Jedro

Presoja denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se dopolnilna sodba z dne 4. 8. 2011 in izrek v stroških v sodbi z dne 20. 9. 2010, potrdita.

Obrazložitev

S sodbo z dne 20. 9. 2010 je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici 2.949,32 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 2.420,00 EUR od 26. 1. 2007 dalje do 15. 2. 2008, od zneska 2.949,00 EUR od 26. 1. 2007 do plačila in od zneska 29,63 EUR od 19. 11. 2007 dalje do 15. 2.2008; odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 221,45 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Z dopolnilno sodbo z dne 4. 8. 2011 je tožbeni zahtevek v presežku zavrnilo.

Zoper dopolnilno sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo, kakor tudi zoper izrek o stroških, vsebovan v sodbi z dne 20. 9. 2010, glede katerih je predlagala, da se ji priznajo v celotni priglašeni višini. V pritožbi zoper dopolnilno sodbo tožnica uveljavlja „vse pritožbene razloge“ in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnici prisodi še nadaljnjo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 3.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 1. 2007 do plačila. Meni, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje prisojena odškodnina iz naslova nematerialne škode prenizka. Sodišče ni ustrezno vrednotilo ugotovitev dr. B. glede pretrpljenih telesnih bolečin ter neugodnosti tožnice tekom zdravljenja, ni v zadostni meri upoštevalo, da je zdravljenje tožnice trajalo kar pol leta, pa tudi ne tožničine starosti. Neutemeljeno je sodišče v celoti zavrnilo odškodnino iz naslova pretrpljenega strahu. Ob trku se je tožnica močno prestrašila, izpovedala pa je, da jo je bilo strah tudi v času zdravljenja oziroma preiskav, v daljšem časovnem obdobju je imela pogoste glavobole, obdobja slabosti, pogosto je padala v nezavest. Prenizka je tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje glede poškodbe glave, popoškodbenih glavobolov, posttravmatske stresne motnje ter glede posledic pretresa možganov, glede teh poškodb bi sodišče moralo angažirati predlaganega izvedenca kliničnega psihologa, specialista nevropsihologa. Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog, z vnaprejšnjo dokazno oceno o njegovi nepotrebnosti, neutemeljeno zavrnilo, s čimer je nepravilno uporabilo tudi materialno pravo. Prisoditev celotne zahtevane odškodnine narekuje tudi sodna praksa v podobnih primerih, sodišče v podobnih primerih dosoja odškodnino povprečno v višini 12,3 povprečnih mesečnih neto plač.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno je uporabilo materialno pravo, zagrešilo pa tudi ni očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Razloge za odločitev pritožbeno sodišče v celoti sprejema glede na pritožbene navedbe pa še dodaja: Tožnica je v prometni nesreči dne 6. 5. 2007 utrpela nihajno poškodbo vratu z raztegom vratne hrbtenice ter udarnino leve strani prsnega koša in predela leve rame. Pritožbeno sodišče sprejema odmero sodišča prve stopnje glede odškodnine za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Tožnica najhujših bolečin ni trpela, tudi srednje hude so trajale relativno kratek čas, nevšečnosti pa so predstavljale predvsem pregledi, medtem ko tožnica v bolnišnici ni bila, prav tako ni bila podvržena bolečim ali hudim diagnostičnim postopkom. Tožnica bolečine lahke stopnje občuti še danes, vezane so na obračanje glave, kakor tudi na dela z levico nad višino ramenskih sklepov. Iz tega naslova je sodišče prve stopnje odmerilo odškodnino v višini 2.500,00 EUR, kar je tudi po mnenju pritožbenega sodišča, tudi upoštevaje starost tožnice (ob škodnem dogodku je bila stara 49 let), primerna odškodnina, ki upošteva tako okoliščine konkretnega primera, primerljiva pa je tudi z odškodninami za podobne poškodbe (179., 182. člen Obligacijskega zakonika – OZ).

