Jedro

Izrek sodbe mora biti konkretiziran tako, da bo predstavljal ustrezen izvršilni naslov: da bo izvršilnemu sodišču v postopku morebitne izvršbe nedvomno (in brez nadaljnjega pravnega sklepanja!) razvidno, kaj je obveznost, ki jo je treba izvršiti.

Izrek

Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka sodbe) razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi na podlagi verodostojne listine naložilo dolžniku, da upniku plača glavnico v znesku 867.950,05 SIT (3.621,89 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od 60.820,06 SIT od 20.5.2002 do plačila od 61.026,01 SIT od 18.6.2002 do plačila od 61.198,97 SIT od 27.7.2002 do plačila od 61.302,43 SIT od 19.8.2002 do plačila od 61.577,42 SIT od 17.9.2002 do plačila od 61.749,09 SIT od 17.10.2002 do plačila od 61.928,29 SIT od 18.11.2002 do plačila od 62.101,85 SIT Od 18.12.2002 do plačila od 62.979,95 SIT od 20.1.2003 do plačila od 62.471,20 SIT Od 17.2.2003 do plačila od 62.629,87 SIT od 17.3.2003 do plačila od 62.779,80 SIT od 18.4.2003 do plačila od 62.917,01 SIT od 19.5.2003 do plačila od 63.067,98 SIT od 16.6.2003 do plačila ter izvršilne stroške v znesku 34.280,00 SIT. Hkrati je sodišče dovolilo predlagano izvršbo. Po ugovoru toženca je izvršilno sodišče razveljavilo sklep o izvršbi v dovolilnem delu, nato pa v pravdnem postopku z izpodbijano sodbo odločilo, da se tožbenemu zahtevku delno ugodi, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki najemnino določeno v 11. členu najemne pogodbe za stanovanje, sklenjene med pravdnima strankama dne 10.2.1995, ki se oblikuje skladno z metodologijo za oblikovanje najemnin v neprofitnih stanovanjih, ki jo predpiše predstojnik republiškega upravnega organa pristojnega za stanovanjske zadeve, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne obveznosti do prenehanja obveznosti, in hkrati odločilo, da v tem obsegu ostane v veljavi omenjeni izvršilni sklep v 1. točki izreka. Odločilo je še, da se razveljavita sklep o izvršbi v 1. točki v ostalem delu in v celoti v 3. točki izreka (glede izvršilnih stroškov). Tožeči stranki je še naložilo, da toženi povrne njene pravdne stroške v znesku 271,44 EUR.

Proti takšni odločitvi sta pravdni stranki vložili pravočasni pritožbi.

Tožeča stranka uveljavlja vse formalno opredeljene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo ustrezno spremeni. Navaja, da se strinja z razlogi sodbe sodišča prve stopnje, pritožbo pa vlaga zaradi nedoločnega in neizvršljivega izreka. Sodišče bi moralo izrek oblikovati tako, da bi bila po višini razvidna obveznost tožene stranke po posameznih mesecih. Za vtoževano obdobje znaša izračun najemnine po Odloku o metodologiji za oblikovanje najemnin v neprofitnih stanovanjih (Ur. l. RS, št. 23/2000) 48,68 EUR mesečno, kar bi moralo sodišče izrecno navesti v izreku za vsak posamezen mesec, enako pa tudi oblikovati izrek glede obrestnega dela zahtevka. Izrek bi moral biti oblikovan na način kot izhaja iz predloga za izvršbo.

