Jedro

Čeprav sodišče pri presoji pripornega razloga ponovitvene nevarnosti ne bi smelo upoštevati kazenskih postopkov za dejanja, za katera je bila ovadba zavržena ali je oškodovanka umaknila predlog za pregon, pa to ni vplivalo na zakonitost izpodbijanega sklepa o odreditvi pripora, saj je bila navedena okoliščina le ena izmed subjektivnih okoliščin na strani obdolženca, na katero je sodišče oprlo v svojo presojo.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 27.9.2008 zoper obdolženca, zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja nasilništva po drugem in prvem odstavku 299. člena KZ, odredil pripor iz pripornega razloga po 2. točki prvega odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 3. točko prvega odstavka 201. člena ZKP. Senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 30.9.2008 pritožbo obdolženčevih zagovornikov zavrnil. 2. Zagovorniki so dne 8.10.2008 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navajajo, zoper sklep Okrožnega sodišča v Celju z dne 30.9.2008, iz razloga 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V zahtevi navajajo, da v sklepu ni navedena vsebina zapisnika o sprejemu ustne kazenske ovadbe oškodovanke, vprašljiva je ovadba, ki jo je podal F.P., ker je bil pod vplivom alkohola, vozil je traktor in tako dogajanja na traktorju ni mogel videti. Za odreditev pripora ni pogojev, obdolženec ni bil kaznovan, sklicevanje sodišča na ovadbe in uvedene postopke v katerih je prišlo do umika oškodovankinega predloga za pregon, pa ni dopustno. Realna nevarnost, da bi obdolženec nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj zoper oškodovanko ni podana, ker se oškodovanka nahaja neznano kje. Vrhovnemu sodišču so predlagali, da zahtevi ugodi in pripor zoper obdolženca odpravi oziroma ga nadomesti z milejšim ukrepom.

3. Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 20.10.2008, predlaga zavrnitev zahteve. Z odgovorom državnega tožilca so bili osumljenec dne 21.10.2008 in njegovi zagovorniki dne 22.10.2008, seznanjeni.

B-1 4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:- da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP); - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

B-2 5. Neutemeljeno zagovorniki z navedbami, da sklep senata ni obrazložen, ker iz sklepa ni razvidna vsebina zapisnika o sprejemu ustne kazenske ovadbe oškodovanke, uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Iz podatkov spisa izhaja, da je bil zagovornik pri zaslišanju obdolženca pred preiskovalnim sodnikom navzoč in da sodišče obrambi pravice vpogleda v spis ni odreklo (128. člen ZKP). Ker tudi iz navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti (stran 2 zahteve) izhaja povzetek vsebine zapisnika o sprejemu ustne kazenske ovadbe oškodovanke, Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni dvoma, da je vsebina le-te obrambi bila poznana in sodišču njene vsebine v razloge izpodbijanega sklepa o odreditvi pripora, zato ni bilo potrebno vnašati.

6. Sodišče prve stopnje je svoj zaključek o utemeljenosti suma, da je obdolženec dne 24.9.2008 na škodo V.P. (svoje partnerke) storil očitano mu kaznivo dejanje nasilništva, oprlo na zapisnik o sprejemu ustne kazenske ovadbe oškodovanke oziroma njenega predloga za pregon (iz katerega izhaja tudi predhodno nasilje osumljenca nad oškodovanko), zapisnik o sprejemu ustne kazenske ovadbe F.P. (ki je bil ob dogodku dne 24.9.2008 prisoten in je zaznal obdolženčevo pretepanje oškodovanke), uradne zaznamke o zbranih obvestilih K.Š. in K.S. (ki sta slišala oškodovankino glasno vpitje in bila tudi seznanjena z obdolženčevim nasiljem nad oškodovanko in bila zaradi tega zgrožena), zapisnik o ogledu, fotografije poškodovane oškodovanke in zdravstveno dokumentacijo za oškodovanko, kar vse je v sklepu tudi razumno obrazložilo (stran 2 do 3 sklepa preiskovalnega sodnika). Tem razlogom je ob zavrnitvi pritožbe obdolženčevih zagovornikov pritrdil tudi senat okrožnega sodišča ter presodil, da navedeni dokazi utemeljenost suma storitve kaznivega dejanja nasilništva potrjujejo (stran 2 sklepa senata). Zato ni moč pritrditi navedbam zagovornikov v zahtevi, da izpodbijani sklep nima razlogov glede utemeljenosti suma storitve kaznivega dejanja.

7. Navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da ni pogojev za odreditev pripora iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, ker obdolženec do sedaj ni bil kaznovan in se izpodbijani sklep ne bi smel pri tem sklicevati na postopke, v katerih je prišlo do umika predloga za pregon oziroma zavrženja kazenske ovadbe ter da je oškodovanka zapustila obdolženčev dom in se nahaja neznano kje, je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitve 2. točke prvega odstavka 432. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 201. člena ZKP, ki po presoji Vrhovnega sodišča ni podana.

8. S priporom zaradi tako imenovane ponovitvene nevarnosti (3. točka prvega odstavka 201. člena ZKP) se zagotavlja varnost ljudi. Glede na ustavno-sodno presojo (Odločba Ustavnega sodišča Up 57/95 z dne 7.7.1995) mora sodišče, ko odloča o priporu zaradi ponovitvene nevarnosti vselej ugotoviti in navesti konkretne okoliščine, iz katerih je mogoče napraviti na življenjskih izkušnjah temelječ sklep, da obstoja realna nevarnost, da bo obdolženec ponovil določeno specifično kaznivo dejanje; napraviti je potrebno tudi obrazložen sklep, ali bi bila zaradi nevarnosti ponovitve določenega kaznivega dejanja ogrožena varnost ljudi in napraviti obrazložen sklep, ali je varnost ljudi zaradi nevarnosti ponovitve določenega kaznivega dejanja ogrožena do te mere, da to odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode. Tudi ZKP samo primeroma našteva v 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP nekatere objektivne in subjektivne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče izkustveno sklepati, da je podana realna nevarnost, da bi obdolženec, če bi bil izpuščen na prostost kaznivo dejanje ponovil. 9. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ob oceni teže in načina storitve dejanja kot objektivnih okoliščin, ugotovilo tudi subjektivne okoliščine na strani obdolženca, na podlagi katerih je mogoče izkustveno sklepati, da je podana realna nevarnost, da bi obdolženec na prostosti na škodo oškodovanke kaznivo dejanje z elementi nasilja ponovil. Čeprav, kot to pravilno ugotavljajo zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti, sodišče pri presoji obdolženčevega dosedanjega življenja ne bi smelo upoštevati kazenskih postopkov, kjer je bila ovadba zavržena ali je oškodovanka umaknila predlog za pregon, pa navedena okoliščina ni edina subjektivna okoliščina na strani obdolženca, na katero je sodišče oprlo v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora svojo presojo o realni nevarnosti ponovitve nasilnih dejanj na škodo oškodovanke. Tako iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče pri presoji obdolženčevega življenja in razmer v katerih živi, kot subjektivnih okoliščin, upoštevalo obsojenčevo nagnjenost k prekomernemu uživanju alkohola, dejstvo, da je policija zoper njega v letu 2007 dvakrat izrekla ukrep prepovedi približanja ter se oprlo na navedbe oškodovanke, ki je v tokratni ovadbi opisala številna obdolženčeva nasilna dejanja, ki jih je že dalj časa izvajal na njeno škodo in ki se stopnjujejo (jo porezal z ostanki steklenice po obrazu, jo skušal povoziti z motorjem) ter opisala tudi obdolženčevo nasilje nad njenim sedaj že pokojnim očetom in F.P., ki sta jo pred obdolženčevi nasilnimi dejanji v preteklosti skušala zaščititi. Ker je sodišče v izpodbijanem sklepu tako navedlo razumne razloge glede obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, kot tudi o tem, zakaj je odreditev pripora zoper obdolženca neogibno potrebna za varnost ljudi - oškodovanke (stran 4 do 5 sklepa preiskovalnega sodnika, stran 5 sklepa senata), v zahtevi nakazovana kršitev postopka ni podana. Zagovorniki, ki v zahtevi s sklicevanjem na obdolženčevo dosedanjo nekaznovanost (te okoliščine sodišče v izpodbijanem sklepu tudi ni prezrlo), presojo sodišča glede pripornega razloga ponovitvene nevarnosti zavračajo in navajajo, da obdolženec ne ve kje se oškodovanka nahaja, zaradi česar na njeno škodo obdolženec dejanja ne bi mogel ponoviti, drugače kot izpodbijani pravnomočni sklep ocenjujejo posamezne dejanske okoliščine. S takšnimi navedbami pa po vsebini izpodbijajo pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno z izpodbijanim pravnomočnim sklepom.

10. Ker je sodišče pravilno ugotovilo in presodilo vse, kar je pomembno za odreditev pripora in za svojo odločitev navedlo tudi razumne razloge, očitek zahteve za varstvo zakonitosti o kršitvah določb kazenskega postopka ni utemeljen. Zahteva pa je bila vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo obdolženčevih zagovornikov za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).