Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za zvin desnega kolena s posledičnim raztrganjem ene tretjine lateralnega miniskusa.

Zapadlost terjatve in zamuda namreč nista identična pravna pojma. Zapadlost terjatve je upravičenje zahtevati izpolnitev obveznosti. Pri odškodninskih terjatvah nastane z dnem nastanka škode (165. člen OZ). Zamudne obresti pa ne gredo od zapadlosti zahtevka, temveč od nastanka zamude. Po 378. členu OZ namreč zamudne obresti dolguje dolžnik, ki je v zamudi. V zamudo tožnik pride, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek 299. člena OZ). Ta pa je pri odškodninskih terjatvah vezana na poziv upnika dolžniku, naj mu povrne škodo (drugi odstavek 299. člena OZ).

Odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, je upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki mu pripada po Zakonu o odvetništvu.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek 1.614,36 EUR nadomesti z zneskom 1.616, 95 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnik krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati znesek 8.158,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2015 dalje do plačila (I.) V presežku (za znesek 8.350 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2015 dalje, za znesek 56,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 12. 2012 dalje ter za zakonske zamudne obresti od zneska 508,82 EUR za čas od 7. 12. 2012 do 14. 6. 2015) je tožbeni zahtevek zavrnilo (II.). Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna stroške tožnika v višini 1.614,36 EUR plačati v korist proračuna Republike Slovenije (III.), v presežku (za zakonske zamudne obresti od odmerjenih stroškov za čas od izreka sodbe do poteka roka za prostovoljno izpolnitev) je zahtevek zavrnilo (IV.). Tožniku je naložilo, da je dolžan toženi stranki povrniti njene stroške v višini 47,49 EUR (V.).

2. Tožnik se je pritožil zoper zavrnilni del sodbe (II. točka izreka) ter glede odločitve o stroških postopka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku1, s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter mu zadevo vrne v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Meni, da je prisojena odškodnina iz naslova pretrpljenih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem prenizka, ter da je glede na trajanje in intenziteto prestanih in bodočih telesnih bolečin ter prestanih neugodnosti med zdravljenjem upravičen, glede na njegovo starost ob škodnem dogodku ter ustaljeno sodno prakso, do odškodnine iz tega naslova v višini 9.000 EUR. Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje povsem neutemeljeno in nekritično zavzelo stališče, da so bolečine po zaključenem zdravljenju, kot tudi sedanje in bodoče bolečine, v celoti posledica degenerativnih bolezenskih sprememb, pri čemer je povsem spregledalo dejstvo, da je po oceni izvedenca na sedanje stanje v 30 % dodatno vplivala obravnavana nezgoda. Glede na navedeno je jasno, da so tudi bolečine po zaključenem zdravljenju, kot tudi sedanje in bodoče bolečine posledica (vsaj 30 %) obravnavanega škodnega dogodka. Tudi prisojena odškodnina iz naslova pretrpljenega strahu je prenizka. Tožnik je iz tega naslova zahteval znesek 1.800 EUR, sodišče pa mu je prisodilo odškodnino zgolj v višini 1.000 EUR. Sodišče je sicer pravilno zaključilo, da je tožnik doživel tako primarni kot sekundarni strah, neutemeljeno pa ni upoštevalo njegovega strahu o vplivu posledic poškodb na kakovost njegovega življenja v bodoče, ker naj bi iz izvedenskega mnenja izhajalo, da tak strah pri tožniku ni upravičen, saj naj bi že bolezensko stanje pred škodnim dogodkom vplivalo na kakovost njegovega življenja, pri čemer pa prvo sodišče spregleda dejstvo, da je po oceni izvedenca na sedanje stanje v 30 % dodatno vplivala obravnavana nezgoda, kar pomeni, da bi moralo sodišče navedeno upoštevati tudi pri odmeri odškodnine iz naslova strahu. Ravno tako je prenizko prisojena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja tožnikovih aktivnosti. Sodišče po mnenju pritožnika ni zadosti upoštevalo intenzitete in vseh področij, na katerih so tožnikove življenjske aktivnosti zmanjšane, temveč je upoštevalo zgolj manjšo učinkovitost pri opravljanju raznih kmečkih opravil ter večji napor, ki ga mora pri tem vložiti. Meni, da je celotna prisojena odškodnina iz naslova nepremoženjske škode prenizka in bi moralo sodišče prve stopnje tožniku prisoditi celoten znesek v višini 16.000 EUR, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pri tem se pritožnik sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 520/2008. Neutemeljeno je nadalje sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojene premoženjske škode v višini 508,82 EUR za čas od 7. 12. 2012 do 4. 12. 2015. Zakonske zamudne obresti od premoženjske škode namreč tečejo od njihove zapadlosti v plačilo dalje do plačila. Tožnik izpodbija tudi izrek o stroških postopka. Meni, da bi v danem primeru moralo sodišče tožniku priznati stroške njegovega pooblaščenca brez upoštevaje določila petega odstavka 17. člena ZOdv. Drugačna odločitev sodišča postavlja tožnika v neenak položaj v primerjavi z ostalimi tožniki. Prav nobenega pravno dopustnega razloga ni, da bi odvetniku, ki zastopa upravičenca po odločbi o brezplačni pravni pomoči, pripadala manjša nagrada kot odvetniku, ki zastopa stranko samo na podlagi pooblastila. Sodišče je tudi prezrlo, da je bila tožniku dodeljena brezplačna pravna pomoč le za pravdni postopek, ne pa tudi za predpravdni postopek. Brezplačna pravna pomoč je bila tožniku dodeljena šele od 10. 7. 2015, odškodninski zahtevek pa je bil poslan toženi stranki že dne 19. 5. 2015. Nadalje je sodišče tožniku neutemeljeno priznalo le 50 točk za pripravljalno vlogo z dne 1. 2. 2018, s katero je sodišču posredoval vprašanje za izvedenca, namesto pravilno priglašenih 300 točk. Enako je sodišče neutemeljeno zavrnilo obračun zneska DDV na materialne stroške, kot to veleva odvetniška tarifa.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bilo o pravnem temelju odškodninske odgovornosti tožene stranke že pravnomočno razsojeno.

