Jedro

Pogoje, pod katerimi se lahko prisilno izvrši odločba, ki še ni postala dokončna, določa ZUP v 2. odst. 231. čl. Tudi izvršljivost odločbe tržnega inšpektorja, ki je oprta na 3. odstavek 9. člena zakona o tržni inšpekciji (Ur.l. SRS, št. 27/74), je treba presojati po navedeni določbi ZUP, zato mora biti uporaba določbe 3. odstavka 9. člena zakona o tržni inšpekciji v odločbi ustrezno utemeljena. Ker se z uporabo 3. odstavka 9. člena navedenega zakona odloča o pogojih izvršljivosti odločbe, jo je mogoče posredno izpodbijati tudi s pritožbo, ki se nanaša na samo izvršbo (280. člen ZUP).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Republiškega tržnega inšpektorata z dne 2.9.1993.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti sklepu o dovolitvi izvršbe tržnega inšpektorja Mestne uprave za inšpekcijske službe mesta Ljubljana z dne 28.7.1993, s katerim je inšpekcijski organ prve stopnje (1.) ugotovil, da je njegova odločba z dne 1.6.1993, s katero je bilo določeno, da mora tožnik prenehati opravljati gostinsko dejavnost v okrepčevalnici, postala izvršljiva dne 11.6.1993, in dovolil njeno izvršbo, (2.) tožnika pozval, naj naslednji dan po prejemu tega sklepa izpolni obveznosti iz odločbe z dne 1.6.1993, (3.) tožniku zagrozil, da bo zoper njega izrečena denarna kazen v višini 100.000,00 SIT, če ne bo ravnal v skladu z 2. točko izreka sklepa, in (4.) odločil, da pritožba zoper sklep ne zadrži začete izvršbe. V obrazložitvi svoje odločbe tožena stranka ugotavlja, da so pritožbene navedbe, s katerimi tožnik izpodbija pravilnost izvršilnega naslova, v pritožbenem postopku o dovolitvi izvršbe pravno neupoštevne, saj je po 280. členu zakona o splošnem upravnem postopku v upravnem izvršilnem postopku dovoljena le pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo, ni pa mogoče z njo izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje. Sicer pa je prvostopni organ pravilno ugotovil, da je odločba z dne 1.6.1993 postala izvršljiva in hkrati naložil tudi obveznosti, ki jo vsebuje izvršilni naslov, to je prenehanje opravljanja gostinske dejavnosti v okrepčevalnici. Denarna kazen kot prisilno sredstvo, s katerim je zagroženo v sklepu o dovolitvi izvršbe, je v skladu z 286. členom zakona o splošnem upravnem postopku ter z 12. členom zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov (Uradni list RS, št. 55/92), ki določa, da se znesek iz 286. člena zakona o splošnem upravnem postopku valorizira tako, da znaša predpisana denarna kazen do 100.000 tolarjev. Ker je sklep o dovolitvi izvršbe torej zakonit, je morala tožena stranka pritožbo zavrniti.

Tožnik v tožbi navaja, da v lokalu posluje popolnoma zakonito in da odločba, katere izvršitev je bila s spornim sklepom dovoljena, še ni pravnomočna, saj je zoper njo vložil tožbo v upravnem sporu. O tej tožbi bi moralo sodišče najprej odločiti. Tožnik meni, da je nezakonita odločitev prvostopnega organa, da pritožba ne zadrži začete izvršbe, "ki temelji na 280. členu zakona o splošnem upravnem postopku". Ta zakon v navedenem členu ne določa, da pritožba ne zadrži izvršitve, zato se upravni organ nanj ne more sklicevati. Tožnik tudi meni, da "ni pravilno uporabljen materialni predpis, na podlagi katerega je odmerjena denarna kazen". Tudi višina denarne kazni je glede na določilo 286. člena zakona o splošnem upravnem postopku odmerjena previsoko, saj bi moral upravni organ upoštevati tudi materialni položaj tožnika. Tožena stranka se tudi ni izrekla o tožnikovem predlogu, naj se izvršba odloži do odločitve v upravnem sporu zoper izvršilni naslov. Dovoljena izvršba bo prizadela družino lastnikov lokala in zaposlene delavce. Upravni organ bi zato moral upoštevati "načelo smotrnosti sredstva in socialne zaščite zavezanca". Tožnik zato predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka ni podala odgovora na tožbo, poslala pa je upravne spise.

