Jedro

1. Urejanje plače delavcev na obrambnem področju, vključno z določanjem plačnih osnov posameznega delavca ali za posamezno delovno mesto, po svoji vsebini ne more biti predmet aktov vodenja in poveljevanja, temveč gre za vprašanja, ki se tudi na obrambnem področju urejajo v skladu s predpisi o delavcih v državnih organih. 2. V tabeli tipičnih delavnih mest opredeljeni količniki predstavljajo zakonsko zagotovljen nivo osnovnih plač za posamezna delovna mesta v državni upravi, ki jih niti s kolektivno pogodbo niti s splošnim aktom ni mogoče zmanjšati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku in razveljavilo odločbi tožene stranke z dne 17.11.1994 in z dne 14.6.1995, s katerima je bil tožnik na delovnem mestu - dolžnosti vzdrževalec raketnih sistemov (podčastnik) razporejen v plačilni razred s količnikom 2,50, upoštevaje pri tem količnik za določitev osnovne plače 2,20 in ustrezna napredovanja. Hkrati je ugotovilo, da je tožnik od 23.4.1994 do 30.9.1997 upravičen do plače po obračunskem količniku 2,75 (skupaj z napredovanji), ker mu dejansko pripada za njegovo delovno mesto osnovni količnik 2,40 ter toženi stranki za navedeno obdobje naložilo, da tožniku izplača ustrezno razliko plače. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke v pretežnem delu zavrnilo in v gornjem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Poudarilo je, da razvrstitev tožnika v plačilni razred ni element formacijske sestave enot pri toženi stranki, ki naj ne bi bil podvržen sodni presoji, tako da je bila tožena stranka glede določanja obračunskih osnov dolžna upoštevati določbe zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalne skupnosti (v nadaljnjem besedilu Zakon o razmerjih plač, Uradni list RS, št. 18/94), vključno z njegovo prilogo - tabelo količnikov za določitev osnove plače tipičnih delovnih mest. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pri tem navaja, da je bila obračunska osnova za tožnikovo delo opredeljena v formaciji, ki je akt vodenja in poveljevanja, katerega je v skladu z Zakonom o obrambi (ZO - Uradni list RS, št. 82/94 do 13/98) sprejel minister. Takšnega akta pa delovno sodišče ni pristojno presojati, temveč bi lahko le kontroliralo, ali sta sporni odločbi v skladu s tem aktom. Tudi sicer naj bi zakon o razmerjih plač določal le okvire za določanje osnov za obračun plač po tarifnih skupinah. Zato bi moralo sodišče upoštevati, da je bila tožnikova dolžnost, ki se je po zahtevnosti uvrščala v V. tarifno skupino, v formaciji ustrezno ovrednotena s količnikom 2,20, kot enim od količnikov v tej tarifni skupini.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, prečiščeno besedilo - Uradni list RS, št. 12/2003) vročena Državnemu tožilstvu RS, ki se o njej ni izjavilo in nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila.

V odgovoru na revizijo tožnik navaja, da gre v tem primeru za premoženjski spor, v katerem v reviziji sporni znesek oziroma vrednost spora ne dosega 1,000.000,00 SIT. Zato po mnenju tožnika formalni pogoji za vložitev revizije niso podani. Podredno pa po vsebini prereka revizijske navedbe in predlaga, da sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Glede dovoljenosti revizije v tej zadevi sodišče ugotavlja, da gre v prvi vrsti za uveljavljanje sodnega varstva zoper dokončno odločbo delodajalca o delavčevi pravici (do plače) iz 23. in 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS, št. 19/94) in šele posledično za spor o konkretnem denarnem zahtevku. V individualnih delovnih sporih o dokončni odločbi delodajalca pa je v skladu s 1. odstavkom 21. člena ZDSS zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, revizija dovoljena, razen v sporih iz 25. člena ZDSS, v katerih jo zakon izrecno izključuje. Ker v tem členu spori o delavčevi obračunski osnovi plače niso navedeni med izjemami, v katerih revizija ni dovoljena, tožnikov ugovor o nedopustnosti revizije v tej zadevi ni utemeljen. Zato je sodišče o vloženi reviziji tožene stranke odločalo po vsebini.

Po določbi 371. člena ZPP (prečiščeno besedilo - Ur.l.RS, št. 12/2003) preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo samo v tistem delu, v katerem se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pri tem pazi na pravilno uporabo materialnega prava.

