Jedro

Okoliščine, na podlagi katerih sodišče sklepa o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, morajo biti ugotovljene z visoko stopnjo verjetnosti (od utemeljenega suma do gotovosti), medtem ko za prognozo obdolženčevega ravnanja v bodoče oziroma za zaključek o nevarnosti, da bo določena kazniva dejanja še ponavljal, zadošča že obstoj realne nevarnosti (ne zadošča pa zgolj bojazen).

Za presojo nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj, ki predstavljajo hudo ogrožanje varnosti ljudi, zadostuje za odreditev pripora nižja stopnja verjetnosti ponovitve kaznivega dejanja, kot v primerih, ko varnost ljudi ni tako ogrožena.

S tem ko je sodišče odločilo, da je pripor edini primerni ukrep za odvrnitev ponovitvene nevarnosti, je tudi jasno izrazilo svoje stališče, da milejši ukrep ne pride v poštev.

Pripor tudi objektivno onemogoča izvrševanje kaznivih dejanj, medtem ko je pri odreditvi hišnega pripora tudi od volje storilca odvisno, ali bo namen tega omejevalnega ukrepa dosežen ali ne.

Izrek

Zahteva zagovornika osumljenega M.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Murski Soboti je zoper osumljenega M.K. odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Izven obravnavni senat istega okrožnega sodišča je pritožbo zagovornika osumljenca zavrnil kot neutemeljeno.

Dne 21.1.2004 je zoper navedeni pravnomočni sklep o odreditvi pripora vložil osumljenčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitve določb kazenskega zakona in kršitve določb ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in oba izpodbijana sklepa razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje Okrožnemu sodišču v Murski Soboti.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Ni namreč mogoče pritrditi zatrjevanju v zahtevi, da izpodbijana sklepa nimata razlogov in da so v zvezi z obrazložitvijo razlogov za odreditev pripora podane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Preiskovalni sodnik in tudi senat okrožnega sodišča v Murski Soboti sta pravilno ugotovila obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, saj je ob ugotovitvi, da gre za nasilno osebo, možno, da bo kaznivo dejanje, katerega storitve je osumljen, ponovil tudi proti kateri drugi osebi. V zadevi tudi ni pogojev, da bi bil osumljencu pripor nadomeščen s katerim izmed milejših ukrepov.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik v zahtevi očita sodišču kršitev določb Zakona o kazenskem postopku, ker meni, da so okoliščine, ki jih ugotavlja glede obstoja konkretne nevarnosti ponavljanja, presplošne, oziroma, da je bojazen, da bi osumljenec na prostosti poskušal prizadeti očeta tudi na ta način, da bi posegal v zdravje ali življenje še katerega bližnjega sorodnika, zgolj hipotetične.

Po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP sme sodišče odrediti pripor zoper določeno osebo, če je podan utemeljen sum, da je storila določeno kaznivo dejanje in če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in njene osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi.

Sodišče mora torej ugotoviti konkretne okoliščine, na podlagi katerih sklepa o obstoju nevarnosti ponavljanja istovrstnih ali podobnih kaznivih dejanj. Okoliščine, na podlagi katerih sklepa o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, morajo biti ugotovljene z visoko stopnjo verjetnosti (od utemeljenega suma do gotovosti), medtem ko za prognozo obdolženčevega ravnanja v bodoče, oziroma za zaključek o nevarnosti, da bo določena kazniva dejanja še ponavljal, zadošča že obstoj realne nevarnosti (ne zadošča pa zgolj bojazen). Zakon torej ne določa, kako visoka stopnja nevarnosti ponavljanja mora biti izkazana in na kakšen način, da bi to opravičevalo odreditev pripora in je sodišče tisto, ki mora na podlagi življenjskih izkušenj in znanja presoditi, ali bo prav določen posameznik ponovil določeno kaznivo dejanje, pri čemer za presojo nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj, ki predstavljajo hudo ogrožanje varnosti ljudi, zadostuje za odreditev pripora nižja stopnja verjetnosti ponovitve kaznivega dejanja, kot v primerih, ko varnost ljudi ni tako ogrožena.

