Jedro

Toženec ni vložil odgovora na tožbo, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo za resnično, da je tožnica po izteku veljavnosti pogodb o zaposlitvi za določen čas nadaljevala z delom, zaradi česar je njena zaposlitev na podlagi 54. ZDR (56. člen ZDR-1) prešla v zaposlitev za nedoločen čas. Zato je toženec tožnico neutemeljeno odjavil iz socialnega zavarovanja. Tožnici je pogodba o zaposlitvi nezakonito prenehala, zato je upravičena do priznanja delovne dobe in do vseh pravic iz delovnega razmerja za obdobje od dneva, ko jo je toženec nezakonito odjavil iz zavarovanja, pa vse do dneva vročitve sodbe prvostopenjskega sodišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka zamudne sodbe ugotovilo, da je tožena stranka tožnico dne 10. 4. 2014 nezakonito odjavila iz obveznega zdravstvenega zavarovanja iz naslova zaposlitve. V II. točki izreka je ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki dne 10. 4. 2014 ni prenehalo. V III. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnico za čas od 11. 4. 2010 do dneva vročitve sodbe sodišča prve stopnje prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco, ji za navedeno obdobje obračunati bruto mesečne zneske nadomestila plač ter odvesti prispevke in davke, tožnici pa izplačati pripadajoče neto zneske mesečnih nadomestil plače v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v 8 dneh. V IV. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici obračunati plačo za mesec marec in april 2014 v bruto zneskih, razvidnih iz izreka sodbe, tožnici pa izplačati pripadajoča neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila. V V. in VI. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 371,73 EUR in strošek sodne takse v znesku 84,00 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Zoper navedeno zamudno sodbo se pritožuje toženec. Navaja, da bi ga moralo sodišče povabiti na narok, kjer bi lahko razpravljal o tožničinem delu. Na obravnavi bi lahko tudi druga zaposlena oseba potrdila neresnične očitke iz sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, in je pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so podani vsi v prvem odstavku 318. člena ZPP navedeni pogoji za izdajo zamudne sodbe. Toženec ni odgovoril na pravilno vročeno tožbo; v tej zadevi ne gre za zahtevek, s katerim stranki ne bi mogli razpolagati; utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, in končno dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica, ali z dejstvi, ki so splošno znana. V kolikor so izpolnjeni navedeni pogoji, sodišče izda zamudno sodbo brez obravnavanja. Navedeno pomeni, da sodišče o zahtevku ne razpravlja in ne izvaja dokaznega postopka. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče toženca ali drugo zaposleno osebo povabiti na glavno obravnavo, kjer bi lahko razpravljali o tožničinem delu.

Svojo odločitev je sodišče prve stopnje tudi ustrezno obrazložilo. Glede na to, da toženec ni vložil odgovora na tožbo, ki mu je bila pravilno vročena v odgovor, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo za resnično, da je tožnica po izteku veljavnosti pogodb o zaposlitvi za določen čas nadaljevala z delom vse do 10. 4. 2014, zato je njena zaposlitev na podlagi 54. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) oziroma sedaj veljavnega 56. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) prešla v zaposlitev za nedoločen čas, da je toženec neutemeljeno odjavil tožnico iz socialnega zavarovanja z dnem 10. 4. 2014, zaradi česar je pogodba o zaposlitvi nezakonito prenehala, posledično pa je tožnica upravičena do priznanja delovne dobe in do vseh pravic iz delovnega razmerja za obdobje od dneva, ko jo je toženec nezakonito odjavil iz zavarovanja pa vse do dneva vročitve sodbe prvostopenjskega sodišča. Sodišče prve stopnje je utemeljeno štelo za resnično, da toženec iz naslova plače za marec 2014 dolguje bruto 789,15 EUR in za april 2014 sorazmerni del plače 300,62 EUR bruto. Na podlagi teh dejstev in na podlagi obveznosti delodajalca, da delavcu zagotovi ustrezno plačilo za opravljanje dela v skladu z določbo 44. člena ZDR-1, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici dosodilo navedena zneska.

Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje z izpodbijano zamudno sodbo utemeljeno ugodilo celotnemu tožbenemu zahtevku, saj so bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo.