Jedro

Zgolj dejstvo, da je tožnikovo mater na železniški postaji zaslišala nemška policija ter jih nato (tožnika in njegove sestre) v zastraženem transportu prepeljala v določen kraj v Nemčiji, v katerem je bil njen mož (tožnikov oče), in kamor so bili namenjeni, kjer jih je namestila v taborišče za ženske in otroke, ne more spremeniti ugotovitve, ki izhaja iz upravnih spisov, da je bil ta odhod prostovoljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, dalje ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 22.6.2004. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote K. z dne 20.4.2004, s katero je bil v ponovljenem postopku zavrnjen njegov zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja-izgnanca za čas od avgusta 1942 do julija 1945. V obrazložitvi je tožena stranka pritrdila organu prve stopnje, da tožniku statusa ni mogoče priznati, saj ni izkazano, da je bil skupaj z materjo in ostalimi družinskimi člani od doma prisilno izgnan v Nemčijo. Mati je namreč z družino od doma odšla z namenom, da poišče svojega moža, ki je bil kot vojni ujetnik zaprt v taborišču B.L. Sodišče prve stopnje se je v celoti strinjalo z odločitvijo tožene stranke. Menilo je, da iz upravnih spisov nesporno izhaja, da je bil tožnikov oče kot vojak jugoslovanske kraljeve vojske leta 1941 zajet in poslan v ujetniško taborišče v Nemčijo, kakor tudi, da je bil njegov brat A.Š. dne 21.10.1941 ustreljen kot talec v M. Iz listin v upravnem spisu ter iz izpovedb prič in tožnika pa ni mogoče ugotoviti, da je bila družina po tem, ko je bil oče odpeljan v taborišče in ko je bil ustreljen tožnikov stric, izpostavljena nasilnim dejanjem okupatorja, zaradi česar naj bi leta 1943 odšli v Nemčijo. Okoliščine, da je od zajetja oziroma od usmrtitve pa do odhoda v Nemčijo preteklo dve leti, da se je mati za odhod v Nemčijo odločila po tem, ko je preko Rdečega križa izvedela, da se tožnikov oče nahaja v taborišču B.L. ter da so jo Nemci na železniški postaji v C. legitimirali in zaslišali, nato pa odpeljali na vlak, s katerim je družina pripotovala v B.L., ne kaže na to, da bi šlo za nasilno aretacijo. Iz potrdila Muzeja narodne osvoboditve M. je tudi razvidno, da so Nemci ožje sorodnike talcev aretirali takoj po ustrelitvi, zaradi česar usmrtitve tožnikovega strica z dne 21.10.1941 ni mogoče neposredno povezati z odhodom tožnikove matere v Nemčijo dne 4.4.1943. Ker tožnik drugih okoliščin, ki bi kazale na to, da je bil izpostavljen nasilju iz 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98 in 43/99, v nadaljevanju: ZZVN), mu statusa izgnanca ni mogoče priznati. Kot neutemeljene pa je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tudi tožbene ugovore, da organ prve stopnje in tožena stranka nista upoštevala stališč sodišča v sodbi z dne 26.11.1999 ter da organ prve stopnje ni ugotavljal pogojev za priznanje statusa begunca.

Tožnik v pritožbi povzema potek dosedanjih postopkov ter ponavlja svoje trditve. Navaja, da je leta 1996 zaprosil upravni organ prve stopnje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, ta pa bi moral sam določiti vrsto statusa. Dalje ugovarja, da niso bili pravilno ugotovljeni razlogi, ki so njegovo mater pripeljali do odločitve, da odide k možu. Njen strah je temeljil na ukrepih nemških oblasti, ki so jih izvajale zoper družinske člane partizanov. To je razvidno iz publikacije "Poslovilna pisma žrtev za svobodo". Mati je za te ukrepe vedela, vedela je za izselitev mnogih družin iz C. ter o prisilni ločitvi staršev in otrok. Prav tako ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni bil izpostavljen nasilnim dejanjem, saj slednje izkazuje tako aretacija na železniški postaji v C., kakor tudi prisilni transport družine v delovno taborišče B.L. V sodbi pa sploh ni omenjeno dejstvo, da se je transport družine končal v delovnem taborišču, v katerem so bili internirani do osvoboditve. Nelogičen in nečloveški pa je sklep sodišča, da je mati prostovoljno s svojimi otroki odšla v taborišče na prisilno delo. Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga razveljavitev sodbe.

Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo strinja z razlogi v izpodbijani sodbi. Meni, da je že prvostopenjski organ popolno ugotovil dejansko stanje ter pravilno uporabil materialno pravo, zato je pritožbo zoper njegovo odločbo utemeljeno zavrnila. Vztraja pri odločitvi in razlogih, ki jih je navedla v svoji odločbi, ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Zastopnik javnega interesa na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Predmet tega upravnega spora je presoja pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja-izgnanca, ki ga je tožnik uveljavljal v upravnem postopku. Pri izgnanstvu mora biti po ZZVN izkazana izpostavljenost nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja (1. člen), prisilni izgon zaradi političnih, nacionalnih, verskih ali rasnih razlogov (2. člen) ter da je prisilni ukrep oziroma nasilno dejanje trajalo neprekinjeno najmanj tri mesece (3. člen). Glede na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku in v katerega pravilnost pritožbeno sodišče ne dvomi, ni izkazano, da je bil odhod tožnikove družine iz Č. pri C. v B.L. posledica prisilnega ukrepa nemških okupacijskih oblasti. Iz potrdila Arhiva Republike Slovenije z dne 26.8.1997, ki se nahaja v spisih, je namreč razvidno, da je mati skupaj s tožnikom in njegovima sestrama dne 4.4.1943 prostovoljno odšla za možem v Nemčijo. Takega odhoda pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče šteti za nasilni pregon od doma v smislu navedenih določb ZZVN. Zgolj dejstvo, da je mater na železniški postaji zaslišala nemška policija ter jih nato v zastraženem transportu prepeljala v B.L. (kamor so bili namenjeni), kjer jih je namestila v taborišče za ženske in otroke, ne more spremeniti ugotovitve, da je bil njihov odhod prostovoljen. V izpodbijani sodbi pa je tudi pravilno obrazloženo, da zatrjevani strah matere pred represalijami okupatorja zoper družine ubitih talcev ni mogoče neposredno povezati z odhodom v Nemčijo leta 1943. Zato tožnik s takšnim pritožbenim ugovorom (ki je po vsebini enak tožbenemu ugovoru) ne more uspeti. Pritožbeno sodišče ga zavrača in se pri tem sklicuje na razloge, navedene v izpodbijani sodbi.

Sodišče pa tudi ni moglo slediti pritožbenim ugovorom, da bi organ prve stopnje moral sam določiti vrsto statusa žrtve vojnega nasilja. Tožnik je namreč v svoji zahtevi izrecno navajal, da uveljavlja status izgnanca in v tem obsegu je upravni organ o njegovem zahtevku tudi odločil. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.