Tožena stranka predlaga spremembo izpodbijane sodbe v obrestnem delu, tako, da je tožena stranka dolžna plačati zakonite zamudne obresti od glavnice, ki začnejo teči 15 dan po prejemu sodbe sodišča prve stopnje. Navaja, da je bila vedno pripravljena plačevati neprofitno najemnino in je zato pred uvedbo postopka zahtevala od upravnika, da izstavi fakture oblikovane po merilih za neprofitno najemnino. Ker tožeča stranka ni reagirala je vložila predlog za sodno položbo zneska, ki je ustrezal merilom za neprofitno najemnino. Tožena stranka oziroma njen upravnik je v tem postopku sodeloval, vendar je odklanjal sprejem plačila. Tožena stranka zato ni bila v zamudi s plačilom. Zato je neutemeljen tožbeni zahtevek, da tečejo obresti od zapadlosti posamezne mesečne obveznosti. Sodišče bi moralo tudi upoštevati 376. člen OZ, ki je v času vložitve tožbe še vedno veljal. Pritožba sta utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je povzelo trditev tožene stranke, da je bila pripravljena izpolniti nesporni del obveznosti s pologom zneska 177.410,88 SIT, kar predstavlja obveznosti za čas od vključno meseca februarja do avgusta 2002 v sodni depozit, in ugotovilo, da pa iz njenih trditev izhaja, da ta znesek ni bil položen. Po določilih OZ je dolžnik prost obveznosti takrat, ko stvar položi v sodni depozit. S trenutkom položitve preneha njegova zamuda in prenehajo teči obresti. Toženec ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da omenjeni znesek ni bil položen na sodni depozit, navaja pa, da je tožena stranka oziroma njen upravnik odklanjal prejem plačila. Navedena trditev pa predstavlja pritožbeno novoto, ki v pritožbenem postopku ne more biti upoštevna, saj toženec ni navedel okoliščin, ki bi ga opravičevala, da navedenega dejstva ni zatrjeval že v prvostopenjskem postopku (1. odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Tožeča stranka pa utemeljeno očita sodišču prve stopnje nedoločnost oziroma neizvršljivost izreka. Izrek sodbe mora biti konkretiziran tako, da bo predstavljal ustrezen izvršilni naslov: da bo izvršilnemu sodišču v postopku morebitne izvršbe nedvomno (in brez nadaljnjega pravnega sklepanja!) razvidno, kaj je obveznost, ki jo je treba izvršiti (Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 123). Izrek sodbe mora biti torej opredeljen tako, da ne pušča nobenega dvoma o tem, kakšna obveznost je bila dolgovana. Izrek izpodbijane sodbe pa ne podlega navedenim kavtelam. Sodišče bi moralo zahtevek oblikovati tako, da bi ostal v veljavi za zneske neprofitne najemnine kot bi bila oblikovana skladno z metodologijo za oblikovanje najemnin v neprofitnih stanovanjih za čas od maja 2002 do 30. junija 2003 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov zapadlosti posameznih zneskov najemnin kot so določeni v navedenem sklepu o izvršbi. Izrek bi bil povsem določen, če bi navedlo konkretne zneske najemnine, tako kot predlaga tožeča stranka, določljiv pa tako, če bi navedlo, da gre za najemnino za neprofitno stanovanje, oblikovano skladno z Odlokom o metodologiji za oblikovanje najemnin v neprofitnih stanovanjih (Ur. l. RS, št. 23/2000), ki je veljal v obdobju, na katerega se nanaša toženčeva obveznost (v času odločanja sodišča prve stopnje je veljala Uredba o oblikovanju najemnin v neprofitnih stanovanjih, Ur. l. RS, št. 131/2003), hkrati pa bi moral izrek sodbe vsebovati tudi elemente, ki so potrebni za izračun neprofitne najemnine, ki jih določa omenjeni odlok. Takšne pomanjkljivosti izreka sodbe pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti, zato je v skladu s 1. odstavkom 353. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče še opozarja, da je sodišče prve stopnje v 2. točki le (delno) razveljavilo sklep o izvršbi. Sprejelo je torej le procesno odločitev, ki hkrati ne pomeni tudi zavrnitve tožbenega zahtevka. V tem delu bo zato moralo svojo odločitev dopolniti še z zavrnitvijo tega dela tožbenega zahtevka.