Up-231/97

10. 10. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A., d.o.o., Ž., ki jo zastopata B. B. in C. C. C., odvetnika v Z. na seji senata dne 10. oktobra 2000.

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba družbe A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 430/97 z dne 23. 4. 1997 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju št. Pl 2/97 z dne 24. 3. 1997 se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnica je vložila ustavno pritožbo zoper v izreku navedeni sodni odločbi, s katerima je bila pravnomočno zavržena njena tožba s predlogom za izdajo meničnega plačilnega naloga zoper fizično osebo. Po oceni prvostopnega sodišča je imela tožeča stranka, ki je pravna oseba, pravni interes le za vložitev izvršbe na podlagi verodostojne listine, saj je v ta postopek vključeno tudi odločanje o obstoju terjatve, kar postopek skrajša. Prvostopno sodišče se je pri tem sklicevalo na 21. člen tedaj veljavnega Zakona o izvršilnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 20/78 in nasl. - v nadaljevanju: ZIP), ki dovoljuje izvršbo za uveljavitev denarne terjatve tudi na podlagi verodostojne listine, kar tožbi priložena menica je.

Kadar se na podlagi verodostojne listine lahko zahteva izvršba po ZIP, izda sodišče plačilni nalog samo, če tožnik izkaže za verjetno, da obstaja pravni interes za izdajo plačilnega naloga. Če tožnik tega ne izkaže, sodišče tožbo zavrže (četrti in peti odstavek 446. člena tedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - v nadaljevanju: ZPP77).

Zato je prvostopno sodišče to tožbo zavrglo.

2.Višje sodišče je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo prvostopni sklep. Relevantne zakonske določbe so po oceni Višjega sodišča jasne. Menica je verodostojna listina, na podlagi katere je mogoče predlagati izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, nadaljnji postopek pa je analogen postopku, kot je urejen v postopku za izdajo plačilnega naloga.

Tako kot postane plačilni nalog, če ni ugovora, pravnomočen in izvršilni naslov, postane tudi sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v tistem delu, s katerim je dolžniku naloženo, naj poravna terjatev, če ni ugovora, izvršilni naslov. Po stališču Višjega sodišča dejstvo, da je v konkretnem primeru verodostojna listina menica, samo po sebi ne izkazuje tožnikovega posebnega pravnega interesa za izdajo plačilnega naloga. Kakšen interes pa naj bi tožnik v danem primeru imel, pa ni navedel niti v mandatni tožbi niti v pritožbi.

3.Pritožnica meni, da menica ni običajna verodostojna listina v smislu določb ZIP. Zakon o menici (Uradni list FLRJ, št. 104/46 in nasl. - ZM) je namreč lex specialis. Ocenjuje, da ima pravico izbire in lahko na podlagi menice vloži ali menično tožbo ali izvršbo na podlagi verodostojne listine ali oboje. Po njenem naj bi bil pravni interes izkazan že s samim dejstvom posesti menice. Poleg tega četrti odstavek 446. člena ZPP77 zahteva od tožeče stranke le, da verjetno izkaže obstoj pravnega interesa za izdajo plačilnega naloga, ni ga torej treba dokaziti. Pri tem ocenjuje, da se v postopku s plačilnim nalogom dejansko tudi hitreje pride do izvršilnega naslova kot v izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine. Pritožnica meni, da sta izpodbijana sklepa nezakonita. Z izpodbijanima sklepoma naj bi ji bila kršena pravica do zasebne lastnine (33. člen Ustave), kršen pa naj bi bil tudi 67. člen Ustave, po katerem zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija.

Menica je namreč vrednostni papir, ki imetniku zagotavlja gospodarsko funkcijo lastnine. Imetnik menice ima zato pravico uveljavljati plačilo svoje terjatve do dolžnika. Pritožnica ob tem dodaja, da je sodišče prvič odločilo na tak način in s tem ustvarilo precedens v svetu.

4.Glede na višino tožbenega zahtevka in ob upoštevanju določbe 382. člena ZPP77 bi v obravnavani zadevi bila dopustna revizija, katere vložitev pritožnica niti ne zatrjuje niti ne izkazuje, predlaga pa izjemno odločanje po drugem odstavku 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS). Pritožnica meni, da je kršitev materialnega in procesnega prava očitna, zatrjuje pa tudi nastanek nepopravljive škode.

V skladu s prvim odstavkom 51. člena ZUstS se ustavna pritožba lahko vloži šele po izčrpanju vseh pravnih sredstev.

5.Pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev lahko Ustavno sodišče izjemoma odloča o ustavni pritožbi, če je zatrjevana kršitev očitna in če bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice (drugi odstavek 51. člena ZUstS). Ti dve predpostavki sta predpisani kumulativno in le izkazan obstoj obeh predpostavk je lahko podlaga za izjemno odločanje Ustavnega sodišča pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev.

6.Po ustaljeni praksi Ustavnega sodišča (npr. sklep Ustavnega sodišča št. U-I-62/96 z dne 11. 4. 1996, OdlUS V,68) "očiten" pomeni takšen, ki ga ni mogoče ovreči ali omajati niti po vsestranskem preizkusu, ker vse okoliščine, zdrava pamet in vse izkušnje, brez dokazovanja in brez možnosti nasprotnega utemeljevanja izključujejo vsako možnost drugačnega sklepa. Da izjemna interventna pristojnost Ustavnega sodišča ne more temeljiti na površnem vtisu o kršitvi, izhaja iz besedila in iz logike drugega odstavka 51. člena ZUstS. Brž ko očitnost kršitve ni izkazana (ker ni izključena vsaka razumna možnost drugačnega sklepa), enega od obeh nujnih pogojev za izjemno intervencijo Ustavnega sodišča pred izčrpanjem drugih pravnih sredstev ni.

7.Za kršitev pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave) ali za kršitev določbe 67. člena Ustave bi šlo, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Da pa bi bila ta ustavna pritožba sploh sprejeta v obravnavo, bi morala biti ta kršitev očitna v smislu drugega odstavka 51. člena ZUstS, kot to izhaja iz prejšnje točke obrazložitve. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre.

Zakonska razlaga, na kateri temelji za pritožnika sporno stališče, ni nemogoča. Pritožnica pa nesporno lahko tudi skladno s stališčem izpodbijanih sodnih odločb v izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine pride do izvršilnega naslova in torej na ta način uveljavi svoj zahtevek iz menice proti dolžniku. Ta možnost za uveljavitev (premoženjskih) pravic iz menice ji je v okviru zastaralnih rokov tudi po pravnomočnosti izpodbijanih sklepov ostala na voljo. Očitnost kršitve 33. člena in 67. člena Ustave zato po oceni Ustavnega sodišča ni podana.

Kolikor je pritožnica smiselno želela uveljavljati tudi očitnost kršitve 22. člena Ustave (enako varstvo pravic) zaradi domnevo protiustavnega odstopa od sodne prakse, bi bila morala to določno uveljavljati in odstop od sodne prakse tudi očitno izkazati.

8.V danem primeru tako ni izpolnjen že prvi pogoj ("očitnost kršitve") za izjemno odločanje po drugem odstavku 51. člena ZUstS. Zato je bilo ustavno pritožbo treba zavreči.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alinee prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata: dr. Lojze Ude