Jedro

Če je toženec tožniku obljubljal, da ga bo prijavil kot redno zaposlenega delavca, je za obstoj delovnega razmerja bistveno, da je tožnik za toženca daljše obdobje delal, ta pa mu je za delo plačeval. Odsotnost nekaterih manj pomembnih elementov delovnega razmerja, kot so npr. dogovor o letnem dopustu, regresu in podobno, pa tudi okoliščina, da je tožnik prejemal denar na roke po opravljenem delu, ne pa enkrat mesečno, na priznanje faktičnega delovnega razmerja ne morejo odločilno vplivati. 2. Delavcu, ki je pri delodajalcu v t.i. dejanskem delovnem razmerju (brez predhodno sklenjene pisne pogodbe o zaposlitvi), lahko zakonito preneha delovno razmerje le pod pogoji in iz razlogov, ki so določeni v zakonu (100. člen ZDR ...).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba in sklep se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se ugotovi obstoj delovnega razmerja tožnika pri tožencu M. S. iz Pirana ter se mu za obdobje od 22.5.1992 do 31.5.1993 priznajo vse pravice iz delovnega razmerja in sklenilo, da ni stvarno pristojno za obravnavo tožnikovega denarnega zahtevka glede plačila za opravljeno delo (plačilo zneska 10.000,00 SIT mesečno od 22.5.1992 do 24.2.1992 in 45.000,00 SIT mesečno od 24.12.1992 dalje) ter zadevo odstopilo v reševanje stvarno in krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Piranu. Proti zavrnilni sodbi in sklepu se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da drugostopenjsko sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožnikovemu zahtevku ugodi ter mu za zahtevano obdobje prizna delovno razmerje, toženi stranki pa naloži, da mu za to obdobje izplača ustrezno plačo z obrestmi ter povrne stroške, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, pritožbene stroške pa upošteva kot nadaljnje pravdne stroške. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju predvsem zmotno uporabilo materialno pravo, saj izvedeni dokazi kažejo na to, da je tožnik bil v rednem delovnem razmerju, saj je pri tožencu vsakodnevno delal poln delovni čas, toženec pa mu je za to plačeval. Dejstvi, da je bilo plačilo dogovorjeno po uri opravljenega dela ter da je tožnik plačo prejemal na roke v gostilni, pa na kvalifikacijo delovnega razmerja ne moreta vplivati kot znaka o neobstoju delovnega razmerja. Tožnik je prepričan, da je prvostopenjsko sodišče predvsem napačno tolmačilo sicer dokaj dobro ugotovljena dejstva in zaradi tega zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožba tožene stranke je bila poslana tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Prvostopno sodišče ni povsem sledilo navodilom pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa opr. št. Pdp 1242/95 z dne 13.3.1997. Obstoj faktičnega delovnega razmerja se glede na doslej uveljavljeno sodno prakso priznava v primerih, ko delodajalec z delavcem sicer ni sklenil pisne pogodbe o zaposlitvi zaradi razlogov na strani delodajalca, delavec in delodajalec pa sta sicer imela voljo in namen skleniti delovno razmerje, poleg tega pa so podani drugi bistveni elementi delovnega razmerja. Volja oz. namen skleniti redno delovno razmerje sta v obravnavanem primeru očitno obstajala pri tožniku, ki je kot zidar delal za toženca. Prvostopno sodišče se po prepričanju pritožbenega sodišča ne bi smelo zadovoljiti s pričakovano izjavo toženca, da nikdar ni imel namena sprejeti tožnika v redno delovno razmerje, pač pa bi moralo natančneje slediti navodilom pritožbenega sodišča iz že omenjenega razveljavitvenega sklepa in raziskati, kakšna je bila dejanska vsebina dogovora med tožnikom in tožencem pred zaposlitvijo tožnika pri njem, in ali je toženec tožniku res obljubljal, da ga bo prijavil oz. sprejel v redno delovno razmerje, kot trdi tožnik. V dosedanjem postopku tudi ni