremenitve so torej že dolgo znani. Upravitelj ne more izbirati le stečajev, v katerih je dovolj stečajne mase, da bo po svojem mnenju zadostno poplačan. Kot je višje sodišče že pojasnilo v sklepu Cst 110/2013, izdanem dne 12.3.2013 v stečajnem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. St 683/2009, v katerem se višje sodišče sklicuje tudi na odločbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 714/2003, se stečajni postopek vodi zaradi poplačila upnikov, ne pa zaradi koristi in varovanja premoženjskega položaja upravitelja ali zaradi pokrivanja stroškov. Večini upraviteljev uspeva opravljati naloge v postopkih osebnega stečaja, kljub temu, da ni na razpolago stečajne mase, iz katere bi se poplačali vsi stroški. V izpodbijanem sklepu sodišča tudi ni zaslediti kršitev ustave in mednarodnih aktov, ki jih navaja upravitelj v pritožbi. Še najmanj je na mestu upraviteljeva izjava, da je prisiljen v prisilno delo in suženjski odnos, saj ga nihče ne sili, da opravlja delo upravitelja in je opravljanje tega dela povsem njegova odločitev, pri čemer bi mu vsaj morale biti znane vse okoliščine v zvezi s tem, že preden je to delo sploh začel opravljati. Ni pa tudi na mestu primerjava z delavcem, ki je v odvisnem razmerju do delodajalca, saj to delo ni delo v delovnem razmerju in je „zaposlovalec“ glede na opredelitev v ZFPPIPP prav upravitelj sam, ki se je „spravil“ v tako razmerje, ki naj bi vključevalo prisilno, celo suženjsko delo, in to očitno z napačno ocenitvijo poslovnih rizikov.

8. Upravitelj je predložil tudi izračun, koliko je v obdobju štirih let in treh mesecev (od 1.10.2008 do 31.12.2012) zaslužil s stečajnih postopkih, ki so mu bili dodeljeni v delo. Po njegovem izračunu je od odmerjenih nagrad v znesku 188.736,45 EUR prejel 164.029,17 EUR oziroma 3.216,26 EUR mesečno. Pri tem ni pojasnil, ali ta znesek že vključuje tudi DDV. Tudi če ga vključuje, ta znesek še vedno predstavlja 2.680,22 EUR mesečno brez DDV. Tak mesečni dohodek pa nikakor ne more predstavljati prisilnega dela in suženjskega odnosa. Ta znesek tudi ne vključuje povračil stroškov. V kolikor po oceni upravitelja ta dejavnost zanj ni dovolj donosna, bo moral poiskati drugo dejavnost, ki bo po njegovem mnenju dovolj donosna, in prenehati opravljati dejavnost upravitelja, v katero ga nihče ne sili.

9. Sklep sodišča prve stopnje je jasno in zadostno obrazložen, zato je očitanje, da je sodišče upraviteljevo zahtevo za razrešitev zavrnilo pavšalno in arbitrarno ter ne da bi prebralo upraviteljev predlog, neutemeljeno. Razlogi sodišča prve stopnje so v sklepu navedeni in utemeljeni. To, kar upravitelja v zadevi moti, pa bo moral urediti drugače, morda tudi z izbrisom iz seznama upraviteljev, ne pa z razrešitvijo v posamezni zadevi, in to po tem, ko je za vodenje stečajnega postopka porabil vso razpoložljivo stečajno maso.

10. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo kršitev, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 366. členom ZPP, pri čemer se določila ZPP uporabljajo na podlagi 1. odstavka 121. člena ZFPPIPP) pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (128. člen ZFPPIPP).

11. Upravitelj s pritožbo ni uspel, zato bo moral na podlagi 154. člena ZPP sam nositi pritožbene stroške.