V obravnavani kazenski zadevi je sodišče, ko je odločalo o priporu, ugotovilo obstoj številnih okoliščin, ki se nanašajo tako na samo kaznivo dejanje (teža), način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo storjeno (s sekiro naj bi petkrat močno udaril na postelji spečo babico po glavi in ji s tem povzročil več razpočnih ran in utornih prelomov lobanje), nadalje vztrajnost, ki naj bi jo pokazal pri storitvi kaznivega dejanja, motiv za storitev kaznivega dejanja (maščevanje očetu), osumljenčevo prejšnje življenje (njegova kriminalna dejavnost oziroma dejstvo, da je bil že pravnomočno obsojen za storitev naklepnega kaznivega dejanja; zaradi kaznivih dejanj, med katerimi je tudi kaznivo dejanje z elementi nasilja, pa je še v kazenskem postopku) ter njegove osebne lastnosti (agresivnost, okoliščine, da naj bi že pred dejanjem mahal z nožem in govoril, da mora nekoga ubiti, sicer ne bo mogel spati), te okoliščine pa so tudi po prepričanju vrhovnega sodišča takšne narave, ki opravičujejo sklep, da je za odvrnitev nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj potrebno zoper osumljenca odrediti pripor.

Neutemeljen pa je tudi nadaljnji očitek zagovornika v zahtevi, češ da naj bi sodišče v izpodbijanem sklepu kršilo določbo 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP s tem, da naj ne bi navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, zakaj ukrepa pripora, ki je skrajni ukrep, ni mogoče nadomestiti s kakšnim milejšim ukrepom. Sodišče je namreč zaključilo, da je glede na stopnjo nevarnosti ponavljanja, ki izhaja iz že omenjenih okoliščin, predvsem pa tudi dejstva, da se ob upoštevanju evidence odprtih kazenskih zadev za osumljenca njegova kriminalna dejavnost stopnjuje (stran 3 sklepa preiskovalnega sodnika) in glede na izrazito brezobzirnost, agresivnost, ki naj bi jo pokazal pri storitvi kaznivega dejanja ter ob upoštevanju motiva za storitev, utemeljeno zaključilo, da je pripor edini ukrep za odvrnitev nevarnosti ponavljanja, še posebej. Pravilnost te odločitve utemeljuje tudi teža storjenega kaznivega dejanja na eni strani ter ogrožena dobrina, to je varnost pred napadi na življenje in telo na drugi strani. S tem ko je sodišče odločilo, da je pripor edini primerni ukrep za odvrnitev te nevarnosti, je tudi jasno izrazilo svoje stališče, da milejši ukrep ne pride v poštev. Ob upoštevanju lastnosti, ki naj bi jih osumljenec pokazal pri storitvi kaznivega dejanja, je moč zaključiti, da je njegova psihična struktura takšna, da nadomestitev pripora s hišnim priporom ni primerna. Pripor namreč tudi objektivno onemogoča izvrševanje kaznivih dejanj, medtem ko je pri odreditvi hišnega pripora tudi od volje storilca odvisno, ali bo namen tega omejevalnega ukrepa dosežen ali ne. Glede na to, da je v obravnavani kazenski zadevi namen odreditve pripora zagotoviti varnost ljudi pred napadi na življenje in glede na ugotovljeno visoko stopnjo obstoja konkretne nevarnosti ponavljanja tovrstnih kaznivih dejanj bi bila nadomestitev pripora s hišnim priporom absolutno pretvegana, oziroma je zaključek sodišča v izpodbijanem sklepu, da pripora ni mogoče nadomestiti s kakšnim milejšim ukrepom edino pravilen in, kot je bilo že povedano, obrazložen.

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.