bilo natančno ugotovljeno, kako in koliko časa je delo potekalo ter na kakšen način je bil tožnik za opravljeno delo plačan. Do sedaj zbrani dokazi kažejo na to, da je tožnik za toženca delal vsaj pol leta na znanih lokacijah, ki jih je tožnik v eni izmed svojih pripravljalnih vlog celo natančneje navedel, da je ves ta čas delal s polnim delovnim časom in za svoje delo prejemal plačilo v denarju. To so potrdile tudi nekatere zaslišane priče. V obravnavani zadevi je v primeru, da se izkaže za resnično, da je toženec tožniku obljubljal, da ga bo prijavil kot redno zaposlenega delavca, pomembno predvsem to, da je tožnik za toženca daljše obdobje delal, ta pa mu je za to plačeval. Odsotnost nekaterih manj pomembnih elementov delovnega razmerja, kot so npr. dogovor o letnem dopustu, regresu in podobno, pa tudi okoliščina, da je tožnik prejemal denar na roke po opravljenem delu, ne pa enkrat mesečno, na priznanje faktičnega delovnega razmerja ne morejo odločilno vplivati. Navedenega razmerja nedvomno ni mogoče opredeliti kot začasnega oziroma občasnega dela, ki se sicer opravlja na podlagi pisne pogodbe o delu. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91) v prvem odstavku 107. člena določa, da je pogodbo o delu za opravljanje začasnih oziroma občasnih del mogoče skleniti le za dela, ki trajajo največ 60 dni v koledarskem letu in za opravljanje kratkotrajnejših del največ za 8 ur na teden. Tožnikovo delo je z vmesno prekinitvijo zaradi poškodbe trajalo vsaj pol leta, vsekakor pa več kot 60 dni v koledarskem letu 1992. 130. člen istega zakona pa poleg tga zasebnim delodajalcem za opravljanje del iz njihove redne dejavnosti prepoveduje sklepanje pogodb o delu z delavci. Ob tem pritožbeno sodišče še pripominja, da tudi delavcu, ki je pri delodajalcu v t.i. dejanskem delovnem razmerju (brez predhodno sklenjene pisne pogodbe o zaposlitvi), lahko zakonito preneha delovno razmerje le pod pogoji in iz razlogov, ki so določeni v zakonu (100. člen ZDR ...). Ker dejansko stanje v zvezi z nastankom oziroma obstojem delovnega razmerja med pravdnima strankama še ni dovolj raziskano, je sprejeta odločitev vsaj preuranjena. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99) izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na takšno odločitev je bilo potrebno razveljaviti tudi sklep o stvarni nepristojnosti delovnega sodišča za odločanje o denarnem zahtevku, ki ga tožnik uveljavlja v povezavi z zahtevkom za priznanje obstoja faktičnega delovnega razmerja. V ponovnem postopku naj prvostopno sodišče dopolni dokazni postopek zlasti z dodatnim zaslišanjem toženca in tožnika, po potrebi pa tudi z izvedbo drugih dokazov, ter podrobneje razišče, kakšna je bila resnična vsebina dogovora med tožnikom in tožencem ob nastopu dela in ali je toženec tožniku obljubljal, da ga bo prijavil v delovno razmerje, kje je bila tožnikova delovna knjižica in zakaj je ni izročil delodajalcu pred začetkom dela oz. kasneje, dokler je bil pri delodajalcu zaposlen, kje vse oziroma na katerih lokacijah je tožnik delal za toženca, koliko časa so posamezna dela trajala, koliko in kako je bil tožnik za opravljeno delo plačan, ter koliko časa je bil v času zaposlitve pri tožencu odsoten z dela zaradi poškodbe. Natančneje naj tudi ugotovi, kakšno dejavnost je toženec v spornem obdobju opravljal kot obrtnik, ter ali je sicer imel redno zaposlene delavce. Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v obravnavanem primeru šlo za faktično delovno razmerje, bo v ponovljenem postopku moralo odločiti tudi o denarnem zahtevku. Ko bo sodišče prve stopnje v nakazani smeri dopolnilo dokazni postopek, naj ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Izrek o stroških postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.