Jedro

Ker je pri temeljni obliki kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po 1. odstavku 52. člena KZ-77 edina možna oblika krivde naklep, pri kvalificirani obliki po 2. odstavku istega člena pa glede na posledico malomarnost, tega ni potrebno vnašati v izrek, temveč se glede oblike krivde (direktni ali eventualni naklep oziroma zavestna ali nezavestna malomarnost) opredeli sodišče v obrazložitvi.

Izrek

Zahteve zagovornikov obsojenih B.G., E.P. in A.C. za varstvo zakonitosti se zavrnejo kot neutemeljene.

Po členu 98.a v zvezi s členi 95/1 in 92 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) so obsojenci dolžni plačati kot stroške nastale pri odločanju z izrednim pravnim sredstvom vsak 100.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je spoznalo za krive obsojene B.G., E.P. in A.C. storitve kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po 2. v zvezi 1. odstavkom 52. člena KZ RS v zvezi 22. členom KZ, v zvezi s členom 4 UZ RS. Po 2. odstavku 52. člena KZ RS je obsojenemu G. izreklo kazen tri leta in šest mesecev zapora, obsojenemu P. kazen tri leta zapora, obsojenemu C. pa ob uporabi omilitvenih določil (1. točke 1. odstavka 42. člena in 1. odstavka 43. člena KZJ) kazen dve leti in šest mesecev zapora. V izrečeno kazen je vsem trem obsojencem vštelo čas prebit v priporu. Oškodovance je s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo, obsojencem pa je naložilo v plačilo na podlagi 1. odstavka 95. člena ZKP stroške kazenskega postopka. Višje sodišče je pritožbe zagovornikov vseh treh obsojencev zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo so vložili zahteve za varstvo zakonitosti zagovorniki vseh treh obsojencev zaradi kršitev določb kazenskega postopka, zaradi kršitev določb kazenskega zakona, zagovornik obsojenega C. pa še zaradi dvoma o resničnosti odločilnih dejstev ugotovljenih v izpodbijani sodni odločbi. Predlagajo razveljavitev obeh odločb in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru na zahteve za varstvo zakonitosti, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahtev, saj meni, da kršitve določb kazenskega postopka in kršitve določb kazenskega zakona, ki jih uveljavljajo zagovorniki niso podane, zahteve pa se deloma nanašajo tudi na zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ne more biti razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Zahteve za varstvo zakonitosti niso utemeljene.

Uveljavljane kršitve določb Zakona o kazenskem postopku so naslednje: Zagovornik obsojenega B.G. meni, da je sodišče kršilo obsojencu pravico do obrambe s tem, ker ni ugodilo dokaznemu predlogu za opravo rekonstrukcije.

Ta kršitev ni podana. Sodišče glede na načelo proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Iz tega izhaja, da tudi ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. V konkretni kazenski zadevi je sodišče izvedbo predlaganega dokaza - rekonstrukcije zavrnilo, ker je ocenilo, da dokaz očitno ni tak, da bi pripeljal do drugačnega zaključka. Izpodbijana prvostopenjska sodba vsebuje obširne razloge o tem, zakaj sodišče tega dokaza ni izvedlo (zadnji odstavek na list. št. 302 in prvi odstavek na list. št. 303 spisa), v te ugotovitve pa zagovornikove navedbe, ki so zgolj pavšalne narave, ne vnašajo nikakršnega dvoma.

Naslednjo kršitev določb Zakona o kazenskem postopku (11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP) vidi zagovornik obsojenega G. v tem, da se sodišče ni izreklo o obliki krivdnega odnosa vsakega obdolženca posebej. Tudi te navedbe niso utemeljene. Izpodbijana sodna odločba ima namreč obširne razloge tako o obliki krivde do telesne poškodbe kakor tudi o obliki krivde do nastale posledice. Glede na ugotovljene okoliščine (sunkovito, močno brcanje s čevlji ter udarci s pestmi v najvitalnejši in najbolj občutljiv del telesa) je sodišče zaključilo, da so obsojenci povzročili poškodovancu posebno hudo telesno poškodbo z direktnim naklepom, z ugotovitvijo nadaljnjih okoliščin kot so, da so se obsojenci zavedali, da so poškodovancu zadali grobe poškodbe, ter da so se zavedali, da so ga zapustili živega, saj so ga slišali hropsti, pa se je sodišče opredelilo glede oblike krivde do kvalificirane posledice oziroma je zaključilo, da je glede smrti poškodovanca obsojencem moč očitati zavestno malomarnost. Takšnim ugotovitvam in zaključkom sodišča prve stopnje pa je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče. Ker torej izpodbijana pravnomočna sodna odločba vsebuje razloge tudi o subjektivni plati storjenega kaznivega dejanja, zagovornik z uveljavljanjem te kršitve v zahtevi ne more uspeti.

Kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP pa sodišču očita tudi zagovornik obsojenega E.P. Meni namreč, da je izrek sodbe nerazumljiv, saj ne vsebuje subjektivnega odnosa storilcev do posledice.