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnici, ker se nesreče ne spominja, ni mogoče priznati odškodnine iz naslova pretrpljenega primarnega strahu. Tožnica tudi ni izkazala, da je v času zdravljenja utrpela strah takšne intenzitete, da ji iz tega naslova pripada izplačilo odškodnine. Tožnica ob zaslišanju ni znala niti opisati niti pojasniti strahu. Upoštevaje naravo poškodbe in potek zdravljenja, ki je potekal brez zapletov, je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da morebitna stiska tožnice po nesreči ni bila tako intenzivna, da bi opravičevala prisojo denarne odškodnine iz naslova sekundarnega strahu. Glede pritožbenih trditev, da je trajalo zdravljenje več kot pol leta, pri čemer je imela tožnica tudi konstantne glavobole, obdobja slabosti in nezavesti, pritožbeno sodišče v celoti sprejema tudi prepričljivo oceno sodišča prve stopnje, da kronični glavoboli, slabosti in padanje v nezavest, glede na ugotovitve izvedenca nevrologa, niso v vzročni zvezi s prometno nesrečo. Sodišče prve stopnje je pravilno ovrednotilo tudi duševne bolečine tožnice zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Omejitve, ki so tožnici nastale po nesreči, zmanjšujejo njeno funkcionalno sposobnost za dela z rokami nad višino ramen, v levici težje prenaša težka bremena, gospodinjska dela opravlja s povečanim naporom, pri čemer pa ne potrebuje tuje pomoči. Na podlagi izvedenskega mnenja, kakor tudi izpovedbe tožnice v tem obsegu, je sodišče prve stopnje tožnici iz tega naslova odmerilo odškodnino v višini 3.000,00 EUR. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je to pravična odškodnina, primerljiva tudi z odškodninami v podobnih primerih (179. člen, 182. člen OZ).

Zavrnitev dokaznega predloga z izvedencem klinične psihologije v konkretnem primeru ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka. Že s pomočjo izvedenca nevrologa ter podatkov v zdravstveni dokumentaciji, je bilo ugotovljeno, da je sicer možnost pretresa možganov, ki naj bi ga tožnica utrpela ob nesreči, majhna, vendar pa je ni mogoče izključiti, zato je sodišče navedeno upoštevalo pri presoji odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Sicer pa je izvedenec nevrolog z gotovostjo izključil možnost nastanka trajnih posledic pretresa možganov, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je kot nepotrebne zavrnilo nadaljnje dokaze v smeri dokazovanja trajnih posledic pretresa možganov. Pri takšni odločitvi je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da se je tožnica že pred nezgodo zdravila zaradi psihosomatskih, ankciozno depresivnih stanj in glavobola. Pravilen in z izvedencem nevrologom potrjen je zaključek sodišča prve stopnje, da torej navedene nevšečnosti niso v vzročni zvezi z nezgodo, v posledici pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo kot nepotreben dokazni predlog s postavitvijo izvedenca klinične psihologije.

Odločb, ki jih navaja tožnica v pritožbi, ni mogoče šteti kot v celoti primerljivih s konkretnim primerom. Tožnica najhujših bolečin ni trpela, srednje hude pa so trajale kratek čas. Ob nesreči je doživela le rahel pretres možganov brez trajnejših posledic, uspela pa tudi ni dokazati, da je ob nesreči utrpela primarni ali sekundarni strah. V primerih, ki jih v pritožbi navaja pritožnica, pa je šlo za poškodbo zvina vratne hrbtenice, torej težjo poškodbo kot jo je utrpela tožnica, obstajale so trajne hude bolečine, vsi oškodovanci pa so pretrpeli tudi pravno upošteven strah (odločbe VS RS II Ips 112/2005, II Ips 491/2005, II Ips 660/2006).

Tožnica je torej z zahtevkom uspela po temelju v celoti, po višini pa 31,95 % in je temu skladna tudi odmera njenih pravdnih stroškov v izreku o stroških v sodbi z dne 20. 9. 2010. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni ter dopolnilno sodbo ter izrek o stroških v sodbi z dne 20. 9. 2010, potrdilo (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 5. odstavkom 128. člena ZPP).