Jedro

3. odst. 24. čl. Zakona o blagovnih rezervah (ZBR) lahko predstavlja podlago za vknjižbo lastninske pravice Republike Slovenije na določeni nepremičnini.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da ostane v veljavi sklep z dne 3.3.1998, s katerim je sodišče ugodilo predlogu predlagateljice in dovolilo vknjižbo izbrisa družbene lastnine in vknjižbo izbrisa pravice uporabe na parceli št. 1594/1 vknjižene v korist podjetja L. p.o., ter dovolilo odpis parcele št. 1594/1, stavba 3890 m2, od vložka št. 71 k.o. K., otvoritev novega vložka iste k.o. in pri novoustanovljenem vložku štev. 1192 k.o. K. vknjižbo lastninske pravice predlagateljice do celote. Sodišče je tudi zavrglo dopolnitev ugovora nasprotnega udeleženca z dne 3.9.1999. Nasprotni udeleženec se pritožuje proti navedenemu sklepu zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev zemljiškoknjižnega sklepa. Podlage za navedeni vpis lastninske pravice se ne nanašajo na Republiko Slovenijo in bi zato moralo sodišče prve stopnje zemljiškoknjižni predlog zavrniti ali celo zavreči. Pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim stanjem in priznanje imetništva pravice uporabe z dne 18.7.1995 je sklenila Direkcija Republike Slovenije za blagovne rezerve, ki je bila samostojna pravna oseba. Ko je bil uveljavljen Zakon o blagovnih rezervah, so vsa sredstva prejšnje direkcije prešla na novoustanovljeni Zavod RS za blagovne rezerve. Zavod je nepremičnine imel v posesti in z njimi razpolagal ter so bile njegovo osnovno sredstvo. Po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini se je pravica uporabe preoblikovala v lastninsko pravico. Zavod sploh ne more delovati, če ni lastninska pravica vpisana na njegovo ime, ker ne more sklepati nobenih pogodb glede nepremičnin (vzdrževanje objektov, biti stranka v sodnih in upravnih postopkih, pridobivati gradbena dovoljenja, dajati nepremičnine v najem ...). Takšna stališča so sprejela tudi ostala sodišča v Sloveniji. Izpodbijanega sklepa tudi ni mogoče preizkusiti, saj je sklep v nasprotju z obrazložitvijo. V obrazložitvi je namreč izrecno navedeno, da je že direkcija pridobila na sporni nepremičnini pravico uporabe, ta pravica pa je bila po Zakonu o blagovnih rezervah (11. in 24. člen) prenešena na Zavod RS za blagovne rezerve in ne na Republiko Slovenijo, saj dve pravni osebi ne moreta istočasno na isti nepremičnini izvrševati takšne pravice. To že pojmovno ni mogoče. Zato po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, na katerega se sicer sklep sklicuje, lastninska pravica ne more biti vpisana na Republiko Slovenijo, ker nikoli ni bila uporabnica. Predvsem pa je izpodbijani vpis v nasprotju z 11. členom Zakona o zemljiški knjigi, saj je vpisana lastninska pravica na ime druge pravne osebe, ne na ime tiste, ki je navedena v listinah in zakonu. Ker po novem zakonu o blagovnih rezervah državno pravobranilstvo Zavoda več ne zastopa, tudi ne more dajati nikakršnega predloga v zvezi z njegovimi nepremičninami in bi bilo potrebno njegov predlog celo zavreči. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o ugovoru nasprotnega udeleženca, pred tem pa tudi pravilno dovolilo predlagano vknjižbo lastninske pravice. Vknjižba je bila opravljena v skladu s 17. členom Zakona o zemljiški knjigi (ZZK). Pri tem je sodišče pravilno upoštevalo 24. člen Zakona o blagovnih rezervah (Uradni list RS št. 60/95). Na podlagi 3. odst. navedenega člena je lahko le predlagateljica lastnica nepremičnine, ki nedvomno spada med sredstva iz 1. tega člena. Ker le 3. odst. 24. čl. navedenega zakona določno ureja stvarnopravni status nepremičnin, je tako sodišče prve stopnje pravilno dovolilo vknjižbo lastninske pravice predlagateljice. Sredstva zavoda v smislu 1. odst. 24. čl. si je mogoče zamisliti le kot gospodarsko in ne pravno kategorijo, zaradi česar ni podlage za vknjižbo lastninske pravice nasprotnega udeleženca. Tudi v pritožbi zatrjevana protislovja v izpodbijanem sklepu so le navidezna, saj se pravica uporabe nekdanje Direkcije za blagovni promet nanaša na čas pred uveljavitvijo Zakona o blagovnih rezervah. Sodišče prve stopnje je nadalje tudi pravilno zavrglo dopolnitev ugovora z dne 3.9.1999, saj je bila vložena po preteku sodnega roka iz 2. odst. 84. člena ZZK. Pritožbeno sodišče je zaradi navedenih razlogov zavrnilo pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 95. člena ZZK).