Jedro

Pri odločanju o izreku stranske sankcije odvzema predmetov, ki niso last obdolženca temveč tretje osebe, gre za poseg v zasebno lastnino osebe, ki ni udeležena v postopku o prekršku, zato mora sodišče tehtati težo takšnega ukrepa za posameznika, ki se mu predmet odvzema (pri tem upoštevati zlasti namen in vrednost predmeta) ter tehtnost razlogov splošne varnosti, varovanja življenja ali zdravja ljudi, varstva okolja, ohranjanja narave, gospodarska razmerja ali razloge morale. Pri tem mora opredeliti, kateri od naštetih pojmov utemeljujejo izrek takšne sankcije, kakšna je vsebina tega pojma, ugotoviti, zakaj je zakonodajalec določil omejitve za uporabo predmetov, ki se odvzemajo, kako široke so te omejitve, ugotoviti, ali bi lahko bilo v bodoče nevarno, če bi bil predmet v rokah osebe, ki se ji odvzema in ali se lahko z odvzemom tej nevarnosti izognemo. Svoj sklep pa mora utemeljiti na dokazanih konkretnih okoliščinah, glede katerih je bila obdolžencu oz. osebi, ki se jih odvzema predmet, dana možnost, da se o njih izjavi.

Pri opredelitvi namena sankcije odvzema predmetov je potrebno upoštevati, da ta v ZP-1 ni več predpisan kot varstveni ukrep, ker 4. čl. ZP-1 pri določanju sankcij ne razlikuje med represivnimi in preventivnimi in tako ne razlikuje med kaznimi in varnostnimi ukrepi in drugimi kazenskimi sankcijami, temveč za vse sankcije predvideva predvsem preventivni učinek, ki je v tem, da se storilce odvrne od bodočih podobnih kršitev.

Izrek

Ob reševanju pritožbe D. Ž. se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v izreku o sankcijah po uradni dolžnosti spremeni tako, da se obdolžencu stranska sankcija odvzema osebnega avtomobila znamke V., tip S., reg. št. ..., letnik ..., last D. Ž., V. ... D.e, ki se po pravnomočnosti sodbe komisijsko uniči, ne izreče in se v skladu s I. odst. 137. čl. Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) navedeno vozilo vrne lastnici.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo o prekršku je sodišče prve stopnje obd. D. R. spoznalo za odgovornega uvodoma navedenih prekrškov, mu za prekršek po čl. 130/III C ZVCP-1 določilo globo 480 EUR, za prekršek po čl. 138/VIII ZVCP-1 globo 500,00 EUR ter mu izreklo enotno globo v višini 980,00 EUR ter po II. odst. 25. čl. Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) tudi stransko sankcijo odvzema osebnega avtomobila znamke V., tip S., reg. št. ..., letnik ..., last D. Ž., V. ..., D., ki se po pravnomočnosti sodbe komisijsko uniči. Obdolžencu je še naložilo plačilo stroškov postopka o prekršku iz 1. do 5. točke 143. čl. ZP-1 in povprečnino v višini 60,00 EUR.

Proti odločitvi o izreku stranske sankcije odvzema osebnega avtomobila se je pritožila lastnica odvzetega osebnega avtomobila D. Ž., ki je sicer tudi izvenzakonska partnerka obdolženca. V pritožbi je navajala, da ne držijo ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je ona soodgovorna za to, ker dopušča obdolžencu, da konstantno krši cestnoprometne predpise, saj obdolženec avto vozi brez njene vednosti ali proti njeni volji. Imela sta še nešteto prepirov zaradi tega, vendar zaradi otrok družine noče razdreti. Z odvzemom vozila ji sodišče onemogoča, da bi hodila v službo. Kot edina zaposlena v gospodinjstvu je obremenjena s številnimi krediti, med drugim za hišo, ki ji jo v primeru neplačevanja lahko vzamejo, pa tudi za odvzeti avtomobil mora še štiri leta plačevati po 130 EUR mesečno. Poleg tega vzdržuje še tri mladoletne otroke, od katerih dva še hodita v vrtec.

Pritožba ni utemeljena, vendar je ob reševanju pritožbe izpodbijano sodbo o prekršku bilo treba po uradni dolžnosti spremeniti.

V okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe o prekršku v skladu s 159. čl. ZP-1 je pritožbeno sodišče ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji sicer ni prišlo do bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, pač pa je v zvezi z izrekom stranske sankcije odvzema motornega vozila podana kršitev materialnega prava po 5. točki I. odst. 156. čl. ZP-1. Skladno z II. odst. 25. čl. ZP-1 se predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za prekršek, ali pa so nastali s prekrškom, smejo odvzeti tudi, če niso storilčeva last, če to terjajo splošna varnost, varovanje življenja in zdravja ljudi, varstvo okolja in ohranjanje narave, gospodarska razmerja ali razlogi morale, kot tudi v drugih primerih, ki jih določa zakon, s čimer pa ni prizadeta pravica drugih, terjati odškodnino od storilca. V obrazložitvi izpodbijane sodbe o prekršku je sodišče prve stopnje sicer pravilno povzelo določbo II. odst. 25. čl. ZP-1 (čeprav se je v obrazložitvi sklicevalo na 67. čl. ZP-1, ki napotuje na smiselno uporabo določb Zakona o kazenskem postopku - v nadaljevanju ZKP), vendar je to določbo napačno uporabilo. Ustavno sodišče RS je v zvezi z odvzemom predmetov v postopku o prekršku dne 30.09.1998 izdalo odločbo opr. št. Up-7/98, v kateri je poudarilo, da ta sankcija (takrat še določena v prej veljavnem Zakonu o prekrških - ZP kot varstveni ukrep) posega v ustavno varovano pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS) osebe, ki ni udeležena v postopku o prekršku in je zato takšen poseg dovoljen le, če je za varstvo pravic drugih primeren, nujen in sorazmeren s težo ene in druge ustavne pravice. V tej odločbi je Ustavno sodišče RS tudi določilo kriterije, ki jih mora upoštevati organ, ki odloča v posamičnem primeru. Pri izrekanju odvzema predmetov je treba tehtati na eni strani težo ukrepa za posameznika, ki se mu odvzema predmet lastnine, na drugi strani pa razloge splošne varnosti, ki naj zagotovijo pravico drugih do varnosti. Pri odločanju o teži ukrepa za posameznika sta med drugim pomembna namen in vrednost predmetov, ki naj se odvzamejo. Da bo pristojni organ lahko presojal tehtnost razlogov splošne varnosti, mora najprej opredeliti vsebino pojma "splošna varnost". Ugotoviti mora, čemu je zakonodajalec določil omejitve za uporabo predmetov, ki naj se odvzamejo in kako široke omejitve je postavil. Na podlagi tega mora v konkretnem primeru presoditi, ali bi bilo v bodoče lahko nevarno, če bi bil predmet v rokah osebe, ki se ji odvzema in ali se je z odvzemom takemu tveganju mogoče vsaj v pretežni meri izogniti. Svoj sklep mora utemeljiti na dokazanih konkretnih (ne pavšalnih) okoliščinah, glede katerih je bila prizadeti osebi v postopku dana možnost, da se izjavi.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe o prekršku v zvezi s stransko sankcijo odvzema osebnega vozila navedlo, da se je z vpogledom v pravnomočne plačilne naloge policijskih postaj S. K., R. in Š. in v seznam vodenih prekrškov zoper obdolženca v zadnjih dveh letih prepričalo, da so izpolnjeni pogoji, ki jih določa 238a. čl. ZVCP-1 za zaseg motornega vozila (kar pomeni, da je 22.08.2008 bil zaloten pri storitvi hujših prekrškov in da je pred tem bil že več kot trikrat pravnomočno kaznovan za prekrške, taksativno naštete v 1. točki I. odst. 238a. čl. ZVCP-1) da je namen sankcije odvzema motornega vozila v tem, da se premikajoče motorno vozilo kot smrtno nevarna stvar kršitelju, ki večkrat ponavlja (specialni povratnik) najhujše prekrške zoper varnost cestnega prometa ali ne upošteva zakonitega ukaza policista o prepovedi nadaljnje vožnje, odvzame kot nevaren predmet, s katerim je bil storjen hujši prekršek ter da se je v konkretnem primeru za izrek navedene sankcije odločilo kljub temu, da zaseženo vozilo ni obdolženčeva last, temveč last njegove izvenzakonske partnerke, saj le-ta obdolžencu kljub temu, da obdolženec ne poseduje veljavnega vozniškega dovoljenja, dopušča uporabo svojega vozila in mu s tem omogoča konstantno kršenje cestno prometnih predpisov.

