Jedro

Povzetim pravnomočnim odločitvam ni mogoče naprtiti očitka, da so posledica zmotne uporabe materialnega prava. Ali so pravilne tudi v dejanskem pogledu pa presega meje v postopku z revizijo dovoljenega preizkusa pravnomočne sodbe.

Izrek

Revizija se v delu, v katerem toženka (tožnica po nasprotni tožbi) z njo izpodbija obsodilni del pravnomočne sodbe glede odločitve o zahtevku iz tožbe tožnika (toženca po nasprotni tožbi) - to je za znesek 189.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1991 dalje do plačila - z a v r ž e. V ostalem se revizija z a v r n e.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku odločilo o za odločanje še odprtih medsebojnih denarnih zahtevkih pravdnih strank (razen v izreku sodbe izpuščenem zahtevku iz nasprotne tožbe za "odškodnino v višini 1,174.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1998 dalje", omenjenim le v obrazložitvi sodbe) po tem, ko je bilo že pravnomočno odločeno o delu stvari, ki spadajo v skupno premoženje pravdnih strank kot razvezanih zakoncev in njunih deležih na skupnem premoženju v razmerju 60% : 40% v prid tožniku (tudi tožencu po nasprotni tožbi; v nadaljevanju: tožnik). Tako je sodišče prve stopnje ugodilo denarnemu zahtevku iz tožbe tožnika in toženki (tožnici po nasprotni tožbi; v nadaljevanju: toženka) naložilo plačilo zneska 356.400 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1991 dalje do plačila (2. točka izreka prvostopenjske odločbe), medtem ko je denarne zahtevke toženke iz njene nasprotne tožbe, povzete pod 3. točko izreka prvostopenjske odločbe, zavrnilo. O stroških postopka je odločilo, da jih je toženka dolžna povrniti tožniku v znesku 1,621.768 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske odločbe dalje do plačila (4. točka izreka).

Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in v delu odločitve o njej naloženem plačilu glavnice 356.400 SIT sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ta znesek znižalo na 189.000 SIT, razveljavilo pa v delu odločitve o zavrnitvi njenega zahtevka iz nasprotne tožbe za znesek 32,120.000 SIT terjane "uporabnine na stanovanjski hiši v Medvodah, Verje 31/a" s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in glede odločitve o pravdnih stroških ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje; v ostalem je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, odločitev o stroških pritožbenega postopka pa pridržalo za končno odločbo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo, s katero jo izpodbija v celotnem zanjo neugodnem delu in se pri tem sklicuje na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na zmotno uporabo materialnega prava kot uveljavljana revizijska razloga. Toženka v obširni, po njeni pravni pooblaščenki vloženi in z lastnimi navedbami dopolnjeni reviziji, delno povzema razloge sodišč prve in druge stopnje za njuno odločitev, sicer pa se posveča izključno izpodbijanju v postopku na prvi in drugi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in s tem povezani graji dokazne ocene sodišč obeh stopenj, ki naj bi verjeli le tožniku, sledili njegovim navedbam, brez dokazov, nista pa izvedli vseh predlaganih dokazov toženke, ki bi lahko bistveno vplivali na pravilnost in zakonitost odločitve. V tej smeri uperjene očitke podrobno utemeljuje ločeno po sklopih, ki se nanašajo na izpodbijane odločitve o vsaki izmed uveljavljanih terjatev pravdnih strank in predlaga razveljavitev izpodbijanih pravnomočnih delov sodb sodišč obeh stopenj, z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (tudi) v tem obsegu.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 do 90/2005) vročena tožniku, ki se je nanjo odzval s pojasnilom, zakaj ne daje odgovora na toženkino revizijo (sicer pa tudi še s komentarjem oz. grajo odločitve sodišča druge stopnje, ki se nanaša na delno spremembo prvostopenjske sodbe), ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija v delu, v katerem toženka z njo izpodbija obsodilni del pravnomočne sodbe glede zneska 189.000 SIT s pripadki, ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

Obrazložitev sklepa o delnem zavrženju revizije: V premoženjskih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP). Ta pogoj za dovoljenost revizije v obravnavanem primeru ni izpolnjen glede z revizijo izpodbijane pravnomočne odločitve o zahtevku iz tožbe tožnika, s katero je bila toženki naložena obveznost plačila 189.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1991 dalje. Pri tem je brez vpliva na opredelitev vrednosti tega dela izpodbijane pravnomočne sodbe vrednost izpodbijane odločitve o toženkinih zahtevkih iz nasprotne tožbe, saj se te vrednosti ne seštevajo. Zahtevki iz tožbe in nasprotne tožbe kljub združitvi v skupno obravnavanje ohranijo svojo samostojnost, ne glede na to, ali temeljijo na različnih dejanskih podlagah. Ker toženka z revizijo izpodbija pravnomočno sodbo tudi glede odločitve o naloženi ji obveznosti plačila zneska 189.000 SIT s pripadki, ki ne presega mejnega zneska za dovoljenost revizije (nujno upoštevajo seveda določbe 39. člena ZPP, po katerih je za ugotovitev pravice do revizije odločilna le vrednost glavnega zahtevka, medtem ko se obresti in druge postranske terjatve ne upoštevajo), je bilo treba njeno revizijo v tem delu na podlagi določbe 377. člena ZPP s sklepom kot nedovoljeno zavreči. Obrazložitev sodbe o zavrnitvi revizije v preostalem delu, v katerem je sicer dovoljena, vendar ni utemeljena: Glede na doslej obrazloženo in glede na sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bila prvostopenjska sodba v odločitvi iz tretjega odstavka pod 3. točko in pod 4. točko njenega izreka razveljavljena in zadeva vrnjena v tem obsegu v novo sojenje sodišču prve stopnje, je predmet meritornega odločanja oziroma preizkusa na revizijski stopnji le še pravnomočna odločitev iz prvega, drugega in četrtega odstavka pod 3. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje.