Akti vodenja in poveljevanja v Slovenski vojski so določeni v 46. členu ZO, ki določa, da se vodenje vojske izvaja s predpisi in akti vodenja, kot so smernice, obvezne usmeritve, odredbe, pravila in navodila, ki jih izdaja minister, razen pravil službe, ki jih izdaja vlada. Poveljevanje v vojski pa se izvaja z akti poveljevanja, kot so direktive, odločitve, načrti, ukazi in povelja. Hkrati ZO v 88. členu določa, da veljajo sicer za delavce na obrambnem področju predpisi o delavcih v državni upravi.

Ob gornjih zakonskih opredelitvah revizijsko sodišče ugotavlja, da urejanje plač delavcev na obrambnem področju, vključno z določanjem obračunskih osnov posameznega delavca oziroma za posamezno delovno mesto, po svoji vsebini ne more biti predmet aktov vodenja in poveljevanja, temveč gre za vprašanje, ki se tudi za delavce na obrambnem področju ureja v skladu s predpisi o delavcih v državni upravi, v spornem obdobju konkretno v skladu z Zakonom o razmerjih plač ter na njegovi podlagi izdanih podzakonskih aktih.

Kolikor je tožena stranka osnove za obračun plač oziroma količnike za določitev osnovnih plač za posamezna delovna mesta oziroma dolžnosti opredelila v formaciji, kot svojem organizacijskem aktu, v tem delu dejansko ne gre za vsebino akta vodenja ali poveljevanja, ki ne bi bila podvržena sodni presoji. Akt o formaciji s takšno vsebino je zato šteti za kombinirani akt, ki ima poleg elementov akta vodenja tudi elemente delovnopravnega splošnega akta, ki morajo biti glede na določbo 1. odstavka 88. člena ZO skladni s predpisi, ki sicer veljajo za delavce v državni upravi. S presojo zakonitosti pri toženi stranki veljavnih plačnih osnov oziroma količnika za določitev osnovne plače in uvrstitve v plačilni razred zato nižji sodišči nista zagrešili absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 3. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo v reviziji smiselno očita tožena stranka. Sicer pa je tudi sama tožena stranka določitev obračunske osnove plače oziroma razporeditev tožnika v plačilni razred z izdajo spornih odločb izvedla po postopku, predvidenem za odločanje o pravicah, obveznostih in odgovornostih delavcev (80. in 81. člen ZTPDR) ter dokončno odločbo z dne 14.6.1995 tudi opremila s pravnim poukom o pravici do sodnega varstva.

Revizijsko sodišče poudarja, da predmet sojenja v tej zadevi ni bila zakonitost določanja obračunskih osnov plač pri toženi stranki nasploh, temveč je sodišče odločalo o tožnikovem zahtevku na razveljavitev odločb tožene stranke o razporeditvi tožnika v plačilni razred in na priznanje višjega plačilnega razreda. V skladu s 1. odstavkom 3. člena Zakona o sodiščih (ZS - Ur. l. RS, št. 19/94 do 28/2000) je sodnik pri sojenju vezan na ustavo in zakon. Če pri tem sodnik ugotovi, da določba podzakonskega splošnega akta nasprotuje zakonu, v skladu z gornjim pravilom takšne določbe splošnega akta pri konkretnem sojenju ne upošteva, temveč mora presoditi neposredno na podlagi ustave in zakona.

Revizijsko sodišče soglaša z razlago nižjih sodišč, da morajo biti v skladu s tabelo količnikov za določitev osnovne plače tipičnih delovnih mest iz 9. člena Zakona o razmerjih plač podčastniški položaji oziroma delovna mesta in dolžnosti, za zasedbo katerih se pri toženi stranki zahteva podčastniški čin, opredeljeni s količnikom za določitev osnovne plače (brez napredovanj) najmanj v vrednosti 2,40, ki je v tabeli predvidena za tipična delovna mesta podčastnikov. V tabeli opredeljene količnike za določanje osnovne plače na tipičnih delovnih mestih sodišče namreč šteje za zakonsko zagotovljen nivo osnovnih plač za posamezna delovna mesta v državni upravi, ki jih glede na določbe 3. odstavka 86. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90) niti s kolektivno pogodbo, niti s splošnim aktom ni mogoče zmanjševati. Revizijski očitek, da je bilo pri izdaji izpodbijane pravnomočne sodbe materialno pravo zmotno uporabljeno, zato ni utemeljen.

Ker revizijski razlogi niso bili podani, je na podlagi 378. člena ZPP sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo. Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, tožnik pa z odgovorom na revizijo ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, stranki nista opravičeni do povrnitve stroškov v zvezi z revizijo in odgovorom nanjo.

Določbe ZTPDR je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).