Jedro

Glede na določbo drugega odstavka 129.a člena ZKP je predlog za alternativni način izvršitve zaporne kazni potrebno vložiti v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe. V konkretnem primeru bi torej obsojenec moral predlog vložiti najkasneje do 16. 9. 2020 kar pomeni, da je dne 14. 10. 2020 vložen obsojenčev predlog, prepozen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah na podlagi tretjega odstavka 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrglo predlog obsojenega R. G. za alternativni način izvršitve zaporne kazni.

2. Zoper navedeni sklep je obsojenec vložil laično pritožbo, smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritožbi v celoti ugodi in sicer tako, da ugodi predlogu za alternativno prestajanje zaporne kazni.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje, da je sodba, s katero je bila obsojencu izrečena trimesečna zaporna kazen, postala pravnomočna 1. 9. 2020 in da je predlog za alternativni način prestajanja zaporne kazni z dne 6. 10. 2020, obsojenec vložil šele 14. 10. 2020, česar tudi pritožnik ne problematizira.

5. Zato pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da je glede na določbo drugega odstavka 129.a člena ZKP predlog za alternativni način izvršitve zaporne kazni, potrebno vložiti v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe. V konkretnem primeru bi torej obsojenec moral predlog vložiti najkasneje do 16. 9. 2020 kar pomeni, da je dne 14. 10. 2020 vložen obsojenčev predlog, prepozen. Do drugačne odločitve kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, pa ne morejo privesti pritožnikove navedbe, da mora skrbeti za ostarelo mamo in tudi ne dejstvo, da je bila 18. 10. 2020 razglašena epidemija in določeni ukrepi ter omejitve, ki onemogočajo pravočasno vlaganje pravnega sredstva, saj se to nanaša na obdobje po datumu 16. 9. 2020, do katerega bi obsojenec že moral vložiti predlog za alternativno izvršitev zaporne kazni.

6. V delu, ko pritožnik navaja, da je imel zgolj tri dni časa, da si poišče pravno pomoč, kar pa je premalo, da bi lahko uveljavljal svoje pravice, pa je pritožba povsem nerazumljiva. Predmet prvostopenjskega odločanja namreč ni bil tridnevni rok, da si obsojenec poišče pravno pomoč, pač pa pravočasnost vložitve njegovega predloga za alternativni način izvršitve zaporne kazni, kar bi moral storiti v 15 dneh, po pravnomočnosti sodbe. Zato se do teh, povsem nerazumljivih pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje ne more opredeliti.

7. Glede na vse navedeno sodišče druge stopnje zaključuje, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, in da o kršitvi 14., 23. in 25. člena Ustave RS ter 13. in 17. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kar pritožnik navaja v svoji pritožbi, ne more biti govora. Iz teh razlogov in ker tudi uradni preizkus izpodbijanega sklepa ni pokazal nobenih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, v skladu s petim odstavkom 402. člena ZKP, je pritožbo obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno.

8. Ker obsojenec s pritožbo ni uspel, bi moral plačati sodno takso, kot strošek pritožbenega postopka. Iz enakih razlogov, kot je sodišče prve stopnje obsojenca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka, ga je plačila sodne takse v zvezi s pritožbo, oprostilo tudi sodišče druge stopnje.