Jedro

Tožeča stranka je po ugotovitvah obeh sodišč dokazala, da je skupaj z možem leta 1978, ko sta s tožnico sklenila kupoprodajno pogodbo, kupila tudi sporno parcelo. Ker ima tožeča stranka pravni naslov za pridobitev lastninske pravice (v času sklenitve pogodbe so to področje urejala pravna pravila, ki jih je sodna praksa razvila na podlagi ODZ, par. 424), je utemeljeno zahtevala vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo oz. izročitev nepremičnine (par. 431 ODZ).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki je zahtevala ugotovitev, da je lastnica parcele št. 1377, vl. št. 51 k.o. ..., kar je toženka dolžna priznati in tožnici izročiti ustrezno zemljiškoknjižno listino, ker bo sicer tako listino nadomestila sodba.

Tožena stranka se je pritožila, vendar je sodišče druge stopnje njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišče prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga toženka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje oz. podrejeno sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek stroškovno zavrne. Kljub temu, da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno, je bila napačno ocenjeno, kar ima za posledico tudi zmotno uporabo materialnega prava. Bistvena kršitev določb ZPP je v tem, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo razveljavitvenega sklepa. Tako v sodbi ni omenjeno, da bi sodišče zaslišalo priči D. M. in S. M. Sodišče tudi ni upoštevalo priče I. P. Če bi sodišče zaslišalo omenjene priče, bi ugotovilo, da je potrebno zahtevek zavrniti. Ostala so sporna dejstva o tem, zakaj je tožnica s tožbo čakala 13 let, zakaj toženka ni več uživala posesti sporne parcele (ker je zbolela), nadalje dejansko stanje, ki pove, da ne gre za enoten kompleks zemljišča, ampak za dve ločeni parceli in zlasti dejstvo, da se tožnica ni vpisala v zemljiško knjigo, ampak je bila vpisana toženka. Zlasti bi priča S. M., ki je pri pogodbi sodeloval, lahko povedal o volji strank pri podpisovanju pogodbe t.j. da je tožeča stranka kupila le parcelo, na kateri stoji hiša. Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) tožeča stranka ni odgovorila, javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz določila 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo.

Toženka v reviziji zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo razveljavitvenega sklepa sodišča druge stopnje in v sodbi ni omenilo, da je zaslišalo priče D. M. in S. M. Pri primerjavi razveljavitvenega sklepa sodišča druge stopnje z obravnavano sodbo sodišča prve stopnje, revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje opravilo vsa pravdna dejanja in obravnavalo sporna vprašanja iz cit. sklepa (1. odstavek 377. člena ZPP), zato zatrjevane relativne bistvene kršitve določb ZPP v pravdi ni bilo. Tako je zaslišalo pričo S. M. (l. št. 34) in o tem dokazu tudi zavzelo svoje stališče. Kar pa zadeva očitek v zvezi s pričevanjem D. M., pa revizijsko sodišče ugotavlja, da gre smiselno za uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 315. členom ZPP, kar naj bi storilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka te kršitve v pritožbi ni uveljavljala. Po določilu 2. točke 1. odstavka 385. člena ZPP pa se revizija lahko vloži zaradi relativnih bistvenih kršitev določb ZPP le v primeru, ko je kršitev bila storjena v postopku pred sodiščem druge stopnje.

Vse ostale revizijske navedbe, ki zadevajo izpovedbe prič (okoliščina, da je tožnica s tožbo čakala 13 let, tožničino uživanje posesti sporne parcele, ocena o enotnosti zemljišča), pa so poskus v reviziji nedopustnega izpodbijanja dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena ZPP).

Edina revizijska navedba v smeri zmotne uporabe materialnega prava je trditev, da sodišče druge stopnje ni upoštevalo, da je tožnica vpisana v zemljiško knjigo kot lastnica sporne parcele. Tožeča stranka je po ugotovitvah obeh sodišč dokazala, da je skupaj z možem leta 1978, ko sta s toženko sklenila kupoprodajno pogodbo, kupila tudi sporno parcelo. Ker ima tožeča stranka pravni naslov za pridobitev lastninske pravice (v času sklenitve pogodbe so to področje urejala pravna pravila, ki jih je sodna praksa razvila na podlagi ODZ, par. 424), je utemeljeno zahtevala vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo oz. izročitev nepremičnine (par. 431 ODZ). Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393.člen ZPP).