5. Tožnik je pri škodnem dogodku utrpel zvin desnega kolena s posledičnim raztrganjem ene tretjine lateralnega miniskusa.

6. Temeljni vodili za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom, upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

7. Po presoji pritožbenega sodišča je odmerjena odškodnina, upoštevaje vse konkretne okoliščine in podobne primere, v vseh postavkah primerna. Natančne in obširne razloge o intenzivnosti trajanja in vseh drugih okoliščinah, ki vplivajo na odmero posamezne oblike nepremoženjske škode sodba sodišča prve stopnje vsebuje na strani 9 do 11 obrazložitve. Pritožnik takšnim ugotovitvam sodišča prve stopnje ne oporeka, meni le, da jih je sodišče prenizko ovrednotilo.

8. Sodišče prve stopnje je tožniku za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo odškodnino v višini 5.000 EUR. Pritožba ne oporeka ugotovitvam sodišča prve stopnje glede obsega telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, ki jih je sodišče prve stopnje podrobno opisalo v 16. in 17. točki obrazložitve sodbe. Bistvo pritožbene kritike je, da je sodišče prve stopnje povsem neutemeljeno in nekritično zavzelo stališče, da so bolečine po zaključenem zdravljenju, kot tudi sedanje in bodoče bolečine, v celoti posledica degenerativnih bolezenskih sprememb, pri čemer je povsem spregledalo dejstvo, da je po oceni izvedenca na sedanje stanje v 30% dodatno vplivala obravnavana nezgoda. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo mnenju izvedenca ortopedske stroke, dr. J. B., iz katerega mnenja izhaja, da tožnik sicer tudi po zaključenem zdravljenju trpi občasne bolečine lažje stopnje pri obremenitvi, ki so bolj izrazite pri počepanju oziroma fizičnem delu s pokrčenimi koleni, vendar pa so te bolečine v celoti posledica degenerativnih bolezenskih sprememb, predvsem v patelofemoralnem sklepu (sklepu pod pogačico). Pritožniku, kot je pojasnil izvedenec, se je poslabšala obraba sklepnih hrustancev, predvsem v desnem kolenu, tako da bo v bodoče z veliko verjetnostjo možno pričakovati poslabšanje splošnega zdravstvenega stanja zaradi teh ireverzibilnih sprememb, kar se bo kazalo z bolečinami pri obremenitvah. V dopolnitvi izvedenskega mnenja je izvedenec še dodatno pojasnil, da so pri tožniku ostale kronične bolečine zaradi obrabe sklepnega hrustanca, ter da bi se težave zaradi bolečin ob obrabi sklepnega hrustanca v desnem kolenu pojavile tudi, če ne bi bilo predmetne nezgode. Pritožbeno sodišče je prisojeno odškodnino v obravnavani zadevi primerjalo s sodno prakso v podobnih primerih in ugotovilo, da primerjava potrjuje primerno vmeščenost tožniku prisojene odškodnine v okviru prisojenih odškodnin za takšno vrsto škodo, zato ni pogojev za njeno dodatno zvišanje.

9. Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje glede na neprerekane ugotovitve izvedenca in glede na izpoved tožnika ugotovilo, da se pri tožniku zmanjšanje življenjske aktivnosti kaže predvsem pri njegovi manjši učinkovitosti pri opravljanju raznih kmečkih opravil ter v večjem naporu, ki ga mora vložiti v delo, zaradi česar duševno trpi. V pritožbi tožnik ponovno niza vse okoliščine, ki po njegovem mnenju upravičujejo odškodnino in ki naj jih sodišče v zadostni meri ne bi upoštevalo. Očitek, da naj bi bila tožniku prisojena prenizka odškodnina iz tega naslova, je tožnik podkrepil z navajanjem sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 520/2008, kjer je sodišče oškodovancu prisodilo odškodnino v višini 13.630 EUR za celotno nepremoženjsko škodo, od tega 4.080 EUR za telesne bolečine, 1.050 EUR za strah in 8.500 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Pri tem pa citirana sodba ne vsebuje subjektivnih okoliščin, ki bi omogočale primerjavo navedenega primera s konkretno zadevo. Ne glede na to, pa navedena odločba ni v prid pritožbenemu stališču za predlagano zvišanje odškodnine, saj je v zadevi oškodovanec prejel za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti le za malenkost višjo odškodnino. Pritožba namreč spregleda neprerekano ugotovitev, da je glede obsega trajnih posledic na sedanje stanje tožnika le v 30 % vplivala poškodba, v ostalih 70 % pa je stanje pripisati njegovim predhodnim težavam, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljen obseg zmanjšanja življenjske aktivnosti tožniku iz tega naslova priznalo odškodnino v višini 8.330 EUR, ki je na zgornji meji za to obliko prisojenih odškodnin, ki pa jo je nato, upoštevaje, kot je bilo že navedeno, zmanjšalo za 70 %, saj je izvedenec pripisal obravnavani nesreči prispevek le v višini 30 % zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnika. Upoštevajoč navedeno je dosojena odškodnina iz tega naslova v višini 2.500 EUR več kot zadostna.

10. Iz naslova prestanega strahu je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odškodnino v višini 1.000 EUR. Upoštevalo je, da je tožnik ob nezgodi utrpel kratkotrajni primarni strah hujše stopnje, ki je trajal nekaj sekund ter sekundarni strah lažje stopnje, ki je trajal do operativnega posega v oktobru 2012. Tudi ob upoštevanju v pritožbi navedene okoliščine, da bi moralo prvo sodišče pri odmeri odškodnine iz tega naslova upoštevati tudi vpliv posledic poškodb na kakovost tožnikovega življenja v bodoče, in upoštevanju, da je šlo le za kratkotrajen, hipen, po intenzivnosti lažji primarni strah, je prisojena odškodnina odmerjena na zgornji meji odškodnin, glede na okvir oziroma razpon, ki ga je začrtala sodna praksa v podobnih primerih poškodb. Zato se tožnik neutemeljeno zavzema za zvišanje denarne odškodnine iz tega naslova.

11. Pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava glede pričetka teka zamudnih obresti od prisojene odškodnine za premoženjsko škodo ni utemeljen. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim stališčem, da je tožena stranka zamudne obresti dolžna plačati od dne, ko je s plačilom odškodnine prišla v zamudo, to je od 5. 6. 2015 dalje. Zapadlost terjatve in zamuda namreč nista identična pravna pojma. Zapadlost terjatve je upravičenje zahtevati izpolnitev obveznosti. Pri odškodninskih terjatvah nastane z dnem nastanka škode (165. člen OZ). Zamudne obresti pa ne gredo od zapadlosti zahtevka, temveč od nastanka zamude. Po 378. členu OZ namreč zamudne obresti dolguje dolžnik, ki je v zamudi. V zamudo tožnik pride, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek 299. člena OZ). Ta pa je pri odškodninskih terjatvah vezana na poziv upnika dolžniku, naj mu povrne škodo (drugi odstavek 299. člena OZ). Tožnik je to svojo obveznost storil z dopisom, ki ga je tožena stranka prejela dne 4. 6. 2005. Zato je tožnik upravičen do obresti od 5. 6. 2015 dalje, torej šele od takrat, ko je bila tožena stranka z denarno obveznostjo seznanjena2. 12. Tožnik se pritožuje tudi zoper stroškovni del odločbe.

13. Odločitev prvega sodišča, da prepolovi odvetniške stroške, temelji na petem odstavku 17. člena Zakona o odvetništvu, ki določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki mu pripada po Zakonu o odvetništvu. Razloge za takšno odločitev je zakonodajalec pojasnil v obrazložitvi predloga novele Zakona o odvetništvu.3 Namen Zakona o brezplačni pravni pomoči je ravno v uresničevanju pravice so sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice sicer ne bi mogla uresničevati.

14. Sodišče prve stopnje je ob pravilni uporabi 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči naložilo toženi stranki, da mora te stroške nakazati v korist proračuna Republike Slovenije in ne stranki, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči. Ker so tudi stroški zaradi zastopanja v predpravdnem postopku (v zvezi z vložitvijo odškodninskega zahtevka po tarifni številki 38 OT) del pravdnih stroškov, za katere je bila tožniku dodeljena brezplačna pravna pomoč, in delijo njihovo usodo, je njihovo povrnitev prvo sodišče pravilno naložilo v korist proračuna RS.

15. Sodišče prve stopnje je tožniku za pripravljalno vlogo z dne 1. 2. 2018 pravilno priznalo le 50 točk, saj z vlogo ni odgovarjal oziroma podajal pripombe na izvedensko mnenje, temveč je v vlogi le predlagal, na katera vprašanja naj postavljeni izvedenec medicinske stroke odgovori.

16. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da večinska sodna praksa priznava 22% DDV od materialnih stroškov. Po 2. členu Odvetniške tarife so odvetniški stroški skupna cena odvetniških storitev in izdatkov, ki so potrebni za izvršitev dela, povečani za DDV, če je odvetnik davčni zavezanec. Odvetnik, kot davčni zavezanec mora zato v skladu s 36. členom ZDDV-1 obračunati DDV od davčne osnove, kar pomeni, da se vanjo vštejejo tudi izdatki, potrebni za izvršitev dela, torej tudi materialni stroški, do katerih je upravičen v skladu s 17. členom Zakona o odvetništvu.

17. Pritožbi je bilo zato potrebno delno ugoditi in odločitev o stroških spremeniti tako, da se v III. točki izreka sodbe znesek 1.614,36 EUR nadomesti z zneskom 1.616,95 EUR. Preostali pritožbeni razlogi niso utemeljeni, in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo v preostalem delu zavrniti kot neutemeljeno ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrditi (353. člen ZPP).

18. Tožnik je s pritožbo uspel le v sorazmerno majhnem delu, in sicer delno zgolj v zvezi z odločitvijo o stroških postopka, kot o stranski terjatvi, zato nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 V nadaljevanju ZPP. 2 Primerjaj: VSL II Cp 2495/2017, VSL II Cp 1692/2015, VSL I Cp 4086/2001, VSC Cp 592/2016, VSC Cp 95/2016, VSC Cp 612/2015, VSK Cp 685/2013. II Cp 2597/2011, II Cp 1039/2017. 3 Glej: Poročevalec Državnega zbora, EVA 2014-2030-0052.