Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Dolžnost plačila storitve institucionalnega varstva temelji na 1. odstavku 100. člena ZSV. Po četrtem odstavku 100. člena ZSV pa lahko center za socialno delo na zahtevo upravičenca odloči o delni ali celotni oprostitvi plačila storitve v skladu z merili iz tretjega odstavka navedenega člena.
Tožba se zavrne.
Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da je A.A. (tožničina mati, v nadaljevanju upravičenka) oproščena plačila storitve institucionalnega varstva v višini 335,04 EUR od 1. 7. 2010 dalje (1. točka izreka), da je glede na oprostitev iz 1. točke izreka te odločbe njen prispevek k plačilu navedene storitve 556,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila (2. točka izreka), da je tožnica oproščena prispevati k plačilu storitve institucionalnega varstva za upravičenko iz 1. točke izreka v višini 87,83 EUR (3. točka izreka), da glede na oprostitev iz 3. točke izreka prispevek tožnice k plačilu navedene storitve za upravičenko iz 1. točke izreka te odločbe znaša 247,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti plačila (4. točka izreka) ter da navedeno storitev v višini razlike med oprostitvijo upravičenke in prispevki zavezanke doplača Mestna občina ... (5. točka izreka). S 6. in 7. točko izreka izpodbijane odločbe je bilo odločeno o uskladitvi oprostitev in prispevkov, z 8. točko izreka izpodbijane odločbe pa je bilo odločeno, da se upravičenki prepove obremeniti tam navedeno nepremičnino in da se po dokončnosti odločbe ta prepoved zaznamuje v zemljiški knjigi v korist Mestne občine ... (9. točka izreka). Z 10. točko izreka je bilo odločeno, da s pravnomočnostjo te odločbe preneha veljati odločba toženke z dne 21. 6. 2007, z 11. točko izreka pa, da v tem postopku ni bilo stroškov postopka.
V obrazložitvi odločbe se toženka sklicuje na prvi odstavek 100. člena Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV) in Uredbo o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (v nadaljevanju Uredba). Ugotovila je, da višina oprostitve upravičenke znaša 335,04 EUR, zato glede na plačilno sposobnost zavezanke, ki znaša 247,21 EUR, njena oprostitev znaša 87,83 EUR, plačevati pa je dolžna prispevek v višini 247,21 EUR. Pri izreku prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine v korist občine se toženka sklicuje na 100.b člen ZSV.
Drugostopenjski upravni organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Glede ugovora, da upravičenka ni bila sposobna skleniti dogovora o izvajanju storitve ugotavlja, da je iz mnenja psihiatra dr. B.B. z dne 2. 3. 2011 razvidno, da je upravičenka vsestransko orientirana, komunikativna in v pogovoru adekvatna ter da razume situacijo, v kateri se nahaja in da se zna pravilno odločiti. Zato navedba tožnice, da upravičenka ne zmore sama sklepati dogovora o izvajanju storitve institucionalnega varstva, ki je bil zato sklenjen nezakonito, ni utemeljena. Vrednost storitve, od katere je bilo treba v obravnavanem primeru določiti oprostitve plačil, določi izvajalec na podlagi 10. člena Uredbe. Iz cenika Zavoda za duševno in živčno bolne Hrastovec – Trata je razvidno, da je vrednost storitve v obravnavanem primeru 891,21 EUR. Podrobneje pojasni tudi, zakaj je izračun toženke pravilen in zakonit. Glede zaznambe v zemljiški knjigi pojasnjuje, da ne pomeni odvzema lastninske pravice upravičenke oziroma njenega zakonca in tudi tožnici ne odvzema pravice do dedovanja. Pomeni le zavarovanje dolga Mestne občine ..., ki ga ima do upravičenke, ker zanjo doplačuje oskrbne stroške.
Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da upravičenka zaradi duševnega stanja ni bila sposobna skleniti nobenega dogovora o institucionalnem varstvu, saj se ne zaveda svojega stanja, še manj pa je sposobna razumeti in sklepati dogovore. Navaja, da tudi ni podpisala nobenega dogovora o namestitvi za ceno 891,21 EUR. Nezakonit dogovor zato ne more biti temelj za izdajo izpodbijane odločbe. Meni, da obrazložitev odločbe tudi ni v skladu z njenim izrekom. Če obveznost plačila znaša 891,21 EUR in če je upravičenka oproščena plačila 355 EUR, ne more tožnica doplačevati še 274,21 EUR in biti oproščena za 87,83 EUR. Izračun pokaže, da obveznost plačila institucionalnega varstva po izpodbijani odločbi za upravičenko ni 891,21 EUR, ampak 1.226,26 EUR. Meni, da tudi ni pravilna zaznamba prepovedi na premoženju upravičenke, saj naj bi bila ta po zakonu dopustna zgolj v primeru, če je upravičenka izključna lastnica, ne pa solastnica premoženja. Navaja namreč, da je stanovanje, na katerem je po izpodbijani odločbi vknjižena prepoved obremenitve in odtujitve, skupno premoženje upravičenke in njenega moža, na katerem imata enak delež, ne glede na to, da je v zemljiški knjigi kot lastnica navedena samo upravičenka. Pri skupni lastnini gre za originarno pridobitev lastninske pravice, ki se domneva po samem zakonu. Predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi, njej pa povrnejo pravdni stroški z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.
Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je upravičenka sposobna razumeti pomen svojih dejanj in ne potrebuje zakonitega zastopnika, ki bi zastopal njene interese, med drugim tudi namesto nje sklepal dogovor o izvajanju storitve institucionalnega varstva. Pri tem se sklicuje na mnenje psihiatra dr. B.B. Na podlagi dogovora in cenika Zavoda za duševno in živčno bolne Hrastovec – Trate je razvidno, da prestavlja znesek 891,21 EUR mesečni znesek vrednosti storitve. Pravilno je bila ugotovljena tudi višina naložene obveznosti. Pojasnjuje, da je prepoved odtujitve nepremičnine v lasti upravičenke pravilna in skladna z določili ZSV. Predlaga, da sodišče tožbeni zahtevek tožnice zavrne kot neutemeljen.
Tožba ni utemeljena.
Po prvem odstavku 100. člena ZSV so upravičenci in drugi zavezanci dolžni plačati vse po tem zakonu opravljene storitve, razen storitev socialne preventive, prve socialne pomoči in institucionalnega varstva v socialno varstvenih zavodih za usposabljanje, ki so za vse upravičence brezplačne.
Glede na navedeno dolžnost plačila predmetnih storitev tako za upravičenko, kot tudi za tožnico (zavezanko) izhaja iz ZSV (prvi odstavek 100. člena) in ne iz dogovora o izvajanju storitve institucionalnega varstva, ki naj bi ga sklenila upravičenka, kot zmotno meni tožnica. Prav tako iz navedenega dogovora ne izhaja vrednost opravljene storitve, čeprav bi na to bilo mogoče sklepati iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Le to po veljavni ceni za dogovorjeni obseg storitev po 10. členu Uredbe določi izvajalec. Da vrednost storitve, ki je bila podlaga za izdajo izpodbijane odločbe (891,21 EUR), ne bi bila cena, ki jo je za predmetno storitev določil izvajalec, pa tožnica ne navaja. Zato na drugačno odločitev v tej zadevi ne morejo vplivati tožbeni ugovori, ki izpodbijajo pravno veljavnost navedenega dogovora zaradi domnevne procesne nesposobnosti upravičenke sklepanja dogovorov.
Po četrtem odstavku 100. člena ZSV lahko center za socialno delo na zahtevo upravičenca odloči o delni ali celotni oprostitvi plačila storitve v skladu z merili iz tretjega odstavka navedenega člena. Dolžnost plačila torej temelji na 1. odstavku 100. člena ZSV, izpodbijana odločba pa je temelj za njeno delno oprostitev na podlagi zahteve, ki jo je vložila tožnica.
Iz izreka izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka upravičenki priznala oprostitev po tem zakonu opravljenih storitev v višini 335,04 EUR od 1. 7. 2010 dalje, tožnici, kot zavezanki za plačilo tega zneska po tretji alineji prvega odstavka 6. člena Uredbe pa oprostitev v višini 87,83 EUR. Iz izreka izpodbijane odločbe torej izhaja, da je upravičenka oproščena plačila storitve institucionalnega varstva v višini 335,04 EUR. Po tretji alineji 6. člena Uredbe mora ta znesek plačati zavezanec, torej tožnica, ki pa ji je z izpodbijano odločbo oproščena plačila tega zneska v višini 87,83 EUR. Glede na to, da je iz obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da znaša vrednost opravljene storitve 891,21 EUR in znaša oprostitev tožnice 87,83 EUR, je pravilna ugotovitev, da mora upravičenka plačati še 556,17 EUR, tožnica pa 247,21 EUR. Tožbeni ugovor, da obrazložitev izpodbijane odločbe ni v skladu z izrekom, zato ni utemeljen. Kot rečeno, pa obveznost plačila v določeni višini ne izhaja ne iz sklenjenega dogovora, ne iz izpodbijane odločbe, pač pa iz zakona, po ceni, ki jo določi izvajalec.
Odločitev o prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine upravičenke temelji na 1. odstavku 100b. člena ZSV in se izvrši ne glede na to, ali je predmetna nepremičnina v celoti v njeni lasti ali pa zgolj v njeni solasti. Toženka je pri odločanju vezana na zemljiškoknjižno stanje, zato na drugačno odločitev v tej zadevi tožbeni ugovori ne morejo vplivati.
Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnica, niso pomembni za odločitev (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1.