Izrek je med drugim pomanjkljiv tedaj, ko ne vsebuje vseh elementov, ki jih določa zakon za posamezno kaznivo dejanje. V opisu dejanja so sestavine dejanskega stanja kaznivega dejanja navedene praviloma tako, da so izražene z besedilom kazenskega zakona, vendar do te mere konkretizirane, da zadobi abstraktno besedilo zakona konkretno vsebino (subjekt kaznivega dejanja, predmet napada, orodje, s katerim je bilo kaznivo dejanje storjeno, čas, kraj itd.). Iz konkretnega opisa obravnavanega kaznivega dejanja v izreku jasno izhaja, da so storilci z udarci in brcami v predel glave tako telesno poškodovali pokojnega I.Ž., da so spravili v konkretno nevarnost njegovo življenje, zaradi poškodb pa je Ž. kasneje umrl (zaradi odpovedi delovanja možgan kot posledica poškodb). Se pravi, da izrek vsebuje vse naštete objektivne elemente obravnavanega kaznivega dejanja, subjektivnega elementa oziroma krivdnega odnosa pa pri tem kaznivem dejanju v izrek ni potrebno vnašati. Temeljno obliko tega kaznivega dejanja (1. odstavek 52. člena KZ RS) je namreč možno izvršiti le naklepno (direktni ali eventualni naklep), kvalificirana oblika kaznivega dejanja (kaznivo dejanje po 2. v zvezi s 1. odstavkom 52. člena KZ RS) pa je podana le tedaj, kadar je posledico moč pripisati storilčevi malomarnosti (zavestna ali nezavestna malomarnost). Ker je torej pri temeljni obliki tega kaznivega dejanja edina možna oblika krivde naklep, pri kvalificirani obliki pa glede na posledice malomarnost, za jasnost tega ni potrebno vnašati v izrek, temveč se glede oblike krivde (direktni ali eventualni naklep oziroma zavestna ali nezavestna malomarnost) opredeli sodišče v obrazložitvi. Navedeno tudi izrecno poudarja v odločbi višje sodišče, zaradi česar tudi ni podana nadaljnja kršitev, ki jo uveljavlja zagovornik obsojenega P., češ da odločba pritožbenega sodišča nima razlogov o teh njegovih pritožbenih navedbah.

S tem ko zagovornik obsojenega P. meni, da je sporen obsojenčev subjektivni odnos do dejanja, še posebej, ker odločilna dejstva v zvezi s tem, ali je brcal obsojenec pokojnika v glavo ali ne, niso ugotovljena, ne utemeljuje kršitve določb zakona, temveč izpodbija s strani nižjih sodišč ugotovljeno dejansko stanje. Razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa v tem postopku ni mogoče uveljavljati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Enako velja tudi za navedbe zagovornika obsojenega A.C., ki sicer sodišču očita kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP (sodba nima pravih razlogov oziroma so si razlogi v nasprotju z resničnostjo in odločilnimi dejstvi), ker je glede na izpovedbe nekaterih prič (P.B.), obtoženega J.B. in obsojencev napravilo napačne zaključke o krivdi obsojenega C., saj tudi ti očitki pomenijo le nestrinjanje z dokazno oceno nižjih sodišč, pri čemer zagovornik s svojimi trditvami tudi ne vnaša dvoma v resničnost odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani odločbi. Povzema le iztrgane navedbe priče, obtoženega J.B. ter vseh treh obsojencev za razliko od sodišča, ki je napravilo dokazno oceno vseh izvedenih dokazov ter na podlagi navedenega izreklo sodbo.

Kršitve določb materialnega zakona, ki jih uveljavljajo zagovorniki v zahtevah so naslednje:

1. zagovornik obsojenega G. očita sodišču, da se ni opredelilo, kateri zakon je za obsojenca milejši (ali v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja veljavni zakon - Kazenski zakon Republike Slovenije ali sedaj veljavni Kazenski zakonik)

2. zagovornik obsojenega P. zatrjuje, da gre v obravnavanem primeru kvečjemu za hudo telesno poškodbo in ne za kaznivo dejanje, za katero je sodišče spoznalo obsojenca za krivega

3. zagovornik obsojenega C. pa navaja, da bi obsojenec lahko bil kvečjemu obsojen za kaznivo dejanje sodelovanja pri pretepu ali prepiru, kjer je bila ena oseba hudo telesno poškodovana - posebno huda telesna poškodba pa je tako konzumirana v opisu dejanja.

Uveljavljane kršitve zakona niso podane. V obravnavani kazenski zadevi je sodišče uporabilo zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja (1. odstavek 4. člena Kazenskega zakona Jugoslavije in 1. odstavek 3. člena KZ). Zakaj bi moralo sodišče od tega temeljnega načela glede časovne veljavnosti zakona odstopiti, oziroma zakaj naj bi bil novejši zakon (uporaba drugega odstavka istega člena) milejši, zagovornik ni pojasnil niti na abstraktni ravni. Zato utemeljenosti njegove zahteve ni moč preizkusiti. Vrhovno sodišče se namreč pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti po 1. odstavku 424. člena ZKP omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik, pri čemer pa je potrebno to določbo razlagati tako, da mora biti kršitev v zahtevi tudi obrazložena, česar pa zagovorniku obsojenega G. ni storil. Očitki zagovornika obsojenega P. in obsojenega C., da gre v konkretni zadevi za druga kazniva dejanja (hudo telesno poškodbo ali sodelovanje v pretepu ali prepiru), pri čemer kršitev zakona ne konkretizirata, temveč s tem, ko se zagovornik obsojenega P. ne strinja s težo poškodbe, ki jo je utrpel poškodovanec, zagovornik obsojenega C. pa z vlogo obsojenca pri dejanju, izpodbijata dokazne zaključke v izpodbijani sodbi, oziroma pomenijo očitki uveljavljanje razloga zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, torej razloga, iz katerega za varstvo zakonitosti ni moč vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da uveljavljane kršitve določb zakona niso podane, deloma pa zagovorniki uveljavljajo tudi razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, je bilo potrebno zahteve za varstvo zakonitosti vseh treh zagovornikov v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrniti kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti, temelji na v izreku te odločbe citiranih določilih ZKP, pri čemer je sodišče pri odmeri povprečnine upoštevalo trajanje in zamotanost postopka ter premoženjske razmere obsojencev (3. odstavek 92. člena ZKP).