Tožba je utemeljena.

Vprašanje, kdaj postane odločba, izdana v upravnem postopku, izvršljiva, ureja zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) v 270. členu. Praviloma se potek roka, ki je na razpolago zavezancu za prostovoljno izvršitev dejanja (4. odstavek 270. člena ZUP), računa od dneva, ko je določba postala dokončna (1., 2. in 4. točka 2. odstavka 270. člena ZUP). V primeru, ko pritožba ne zadrži izvršitve, pa se navedeni rok računa od dneva, ko se odločba vroči stranki (3. točka 2. odstavka 270. člena ZUP). Toda pogoje, pod katerimi se lahko prisilno izvrši odločba, ki še ni postala dokončna, določa ZUP v 2. odstavku 231. člena. Po tej določbi se lahko vročena odločba izvrši pred nastopom njene dokončnosti: 1. če zakon tako določa ali 2. če gre za nujne ukrepe iz 4. točke 141. člena ZUP ali 3. če bi zaradi odložitve izvršbe nastala za kakšno stranko nepopravljiva škoda. V obravnavani zadevi ne gre niti za primer, ko bi zakon določal, da pritožba ne zadrži izvršitve, niti za primer, ko bi odložitev izvršbe povzročila stranki nepopravljivo škodo, pač pa gre po presoji sodišča za primer, ki ga je treba obravnavati po pravilih izvrševanja nujnih ukrepov. Po teh pravilih (4. točka 1. odstavka 141. člena ZUP) mora iti za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati.

Zakon o tržni inšpekciji (ZTI, Uradni list RS, št. 27/74) v 9. členu sicer določa (ob splošni določbi, da pritožba odloži izvršitev odločbe 2. odstavek 9. člena), da v nekaterih primerih lahko tržni inšpektor odloči, da pritožba ne odloži izvršitve odločbe (3. odstavek 9. člena). Po mnenju sodišča je treba tudi izvršljivost odločbe tržnega inšpektorja, ki je oprta na 3. odstavek 9. člena ZTI, presojati po navedenih določbah ZUP. V 3. odstavku 9. člena ZTI so namreč navedeni nekateri primeri, pri katerih je mogoče šteti, da gre za nujne ukrepe v javnem interesu. Vendar mora biti uporaba določbe 3. odstavka 9. člena ZTI v izvršilnem naslovu, to je odločbi, katere izvršba se dovoljuje, ustrezno utemeljena. Ker se s to določbo (v obravnavanem primeru gre za 2. točko izreka odločbe prvostopenjskega organa z dne 1.6.1993) odloča o pogojih izvršljivosti odločbe, jo je po presoji sodišča mogoče posredno izpodbijati tudi s pritožbo, ki se nanaša na samo izvršbo (1. odstavek 280. člena ZUP), saj gre v tem primeru za vprašanje dopustnega začetka prisilne izvršbe. Izvršljivost upravne odločbe je namreč treba presojati po določbah zakona in ne po vsebini izvršilnega naslova. Ob nasprotni razlagi 280. člena ZUP, ki jo je zavzela v izpodbijani odločbi tožena stranka, namreč v izvršilnem postopku zavezanec ne bi imel ustreznega pravnega sredstva.

Po navedenem bi morala tožena stranka v izpodbijani odločbi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na 2. točko izreka izvršilnega naslova, obravnavati in se do njih opredeliti tudi v vsebinskem in ne zgolj formalnem smislu. Pri tem bi morala tudi upoštevati, da ZTI v drugi alinei 3. odstavka 9. člena govori o dovoljenju za opravljanje gospodarske dejavnosti, 147. člen zakona o podjetjih pa smiselno o ugotovitveni odločbi pristojnega organa. Z izpodbijano odločbo je bilo torej kršeno pravilo 2. odstavka 245. člena ZUP, kar bi po mnenju sodišča lahko vplivalo na odločitev. Na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) je moralo sodišče torej tožbi ugoditi in izpodbijano določbo odpraviti.

Sodišče je ZUP in ZUS smiselno uporabilo kot republiška predpisa skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).