Iz navedenega je razvidno, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe o prekršku ni opredelilo vsebine nobenega izmed pojmov, ki jih navaja II. odst. 25. čl. ZP-1 tj. "splošna varnost, varovanje življenja ali zdravja ljudi, varstvo okolja in ohranjanje narave, gospodarska razmerja ali razlogi morale", niti ni opredelilo katera od naštetih okoliščin po II. odst. 25. čl. ZP-1 narekuje izrek takšne sankcije. Pri tem je tudi namen sankcije navedlo napačno, saj jo je opredelilo, kot da gre za varstveni ukrep, čeprav gre glede na določbo 4. čl. ZP-1 za sankcijo. V nasprotju s prej veljavnim Zakonom o prekrških (ZP) novi ZP-1 pri določanju sankcij ne razlikuje med represivnimi in preventivnimi in tako ne razlikuje med kaznimi in varnostnimi ukrepi in drugimi kazenskimi sankcijami, temveč za vse sankcije predvideva predvsem preventivni učinek. Namen sankcij je torej kaznovati kazensko odgovornega storilca prekrška za storjen prekršek, s tem vplivati nanj, da prekrškov ne bo več ponavljal, hkrati pa vse bodoče morebitne storilce prekrškov odvrniti od storitve prekrškov. Na drugi strani pa varstveni ukrepi temeljijo na spoznanju, da so pri nekaterih storilcih podana določena stanja ali okoliščine, zaradi katerih obstaja nevarnost, da bodo ponavljali kazniva ravnanja, zato varstveni ukrepi izhajajo iz storilčeve nevarnosti, njihov namen pa je odpraviti takšno nevarnost. Neomejeno odvzemanje predmetov v postopkih o prekršku bi se lahko sprevrglo v premoženjsko sankcijo delnega odvzema premoženja, ki bi lahko imela znatno večji učinek kakor predpisana globa. Ponovitev prekrška, ki ponovno ostane le na ravni abstraktne nevarnosti za varovano vrednoto, zato praviloma ne zadošča za izrek sankcije odvzema predmetov. Potrebno je torej predvidevanje intenzivnejše ogroženosti konkretne vrednote, pri čemer pa je potrebno tudi upoštevati, da je uporaba nekaterih predmetov dovoljena, čeprav so nevarni, storilec pa je z njimi prekršek storil le zato, ker ni spoštoval predpisanega načina uporabe. V teh primerih je zato proti storilcu potrebno ukrepati drugače, s prepovedovanjem aktivnosti, ki mu je omogočala nepravilno uporabo predmetov (povzeto po Ivan Bele et al., Zakon o prekrških (ZP-1) s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2005, str. 42 in 120). Prvostopenjsko sodišče glede na gornje ugotovitve tudi ni opravilo presoje tehtnosti razlogov za odvzem osebnega avtomobila, kot jih je opredelila že omenjena odločba Ustavnega sodišča RS. Zato po oceni pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče ni imelo niti dejanske, niti pravne podlage za izrek stranske sankcije odvzema predmetov.

S pritožbenimi navedbami pritožnica uveljavlja, da je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da obdolžencu dopušča uporabo vozila, zmotna, ker obdolženec njen avtomobil uporablja brez njene vednosti ali celo proti njeni volji, zaradi česar je imela z obdolžencem že nešteto prepirov. V primeru utemeljenega uveljavljanja pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ima pritožbeno sodišče po VI. odst. 163. čl. ZP-1 možnost, da na ustni obravnavi ali seji ponovi posamezne izvedene dokaze in s sodbo samo odloči o zadevi. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo o prekršku izdalo po 129a. čl. ZP-1 v skrajšanem postopku (brez zaslišanja obdolženca), saj je na podlagi obdolžilnega predloga in priloženih dokazov spoznalo, da je obdolženec storil prekršek. To pomeni, da je v dokaznem postopku prebralo zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, potrdilo o zasegu motornega vozila, potrdilo o predaji vozila, seznam prekrškov za obdolženca in obdolžilnemu predlogu priložene plačilne naloge. Ker noben od navedenih dokazov ni primeren za ugotavljanje dejstva, ali pritožnica soglaša oz. dopušča obdolžencu uporabo njenega vozila ali pa takšnemu ravnanju obdolženca kakorkoli nasprotuje, se pritožbeno sodišče za ponovitev izvedenih dokazov ni odločilo.

S pritožbenimi navedbami o tem, kakšne posledice bo imela izrečena sankcija za njeno zaposlitev ter življenje pritožnice in njene družine, pa pritožnica uveljavlja pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga utemeljuje z navajanjem novih dejstev. Šteti je sicer tudi za izkazano, da teh dejstev pritožnica v postopku na prvi stopnji ni mogla uveljaviti, saj je bila sodba o prekršku izdana v skrajšanem postopku, brez zaslišanja obdolženca in pritožnice kot lastnice zaseženega vozila, vendar pri tem za svoje trditve ne predlaga nobenih dokazov, kot to zahteva III. odst. 157. čl. ZP-1. Zato niso bili izpolnjeni pogoji po V. odst. 163. čl. ZP-1, da bi pritožbeno sodišče opravilo ustno obravnavo po določbah rednega postopka in samo odločilo o zadevi.

Ker je pritožbeno izpodbijanje dejanskega stanja, ki ga je prvostopenjsko sodišče ugotovilo v zvezi z izrekom stranske sankcije odvzema vozila, neutemeljeno, je pritožbeno sodišče vezano na zgoraj ugotovljena dejstva. Ugotovljena dejstva pa ob pravilni uporabi materialnega prava, kot izhaja iz zgoraj navedenih razlogov, izreka takšne sankcije ne utemeljujejo.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo pritožnice kot neutemeljeno zavrnilo, izpodbijano sodbo o prekršku pa v delu, ki se nanaša na izrek stranske sankcije odvzema osebnega vozila na podlagi VII. odst. 163. čl. ZP-1 po uradni dolžnosti spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe o prekršku.