Jedro

Delodajalec sam krije svoje stroške postopka (po 5. odst. 41. člena ZDSS-1) le v zvezi s sporom o zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to pa se ne nanaša na stroške v zvezi s sporom o plačilu odpravnine in razlike v plačah (za čas pred prenehanjem delovnega razmerja).

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka II izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov predlog za obnovo postopka (točka I izreka). Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 5.764,90 EUR v roku 8 dni (točka II izreka).

Zoper točko II izreka izpodbijanega sklepa se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z materialnim pravom odločilo, da je tožnik na podlagi 154. člena ZPP toženi stranki dolžan povrniti stroške postopka. Tožnik svojega predloga za obnovo postopka ni nikoli delno umaknil in ga tudi ni spreminjal, tako da ves čas teče postopek zaradi prenehanja delovnega razmerja. V posledici prenehanja delovnega razmerja je bil podan zahtevek za izplačilo denarne terjatve v višini 454.666,00 EUR. Odločitev sodišča prve stopnje je v nasprotju z določbo 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) o tem, da v sporih zaradi prenehanja delovnega razmerja delodajalec trpi stroške postopka ne glede na izid postopka. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje spremeni oziroma podredno, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi z 1. odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba uveljavlja vse pritožbene razloge, kar pomeni, da uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Tožnik sicer ni navedel, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa. Pritožba omenja le določbo 154. člena ZPP, vendar je sodišče prve stopnje popolnoma pravilno uporabilo to določbo, ki vsebuje načelo odgovornosti za uspeh. Tožnik s predlogom za obnovo postopka ni uspel, zato je sodišče prve stopnje o stroških postopka utemeljeno odločalo na podlagi določbe 1. odstavka 154. člena ZPP. Ta namreč določa, da mora stranka, ki v pravdni ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške.

Pritožba se neutemeljeno sklicuje na določbo 3. odstavka 41. člena ZDSS-1. Ta sicer res določa, da v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Vendar pa v tem individualnem delovnem sporu ni šlo le za spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, temveč je tožnik s tožbo zahteval tudi odpravnino zaradi predčasnega odpoklica s funkcije prokurista oziroma predčasnega preklica prokure in plačilo razlike v plači zaradi dodatne odgovornosti po zakonu o finančnem poslovanju oziroma zaradi izvajanja ukrepov sanacije. Določba 5. odstavka 41. člena ZDR se je tako lahko nanašala le na stroške v zvezi s sporom o zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne pa tudi na stroške v zvezi s sporom za plačilo odpravnine in razlike v plači. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da se je po pravnomočnosti odločitve Vrhovnega sodišča RS o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, postopek v zvezi s predlogom za obnovo postopka vodil le še zaradi tožnikove denarne terjatve. Ta terjatev ne izhaja iz spora o prenehanju delovnega razmerja, kot zavajajoče navaja pritožba. Temelj za zahtevek za plačilo odpravnine je predčasen odpoklic tožnika s funkcije prokurista; zahtevek za plačilo razlike v plači pa se nanaša na čas pred preklicom prokure. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da se postopek v zvezi s predlogom za obnovo postopka nanaša le na denarne zahtevke. Spora v zvezi s temi zahtevki pa ni mogoče opredeliti kot spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, zaradi česar je sodišče prve stopnje o stroških postopka pravilno odločilo ob upoštevanju načela odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP.

Tožnik s predlogom za obnovo postopka ni uspel, saj je bil predlog za obnovo postopka pravnomočno zavrnjen. Zaradi navedenega je toženi stranki dolžan povrniti njene utemeljeno priglašene stroške postopka. Te stroške je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo ob upoštevanju tar. št. 3302 in 3303 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008). K tej nagradi je pravilno prištelo poštne stroške in potne stroške pooblaščenke tožene stranke.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožena stranka, saj odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za strošek, ki bi bil potreben za ta spor, v smislu določbe 1. odstavka 155. člena ZPP. Ta namreč določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.