S tem v zvezi je treba spričo vsebine revizijskih navedb najprej pojasniti, da v nadaljevanju ne bo odgovorjeno na tiste, ki niso pomembne za odločitev v tem postopku z izrednim pravnim sredstvom (prvi odstavek 360. člena v zvezi s 383. členom ZPP) in ki jih ni mogoče uvrstiti med upoštevne revizijske razloge iz prvega odstavka 370. člena ZPP - upoštevaje tudi omejitev iz 371. člena istega zakona, s katero je v postopku z revizijo kot izrednim pravnim sredstvom dopuščen formalnopravni preizkus izpodbijane sodbe le v mejah v reviziji konkretizirano in obrazloženo navedenih razlogov in s katero je izključen sleherni formalnopravni preizkus pravnomočne sodbe po uradni dolžnosti, kakor upoštevaje tudi omejitev iz določbe tretjega odstavka 370. člena istega zakona, po kateri revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zahteva po obrazložitvi sodne odločbe je resda neposreden izraz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave Republike Slovenije oziroma pravice do kontradiktornega postopka, vendar pa se sodišču v obrazložitvi svojih odločb ni treba opredeljevati do tistih navedb strank, ki za odločitev (v danem primeru o reviziji kot izrednem pravnem sredstvu) niso relevantne. Ker revizijske navedbe v obravnavanem primeru ne dosegajo standarda njihove upoštevnosti kot morebitnega zakonsko predvidenega revizijskega razloga, se je vrhovno sodišče omejilo na obvezen preizkus le materialnopravne pravilnosti pravnomočne sodbe (371. člen ZPP) v dovoljeno izpodbijanem obsegu - izhajajoč pri tem iz neizpodbojnih dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje.

Po nasprotni tožbi toženke terjani znesek 14,489.195 SIT s pripadki "iz naslova dolgov na skupnem premoženju - stanovanju v I. v solastnem deležu po stanju zapadlih dolgov do 31.12.2003" je bil pravnomočno zavrnjen z obrazložitvijo, da je bil znesek 15.000 DEM iz naslova toženkine vrnitve posojila SKB Banki za nakup stanovanja v Izoli že upoštevan z ustreznim zmanjšanjem tožnikove denarne terjatve do toženke, v preostalem delu pa da toženka ni dokazala, da bi izposojen denar uporabila za skupne potrebe ali vlagala v stanovanje v I. s soglasjem tožnika ali tudi sicer. Po nasprotni tožbi toženke terjani znesek 1,228.000 SIT s pripadki "iz naslova deleža na kupnini prodanih osebnih vozil R14 in Golf" je bil pravnomočno zavrnjen z obrazložitvijo, da sta pravdni stranki uporabljali vsakega izmed obeh avtomobilov v skladu z njunim dogovorom pred razpadom ekonomske skupnosti, da zato niti ni pomembno, kaj je vsak izmed njiju naredil z avtomobilom, ki ga je uporabljal, in da toženka, ki je pristala na dogovorjen način uporabe vozil, ni v ničemer prikrajšana, tožnik pa ne okoriščen, medtem ko je bil z nasprotno tožbo terjani znesek 1,000.000 SIT s pripadki "iz naslova deleža na kupnini prodanega osebnega vozila Ford Escort" pravnomočno zavrnjen z obrazložitvijo, da štiri leta po razpadu ekonomske skupnosti kupljeno to vozilo ni bilo kupljeno iz sredstev, ustvarjenih v času trajanja ekonomske skupnosti pravdnih strank. Po nasprotni tožbi terjani znesek 10,000.000 SIT s pripadki "iz naslova uporabnine na hiši v P." pa je bil pravnomočno zavrnjen z obrazložitvijo, da toženka ni dokazala, da bi ji bila onemogočena uporaba "vikenda" (ključe je ves čas imela) in da zato ne more zahtevati od tožnika koristi od brezplačne uporabe "vikenda", prav tako pa da ni dokazala tožnikovega ustvarjanja dohodka z oddajanjem "vikenda". Pravkar povzetim pravnomočnim odločitvam ni mogoče naprtiti očitka, da so posledica zmotne uporabe materialnega prava. Ali so pravilne tudi v dejanskem pogledu - pri čemer jim toženka spričo vsebine revizijskih navedb odreka pravilnost prav in izključno v tej sferi - pa presega meje v postopku z revizijo dovoljenega preizkusa pravnomočne sodbe.

Ker se po obrazloženem izkaže, da uveljavljani revizijski razlogi niso upoštevni kot taki, in ker po uradni dolžnosti upošteven revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (371. člen ZPP) ni podan, je bilo treba toženkino revizijo v dovoljenem delu na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.